Tin je lepo ime. Zame lepo zato, ker je tako ime mojemu najljubšemu vnuku. On pravi, da mu je ime po odličnem hrvaškem smučarju. Ampak ta smučar Tin Široki je takrat, ko je zet občudoval sina svojega prijatelja, kak frajer je mali, imel okoli tri leta, in nad njegovim športnim duhom in vragolijami očaran zet si je zaželel takega sina. Ko se je čez nekaj let rodil, je že imel določeno ime. Po tistem Tinu, prijateljevem sinu. On pa je dobil ime po šarmantnem velikanu hrvaške književnosti Tinu Ujeviću (1891 – 1963), pesniku, esejistu, svetovljanu in … In lepem moškem, o katerem pripovedujejo legende, ki so začarale moje romantično srčece v najbolj občutljivih letih. Lep, razmišljujoč, širokih razgledov, ki zna z besedami in z ženskami, ah, tak naj bo moj princ na belem konju. Od princa v tem smislu ni bilo nič, zato pa imam vnuka Tina, hura! In zbirateljsko strast, da sledim knjigam Tina Ujevića.
Ko sem bila pred dnevi v Zagrebu, sem zavila v majhen antikvarijat na Medulićevi 10, razširila nosnice, da sem vpijala opojni vonj starih knjig, z očmi božala hrbte ljubih mi knjig in povprašala: »Imate kakšno od Tina Ujevića?« Lepo urejena gospa mojih let – prava »nobl« Zagrebčanka meščanske kulture v žlahtnem smislu besede – se je povzpela na lestev in takoj našla reprezentančno, v rdeče vezano tretjo knjigo njegovih izbranih del. Naj se mi odpre, kjer se mi mora, sem zamižala (verjamem, da je vsaka knjiga orakelj, da je živa sporočevalka nečesa, kar je za nas v tistem trenutku pomembno). Odprla se je na strani 207, na vrhu katere je naslov O modernom žurnalizmu. Berem: »Danes je ena od najpotrebnejših stvari za vse prebivalce branje časopisov, saj je prava potreba slehernega prebivalca, da je zavoljo svojih ekonomskih interesov dobro in točno obveščen. (…) Novinarstvo, desno in levo, nam ponuja zanimive možganske spodbude, nagovarja nas, da mislimo na stvari, ki bi bile morda brez časopisov zunaj našega kroga zanimanja. Novinarstvo nam za razliko od knjig daje najbrž bolj površno in trenutno impresijo, toda pogosto živobarvno in koristno.«
Tin Ujević se mi je odprl na pravi strani. Kajti v mojih očeh je še trepetala najgroznejša slika, kar sem jih v življenju videla na naslovni strani katerega koli časopisa. Fotografija golega zamaščenega moškega, na gosto poraščenega s črnimi dlakami po vsem telesu, ki pije iz pločevinke piva. Druga še neodprta pločevinka stoji na hrbtu mladoletnega dekleta, ki golo kleči pred njim na vseh štirih, z njegovim penisom v odprtini med drobnimi nogami … Ni bila to pornografska revija, temveč hrvaški družinski časopis, pred leti znan po svojih številnih dobrodelnih akcijah in prijaznih zgodbah o trpečih ljudeh. Zdaj je dobil novega lastnika in novo podobo. Afere, škandali, gnus in groza. Fotografija spolnega izkoriščanja mladoletnice na naslovni strani je napovedala obširno reportažo z enako gnusnimi podobami o tem, kako se lokalni veljaki v nekem hrvaškem mestecu »zabavajo« z gojenkami mladinskega doma, mladoletnimi srednješolkami.
