Neva Kralj, plesalka, ki jo zaznamuje ustvarjanje z gibanjem ter ljubezen do otrok in umetnosti

0
448

 

Ples jo spremlja že celo njeno življenje. Najprej je kot mala deklica plesala doma. Pri štirih je že hodila na tečaj izraznega plesa na Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje (današnji Konzervatorij za glasbo in balet). Šolanje je nadaljevala v plesni šoli Kazina, nato pri prof. Metodu Jerasu in kasneje v KUD Tine Rožanc kot plesalka jazz baleta pod trenerskim vodstvom Daniele Škofic Novak. Končala je tudi štiri razrede klasičnega baleta. Poleg pridobivanja plesnih izkušenj se je izpopolnjevala še na pedagoškem področju. Tako doma, kot tudi v tujini.

Zadnjih osemnajst let se ukvarja s plesno-gibalno vzgojo predšolskih ter mlajših šolskih otrok. Je tudi zunanja sodelavka in predavateljica Fakultete za šport, kjer vodi plesne seminarje. Vpisala pa je tudi Mednarodni podiplomski specialistični študij umetnostne terapije. Je članica Slovenskega združenja umetnostnih terapevtov.

 

Bojda ste zelo zgodaj začeli trenirati ples?

Pri štirih letih. Bila sem zelo živahna deklica. Mama mi je pogosto dejala, da je utrujena že samo, ko me gleda. Ves čas sem bila namreč v gibanju. Še ko sem počivala, sem imela noge nad glavo.

 

To »gibanje« bi lahko bil tudi šport. Zakaj ravno ples?

Prepričana sem, da vsak otrok nekaj prinese na svet. Vpliva pa tudi okolje, v katerem otrok živi. Moj oče izhaja iz umetniške družine. Njegov oče je bil violinist, violine je tudi izdeloval. Oče je igral saksafon.

 

Ste tudi vi igrali kakšen inštrument?

Končala sem nižje glasbeno izobraževanje, nauk o glasbi in 9 razredov klavirja.

 

Še vedno me zanima, zakaj se živahna deklica ni odločila za treniranje kakšne od športnih zvrsti?

Nikoli se nisem počutila dovolj uspešna, da bi me šport do te mere motiviral, da bi se našla v njem. Tekmovalnost ni v mojem značaju, kar pa je v športu precej pomembno. Nekaj je doprineslo tudi to, da že od petega leta nosim očala.

 

Kako so izgledali vaš plesni začetki?

Začela sem z izraznim plesom, to je današnji sodobni ples. Ko sem začela obiskovati srednjo šolo in so se ustanavljale prve plesne šole, sem prestopila v drugo zvrst plesa – jazz balet in v eno prvih plesnih šol. Vaje so bile tam zastavljene povsem drugače, manj izrazno in bolj dinamično. Plesali smo v skupini, kar mi je ustrezalo. Kasneje, ko sem bila že študentka sociologije, me je potreba po izpopolnjevanju vodila k baletu in sem na srednji glasbeni in baletni šoli končala tudi štiri razrede klasičnega baleta, saj je balet temelj vsakega plesalca in osnova katerega koli plesa.

 

Vas je kdaj mikalo, da bi postali samostojna plesalka?

Nikoli. Ples sem vedno dojemala zelo po svoje. Ples je zame nekaj, kar prihaja iz mojega srca in duše. Z njim se hranim in zadovoljujem svoje potrebe. Odkar pomnim, mi je vzbujal občutke sreče, nikoli v smislu samopotrjevanja in tekmovanja, vedno le kot izraznost, kot način življenja. In prav zato sem začela nabirati izkušnje tudi iz drugih zvrsti, kot so družabni plesi, latinsko-ameriški plesi, klasični balet, jazz balet, step, show dance. Čutila sem močno željo po prenašanju svojih izkušenj in znanj na mlajše.

 

… ki pa je prerasla v poklic.

