Gledam otroke, ki v strahu molčijo,
pretvarjajo se, da ne trpijo.
A vem – čutim, kako živijo.
Čutim, da močno trpijo!
Ampak zakaj? S čim so si to zaslužili?
Kaj so tako slabega storili?
Zakaj so se ravno oni
pod to nesrečno zvezdo rodili?
Poglejte te oči, kako žarijo,
zaradi krivice se zarosijo.
Spet solze, spet jok teh nesrečnih otrok.
Te nedolžne oči nas rotijo,
da mi namesto njih spregovorimo,
namesto njih, nedolžnih otrok,
ki so žrtve umazanih rok.
Jasno je, da to ni način,
način življenja,
to je način trpljenja!
Način, ki za nikogar primeren ni,
kaj šele za ljudi!
Zato ustavimo nasilje,
ponudimo jim obilje, ustavimo trpljenje,
dovolimo jim živeti
lepše življenje.
Andreja Slokar, 8. c
OŠ POLZELA
