Nekega dne smo se odpravili k stricu Sandiju. Moj stric Sandi je mogočen čarovnik, ki je včasih znal pričarati hrano za celo Jugoslavijo. Je prijazen stric. Veliko časa posveča meni, ampak niti desetino tega, kar posveča svojemu sinu. Narava mu je dala srečo v nesreči, prijazno ženo Sašo in sina avtista. Je premožen, a popolnoma srečen ni bil nikoli.
Želel si je pustolovščin, zato me je nekega dne povabil taborit. Taborila sva tri dni, in sicer v petek, soboto in nedeljo. Zgodilo se je na sobotni večer. Sandi mi je pripovedoval vice, se igral z mano in me učil pisati. Ura je bila šest, ko sva se hotela odpočiti. Meni je ravno takrat v glavo padla zamisel: NOČNO-VEČERNI POHOD. Predlagal sem mu ga in oba sva se strinjala.
Pripravila sva si stvari in se primerno obula ter oblekla. Prišel je čas za odhod v gozd. Bila je polna luna. Odpravila sva se v mrzel in meglen večer. V gozdu je bilo polno vej in mislil sem si, da se mi zanalašč nastavljajo pod noge in me hočejo podreti. Prišla sva do Napoleonovega križa. Na njem je pisalo: Pot na lastno odgovornost! Tam naj bi strašili duhovi. Vsi so pravili, da je to le domišljija. Med njimi je bil tudi moj stric Sandi, ki me je povlekel in mi rekel, naj me ne bo strah.
Bila je že trda tema in zdelo se mi je, da izza dreves gleda par zlobnih, zelenih in lačnih oči. Strica sem večkrat opozoril, a rekel mi je, da sem zaspan. Kar naenkrat sva pred sabo zagledala kosmat zid, s trdimi kocinami in nagnusnim zadahom. Ozrla sva se navzgor in pred sabo zagledala dolgo rdečo preprogo, ki se nama je bližala. Še preden sva se uspela obrniti, sva potovala po nekakšnem toboganu. Zastajal nama je dih, saj se nama še svitalo ni, kje sva. Začela sva se utapljati v nekakšnem bazenu, polnem človeških okostij. Oba sva se tresla in počasi umirala. Stric je na srečo imel s sabo vžigalnik za taborni ogenj in nož za skrajno silo. Z nožem je hotel prebosti rdečo steno. Stena je bila pretrda za kar koli. Ni ji prišel do živega. Oba je že rahlo dušilo, saj sva bila že na koncu moči. Spomnil sem se zadnje možnosti za življenje. Rekel sem mu, naj z vžigalnikom segreje konico noža in poskusi predreti steno. Trikrat je udaril vanjo in iz nje se je izlila kri. Mislila sva, da je to najin konec. Sprva sva se utapljala, nato pa začela potovati po toboganu navzgor. Prijela sva se za roke in upala na življenje. Kar naenkrat sva bila zunaj – na zraku. Pred nama je stala mogočna zverina, podobna volku, vendar veliko večja. Začela je padati in umirati. Iz nje se je začela cediti kri. S stricem Sandijem sva na srečo preživela.
Na koncu sva izvedela, da je bil to volkodlak, velik kot žerjav. Zaletela sva se vanj. Požrl naju je in bila sva v želodcu. Ker je kri takšna kakor vsaka tekočina, je tudi ta ustvarila pritisk, ki naju je počasi dvigoval iz gobca volkodlaka.
Ker je imel trde kocine in volku enak DNK, so ga poimenovali volkodlak.
Tega volkodlaka so spravili v muzej, midva pa sva obogatela in ves denar namenila za Rdeči križ.
Sandijev sin se je po profesionalnem zdravljenju končno pozdravil in skupaj smo začeli uživali v odličnih uricah taborjenja.
Juš Jagarinec, 7. b,
OŠ Polzela