Pred več kot dvajsetimi leti, konec leta 1989 se je najprej začelo moje sodelovanje z Mojco Horvat. Najprej kot plesalka različnih plesnih zvrsti njene članske plesne skupine, po rojstvu prve hčere kot plesna pedagoginja v Plesnem studiu Mojca. Ves ta čas sem se tudi strokovno izpopolnjevala pri priznanih domačih in tujih koreografih in pedagogih.

 

Vi ste sicer doštudirali sociologijo?

Pravzaprav sem si želela študirati psihologijo, vendar mi je zmanjkalo poguma, da bi šla na sprejemne izpite. Zato sem izbrala približno alternativo. Na žalost mi starši takrat niso znali svetovati in me spodbujati, da bi šla kam drugam, saj sem že od nekdaj želela biti učiteljica. Ko sem zaključila drugi letnik fakultete, sem spoznala, da verjetno nikoli ne bom delala v tem poklicu. Ker pa sem naredila že polovico izpitov, sem se odločila, da nadaljujem in končam. Želja po pedagoški izobrazbi pa je bila tako močna, da sem se po končani fakulteti začela dodatno izobraževati. Najprej sem pridobila certifikat plesne učiteljice s strani Plesne zveze Slovenije ter Fakultete za šport, kasneje sem vpisala še podiplomski študij na Pedagoški fakulteti.

 

Vedno končate, česar se lotite?

Definitivno. Taka sem že od otroštva. Ni v mojem karakterju, da nečesa ne bi končala. Zdaj mi na ramenih leži moj podiplomski študij plesno-gibalne terapije, ki sem ga vpisala leta 2001. Težko je študirati, če si svobodnjak in imaš družino. Sploh, če si človek, ki teži k popolnosti. Vendar nikoli nisem pomislila, da bi odnehala.

 

Zakaj ravno umetnostna terapija?

Ta študij mi je dal drugačen pogled na pedagogiko in tudi na plesno vzgojo. Ne plesna vzgoja v smislu industrije in hiperprodukcije, ampak individualen pristop v skupini. Vsakega otroka obravnavam kot individua. In če k otroku pristopiš na tak način, mu lahko daš mnogo koristnega in neprecenljivega.

Sicer pa je plesno-gibalna terapija pri nas še dokaj mlada znanstvena disciplina, ki poleg glasbene, likovne ter dramske terapije sodi v umetnostno terapijo. V Sloveniji je malo poznana in tudi razširjena še ni prav dosti. Res pa je tudi, da zaradi ugodnih učinkov iz leta v leto dobiva na vrednosti. Gre za kreativno obliko terapije, ki uporablja gibanje in ples v povezavi z glasom, glasbo in ostalimi umetnostnimi mediji. Izhaja iz ideje, da sta telo in duša neločljiva. Znano je, da so že od prazgodovine v namene zdravilstva uporabljali glasbo, ples in različne rituale. Umetniško izražanje ima na posameznika številne zdravilne in terapevtske učinke. V psihologiji je že nekaj časa znana vzročna povezava med posameznikovo psiho, njegovim čustvenim doživljanjem in govorico telesa oziroma njegovim izrazom telesa, telesno držo. Spremembe v gibalnem vedenju lahko vodijo do psihičnih sprememb. Preko plesa človek pride v stik s svojimi čustvi in težavami, jih opredmeti in lažje razume. Umetnost dviguje kvaliteto življena in širi bogastvo doživljanja.

 

Pri nas je to še dokaj nepoznana vrsta terapije. Kaj pa v tujini?

V Sloveniji specialistični študij obstaja od leta 1997, torej dobrih 10 let. Sicer pa prvi začetki segajo že v petdeseta leta prejšnjega stoletja. Leta 1966 je bilo v Ameriki ustanovljeno močno združenje za plesno terapijo (ADTA), v istem obdobju so bili v Veliki Britaniji narejeni prvi koraki v smeri izobraževanja in nato je sledil razvoj v drugih deželah.

 

Kako ste se tega lotili vi?

Začela sem sama, z lastnim raziskovanjem, potem sem se še dodatno izobraževala na seminarjih.

 

Ste članica združenja umetnostnih terapevtov. Zanima me, ali vi otroke tudi zdravite?

