Epigenetika in kvantna medicina sta mladi znanstveni veji, ki zavzemata svoj prostor v komplementarno-konvencionalnem pristopu k zdravljenju. Od tod izhaja spoznanje, da rak ni bolezen enega organa, marveč težava edinstvenega bitja, s katerim se (kot zdravniki) srečamo v življenju in z njim iščemo najboljši možni način zdravljenja.
Torej oddajamo in prejemamo elektromagnetne valove. Brez dejstva, da smo delovanje elektromagnetnih valov, bi lahko svoj obstoj docela opredelili z Newtonovim mehanizmom sterilnega ločevanja našega bitja kot celote na vse manjše dele, pri čemer naposled pridemo do najmanjšega funkcionalnega dela – celice. V tem kontekstu je pomembno in prioriteta bolnika, da kot celostno bitje, vključno s svojo materialno obliko obstoja (telo), postane glavni protagonist poteka zdravljenja. Bolezen pripada bolniku, zato je zdravnik zgolj oseba, ki imazaradi svojega študija nekatere informacije o bolezni, vendar pa lahko skupaj z bolnikom najde najprimernejšo obliko zdravljenja oz. ozdravitve.
Vaši pacienti z veliko hvaležnostjo in žarom govorijo o vašem odnosu do njih. Poudarjajo vaše sočutje in empatijo tersvoj občutek varnosti in zaupanja, ki ga vzbujate s svojim odnosom, s toplo besedo, z dotikom … Ali je to ključna lastnost, ki iz zdravnika naredi zdravnika z veliko začetnico?
Vsi smo plod svojega subjektivnega doživljanja, kulture, družbe in vere. Vsako naše izražanje je posledica vsega naštetega. Konkretno to pomeni, da iste simptome vsak bolnik izraža in doživljan po svoje, subjektivno, in to zavedanje mi daje možnost, da pacienta ne samo poslušam, ampak tudi začutim. Prek tega odnosa tudi sama odkrivam svoja čustvena stanja, to pa mi posledično ponuja možnost, da lahko z vsakim bolnikomustvarim individualen odnos, da se torej "potopim" v njegovo bitje in skupaj z njim poskušam najti najboljšo terapijo. Ta odnos je interakcija elektromagnetnih valov, ki se "srečajo" – in to določa izid zdravljenja (kar je konstruktivna faza interakcije).
Kako pa geni vplivajo na nastanek bolezni?
Ameriška onkološka organizacija, ki že petdeset let preučuje tumorske gene, trdi, da je mogoče 60 odstotkov rakov preprečiti z zdravim življenjskim slogom in s prehrano. Ko gre za rak, smo se povsem osredotočili na genetsko plat, čeprav je mutacija genov vzrok pri zgolj petih odstotkov rakov. Pri 95 odstotkih primerov pa vzrok ni mutacija gena, marveč epigenetski nadzor, ki pa se lahko prenese s starša na otroke. Epigenetika dokazuje, da geni ne morejo izvajati samonadzora – nadzira jih okolje. Pojasnjuje nam, da gre v večji meri za odvisnost od življenjskega sloga kot od genov.
Tudi znanost je postala nova religija – polna je dogem. Poskuša dokazati, da DNK nadzira naše življenje. To je genetski determinizem. In dogma je, da se en gen ne aktivira, drugi pa se. To ne velja! Informacija, umeščena v genskem materialu, ni definitivna, ampak se lahko spremeni. Geni ne določajo našega življenja, lahko se namreč rodimo z mutiranimi geni in smo kljub temu povsem zdravi – če spremenimo percepcijo in način, kako se berejo naši geni. Percepcija je zaznavanje okolja s telesnimi občutki na osnovi izkušenj innadzira obnašanje beljakovin. Torej lahko spremenimo obliko genetske kode. Tisto, v kar verjamemo, lahko spreminja in nadzira onkologijo.
Omenili ste, da kot zdravnica izhajate iz Einsteinovega in ne iz Newtonovega pogleda. Ali nam to lahko razložite nekoliko podrobneje?
Izhajam iz znanstvenega dejstva, da je materija v resnici zgoščena energija. Iz fenomena kvantne zgoščenosti (to je bistvo kvantne fizike) vemo, da je v vsakem hipu vse na tem svetu med seboj povezano. Ali je nujno, da razumemo povezanost uma in telesa, bioinformacijskih in bioenergetskih povezav? Da! Naši možgani so sklop energijskih delčkov, kot so protoni in elektroni, in med seboj komunicirajo prek elektromagnetnega polja. Materija, kot pravi Einstein, je energetska dimenzija. In materija, ki je grajen živi organizem, lahko prejema, si zamišlja ali oddaja energijo.