Dno dna. Živali ne delajo tega, kar počne ta moška drhal, opijanjena z iluzijo pomembnosti in moči, primitivne barabe, ki si jemljejo deklice za nekaj evrov v zabavo. Zločinci, ki bi jih moralo sodišče obtožiti na dolgoletne zapore. Ne vem, če se bo to zgodilo. A to, kar se je zgodilo – obelodanjenje gnusnih orgij na naslovnici vsakomur dostopnega časopisa, razstavljenega v kioskih – se ne bi smelo nikoli in nikdar. Zaradi človekovega dostojanstva ne. Dostojanstva mladoletnih žrtev in dostojanstva naših oči in srca. Dno dna me sili na bruhanje in noče iz moje glave.
Kako je to mogoče? Posilstva, pedofilija – to so moška specialnost. Tudi urednik tega časopisa je najbrž moški in moški je zagotovo lastnik te umazane produkcije.
Seks in denar sta naveza že od nekdaj. Naveza, ki jo goji moška blaznost. Ta blaznost vlada v časopisu omenjenem mestecu, vlada v premnogih domovih, mestih in vaseh. Tudi na Slovenskem, da si ne bi po nepotrebnem zatiskali oči. Povsod tam, kjer primitivna moška sla po oblasti, seksu in denarju nima omejitev. Ne družbenih ne osebnih. Ker je zavest na pred-človeški stopnji.
»Slikanje je poklic slepega človeka. Ne slika tistega, kar vidi, temveč tisto, kar čuti in kar sam sebi pravi, da je videl,« je Pablo Picasso razložil slikarstvo. A slikarstvo niso samo oljne slike, narejene s čopičem in slikarskimi barvami. Današnje slikarstvo so predvsem podobe množičnih občil, ki jih vse pogosteje ustvarjajo slepi ljudje. Zato ni pravo vprašanje, kaj so mediji naredili s tistimi grozljivimi fotografijami posiljevanih deklet v nekem majhnem hrvaškem mestu, temveč je vedno znova in povsod ključno vprašanje KDO je to storil. Odgovarjanje urednikov, da to počnejo, ker ima zainteresirana javnost pravico vedeti, kaže podobo tistega, ki to govori. Njih samih. Če bi javnost zahtevala, naj taki producenti medijskih slik skočijo skozi okno z desetega ali višjega nadstropja, bi to tudi storili? Mnogi ogorčeni bralci to hočejo, a ne poznam urednika ali medijskega lastnika, ki bi se zaradi tega pognal v brezno …
Naslov rdeče knjige Tina Ujevića je Izpit vesti in drugi zapisi. »Izpit vesti! Pomislite na to čudno naključje: biti nekega dne sam, brez kogarkoli v svojem življenju, brez učitelja, brez staršev, brez prijateljev; zapreti se – kar pomeni zakleniti se – v sobo, ki je niste plačali, pa sesti na stol in položiti roke na laket. Zunaj pada dež in vije veter ali je zelo megleno; na steklih je kot koprena vlažen dih. Pa potem povedati? Da zdaj, sami samcati s svojimi mislimi, obnovimo sliko sveta v sebi, da jo pravzaprav ustvarimo, da pomislimo, kakšen naj bi bil svet v svoji celovitosti in v svojih posameznostih, predvsem pa da se spomnimo, da se domislimo, kakšne so prave naloge našega duha.«
Dlakavi zamaščeni možakar z naslovnice, ki noče izpod mojih vek, in tisti, ki na njen račun kujejo denarce, ne posedajo v sobah sami samcati, da bi izprašali svojo vest. Da bi se srečali s seboj in se vprašali, kdo so in kaj je njihova naloga v življenju. Oni ne razmišljajo, temveč grabijo, jemljejo, se polaščajo. So kot razbojnik Ceferin v Ježkovi Zvezdici Zaspanki: namesto srca nosijo kamen. Morda pa je edina rešitev zanje in za svet, da se naučijo pisati? Napisati LJUBA (mama)? Ko je zvezdica Zaspanka razbojnika naučila napisati besedo LJUBA, je namreč v njem zadonelo: tik – tak, tik – tak. V njem je nekaj tolklo, začelo biti. Prebudilo se je — srce. In Ceferin se je dvignil z dna.
