Nekdaj je vojak živel,
ki po tem je slovel,
da v vseh je bitkah zmagoval
in se nikoli ni predal.
Ampak da bi bil še bolj mogočen,
si zaželel napoj je močen,
zaradi katerega nesmrten bi postal
in nikoli več se ne bi nikogar bal.
Ni vedel, kje bi začel,
da kar čim prej ta napoj bi imel
in bi tudi smrt premagal,
v bitki nobeni pa omagal.
Na pot po svetu se je podal,
da našel bi recept ta prav,
ki bi mu omogočil,
da se od življenja nikdar ne bi ločil.
A prehodil mnogo je poti,
hodil na stotine dni,
a našel tega ni, kar je iskal,
zaradi tega se skoraj je predal.
Na poti nazaj v domovino
srečal vaško je mladino
in nek fantič mu je dejal,
kako nesmrten bi lahko postal.
Rekel mu je, da naj uživa v življenju,
da naj izogiba se trpljenju,
da naj vsak dan na polno živi
in naj bo odprt za soljudi.
Ko pa se mu bo življenje zaključevalo
in le nekaj dni mu bo ostalo,
srečen naj bo, da je tako živel,
kot da vsak dan zadnjo priložnost bi imel.
Takrat pa je vojak odkril,
da ni potrebno, da bi še koga ubil,
da bo nesmrten le tako,
da drugim pomagal bo.
Ta življenjska je modrost
pomagala mu, da je dočakal lepo starost,
in ko je na smrtni postelji sedel,
je bil vesel, da je tako polno življenje imel.
Ugotovil je, da je nesmrten le tako lahko postal,
da je življenje z drugimi premagoval
in bil je vesel,
da mu je bil takrat tisti deček to življenjsko modrost razodel.
Ina Poteko, 8. a
OŠ Polzela
mentorica: Karmen Zupanc