Lastni strahovi in osamljenost v otroštvu so mi pozneje pomagali, da kot zdravnica vsem svojim pacientom poskušam spremeniti življenje in popraviti vse slabo iz preteklosti. To je bila glavna motivacija, da sem se skupaj z njimiborila in jih zdravila. Svojo izkušnjo bolezni sem več letanalizirala in poskušala razumeti – zakaj. V tem obdobju odkrivanja sebe se mi je ponudil poseben privilegij – da spoznam in pogledam tudi v bolečino, v življenje, v dušo bolnikov. Skupaj z njimi sem raziskovala njihova življenja in njihovo posebno izkušnjo – bolezen. Z vsakim uspešno ozdravljenim pacientom pa sem zdravila tudi svoje rane iz otroštva. Tako so bolniki postali moje zdravilo.
Knjigo ste napisali v želji, da bi pomagali ljudem, da bi se pogumno soočili z bolečino, in da bi jim razložili, da je sleherna bolezen povezana z značajem, s čustvi in z življenjskimi izkušnjami. Pravite, da je pri iskanju odločilnega odgovora na bolezenključno odkriti in spoznati bolnikova škodljiva čustva, osvetliti stresni dogodek v njegovem življenju in razširiti samozavedanje o tem.
Tako je, če želiš vedeti, kakšne so bile tvoje misli včeraj, danes poglej svoje telo. In če želiš izvedeti, kakšno bo tvoje telo jutri, danes poglej svoje misli. Bistvo našega bivanja je v spoznavanju, zorenju in razumevanju svojega telesa. Naše telo je kot nekakšen alkemijski laboratorij, v katerem se srečujejo energije, čez naše telo tečejo energije vesolja. S precenjevanjem dejstva, da ima naše telo razvit avtoregulacijski popravljalni sistem, posledično utegnemo s svojimi vsakodnevnimi (slabimi) navadami sami rušiti harmonijo v telesu.
Ali menite, da bi lahko marsikatero bolezen preprečili, če bi le znali dovolj pozorno prisluhniti svojemu telesu, če bi znali opazovati sebe, svoja čustva in duševnost?
Žal vse prevečkrat precenjujemo ali pa, in to je še huje, podcenjujemo spoznanja o svojem telesu, o tem, kaj nam v obliki simptomov sporoča o naših navadah, ki škodijo telesu. Lahko smo povsem indiferentni in simptome dušimo (z zdravili) ali pa zaidemo v drugo skrajnost ter že ob najbolj blagih simptomih sredi noči hitimo na urgenco in si zamišljamo najtežje bolezni. Vse to pogojujejo naš značaj, vzgoja, prepričanja, kultura, družbeni kontekst, vera … Toda ko se v resnici posvetimo simptomom, tistim, ki komunicirajo naši zavesti, da se v našem telesu nekaj dogaja, utegne biti že prepozno. Takrat se začne pravo osveščanje. To sem opazila pri mnogih svojih bolnikih, ki so mi govorili: "Ja, že nekaj časa imam te težave, ampak mislil sem … Ja, šele zdaj razumem."Simptome je treba zaznati in jih na pravi način interpretirati, bistveno pa je, da se pri tem ne vdamo strahu, ne smemo pa jih tudi zanikati, zadušiti z zdravili. Toda vsakdo ima drugače razvito notranje zavedanje, védenje o tem, da sami ustvarjamo harmonijo telesa in duha. Predvsem pa to pomeni, da so v vsakem primeru bolj na mestu nasveti za varovanje naše telesne integritete, s čimer minimaliziramo tveganja za nastanek bolezni.
Kako je izkušnja klinične smrti, o kateri tudi govorite v knjigi, spremenila vašaprepričanja in pogled na svet? Ali sta lahko znanstveni in duhovni svet eno?
Moja izkušnja klinične smrti še zdaj, po skoraj dvajsetih letih, ostaja ena od najbolj intenzivnih in kadarkoli realiziranih življenjskih izkušenj. To je povsem neponovljiva izkušnja, ki je zagotovo vplivala na vse moje poklicno in življenjsko zorenje. V meni sta še vedno globok občutek neodvisnosti od materialnega telesa in zavedanje, da obstaja "tisto" edinstveno – kvantni prostor – ki sem ga takrat poimenovala Bog. Zdaj, kot znanstvenica, ta prostor razumem kot univerzalno inteligenco oziroma povezovanje "nas", obstoječih teles,s tistimabsolutnim in konstantnim, s katerim lahko komunicirajo le privilegirani. Kot znanstvenica sem prepričana, da vsak živi organizem poleg materialno-kemijskega dela vsebuje tudi fizično-informativni del. Pri slednjem imam v mislih posebno vrsto kode v obliki spektra zelo finih nihanj, specifičnih za vsako stvar ali sestavino. Dejstvo je, da je perspektiva medicine v tem, da spremeni razumevanje in načela o mentalnih stanjih in procesih, povezana s kvantnimi energetskimi procesi materialne oblike našega obstoja.
Kakšna znanja bi bilo treba predajati študentom medicine, da bi medicino prilagodili sedanjemu času, najnovejšim znanstvenim spoznanjem?
Na fakulteti nas učijo o vseh boleznih, simptomih in terapijah, ne učijo pa nas o tem, kako bolniki sami proizvajajo bolečino. Vezani smo na Newtonov mehanicistični pogled, na katerem temelji konvencionalna medicina, ne upoštevamo paEinsteinove znanstvene energetske teze, na kateri sloni kvantna medicina. Bitja smo torej elektromagnetna polja in med seboj prenašamo valovanja. Razumeti to, pomeni v bolnikih aktivirati notranji mehanizem ozdravljenja. Naše misli so lahko vir subtilnih procesov, ki utegnejo v telesu sprožiti fiziološke spremembe. V procesu zdravljenja bi morali izkoristiti še več človeških potencialov, kot so verovanje, zaupanje, vizualizacija, pozitivne misli … Takrat je lahko zdravnik skupaj s pacientom glavni protagonist ozdravljenja.
Kakšno pa je vaše stališče do alternativnih metod, ki ste jih tudi preiskovali v knjigi, in o njihovi podpori bolnikom z rakom? Ali menite, da bosta v prihodnosti konvencionalna in alternativna medicina delovalipovezano?
K alternativnim oblikam in metodam zdravljenja sem kot onkologinja pristopila z veliko mero previdnosti. Ko bolnik z rakom nima uspeha s konvencionalno medicino, mu šarlatani pogosto ponujajo čudežne preparate s sumljivimi učinki. Če izhajam iz sebe, iz svojega znanstvenega ozadja, se mi zdi povsem normalno, da vsako prvo predlagano zdravljenje temelji na konvencionalnih metodah. Le kako bi bilo, če bi zdravljenje temeljilo na alternativnih terapijah, ki za seboj nimajo dolgotrajnih študij in temeljijo samo na empiričnih načelih? Vse alternativne metode zdravljenja naj bodo komplementarne konvencionalni medicini, vendar vztrajam tudi pri dejstvu, da je najboljša terapija tista, ki bolnika pripelje do ozdravljenja!
Kako pomagati bolnikom, da sprožijo proces samozdravljenja? Kaj je ključno za (o)zdravljenje?
Ključno je naslednje: zdravljenje se začne v trenutku, ko bolnik ozavesti, razume svoje telo in ga pazljivo posluša, ko ga analizira in usmeri na njemu najprimernejšo pot zdravljenja. Z energijo misli lahko aktivira beljakovine, ki delujejo na celice. Naš um lahko ustvarja koherenco med našimi prepričanji in doživljanjem, tem, kako razumemo resničnost. In če smo lahko pozitivno naravnani, nas bodo naši geni in naša ravnanja vodili k zdravju in sreči. Zato vsak dan aktivirajmo, pritegujmo k sebi vse duhovne vidike življenja, ljubezni, sočutja, varnosti, entuziazma. Bolnik je tisti, ki bo aktiviral vse svoje notranje mehanizme zdravljenja, s pomočjo zdravnika pa lahko najde najprimernejšo pot do (o)zdravljenja.
Viva predstavlja
Dr. Nela Sršen, kirurginja v bolnišnici Ospedale civile, sicer Hrvatica, ževeč kot dvajset let živi in dela v Padovi. V velikem medicinskem centru v Padovi se dr. Nela Sršen ukvarja predvsem s presajanjem jeter. Deluje v timu, ki so ga ustanovili leta 1990, do zdaj pa so presadili že več kot tisoč jeter ter s splošno kirurgijo, zlasti onkološko. Junija je v slovenščini izšla njena knjiga Rak na duši, pričanje o tem, kako naše misli soustvarjajo bolezen. Prevedla jo je njena hvaležna pacientka Stajka Skrbinšek, na voljo pa je v knjigarnah Mohorjeve družbe.
Vir: www.viva.si