To, kar delam jaz, ni plesna terapija, vendar deluje terapevtsko. Čeprav načeloma delam z zdravimi otroki, v skupine vključujem tudi otroke s specifičnimi težavami, nekateri imajo diagnosticirane posebne potrebe. Starši se zavedajo, da jim s pomočjo metod in tehnik umetnostne terapije lahko zelo pomagamo. Preko plesa otroci izražajo in sproščajo svoja čustvena stanja, svoje počutje. Telesna akcija spodbuja dobro počutje, sprošča, razveseljuje. Ples prav gotovo razvija tudi gibalne zmožnosti, vpliva na telesni in fiziološki razvoj otroka, s tem oblikuje otrokovo telesno podobo in krepi njegovo samozavest. Ples je lahko uspešna dodatna pomoč drugim oblikam pomoči in povečuje njihovo učinkovitost.

 

Zakaj je otroka dobro vključiti na plesne delavnice in ne samo v športne aktivnosti?

Ples je gibanje, ki ga otrok biološko potrebuje s prvim vdihom. In čeprav je šport prav tako gibanje, ponuja ples tudi zelo močno čustveno doživljanje, ki je zelo pomembno za razvoj otroka, še posebej v predšolskem obdobju. Povezuje telo, dušo, um in psiho. Če ste se kdaj v življenju prepustili igrivosti, se osvobodili spon in zavor »odraslosti«, ste to lahko izkusili tudi sami. Kar povleče vas nazaj, da bi to doživeli znova. Otroci so v gibanju spontani, sproščeni, igrivi, iskreni, neposredni, naravni in to seveda osrečuje. Moj način dela in vsebina se razlikujeta od splošno poznanih plesnih šol, zato mi beseda plesna šola ne gre rada z jezika. Veliko raje rečem plesne delavnice ali plesna ustvarjalnica z Nevo Kralj. Z otroki vzpostavim iskren medsebojen odnos in s tem pogoje in bogat »material« za ustvarjanje. Otroci so celostna bitja in ples omogoča celostni pristop v vzgoji in izobraževanju. Ples se dogaja individualno, svojstveno pri vsakem posamezniku, pa vendar je ples zelo skupinsko delo, ki nas druži in povezuje in tudi zato osrečuje. Vsako srečanje je neponovljivo.

 

Je vsem tem otrokovim potrebam zadoščeno, če enkrat tedensko obišče plesno delavnico?

Mislim, da ne. Če hočemo, da se bo otrok razvijal večplastno, potrebuje tudi druge načine gibanja. Na mojih urah otrok pridobiva ljubezen do gibanja, ki ga vleče, da se v gibanje vrača vedno znova. Večina otrok, ki končajo »moje« plesne delavnice, nadaljuje s tako ali drugačno obliko gibanja.

 

Gre za zametek, ko pri otroku vzbudimo občutek, da gibanje potrebuje?

Ne gre zgolj zato, da potrdimo potrebo po gibanju, čisto nezavedno se dogaja, da se otroci vračajo, da pridobivajo vztrajnost, ker jim v tem našem »plesnem mehurčku« lepo. V tej interakciji med otroki in plesom se ustvari poseben svet, ki ga ni sposobna ustvariti nobena športna aktivnost. Gre za čustveni moment, kjer ni tekmovalnosti, so samo medsebojni stiki in odnosi, ki vlečejo. Nagrada je občutek lastnega zadovoljstva, uspešnosti in sprejetosti. To je naložba za prihodnost.

 

Koliko so stari najmlajši, ki pridejo k vam?

Od dve in pol, pa tja do osem let.

 

Zelo veliko sodelujete tudi z vrtci?

Z nekaterimi že več kot 20 let. Najbolj sem vesela, kadar je v delavnico vključena cela skupina, tudi tisti otroci, ki imajo gibalne ali kakšne druge zadržke. Da jih preko plesa vključim v interakcijo in socializacijo skupine. Zame je najlepše, ko vidim, da se je tak otrok spontano vključil v skupino. Takrat smo zmagali.

 

Ste tudi zunanja sodelavka in predavateljica na fakulteti za šport?

Dr. Mateja Videmšek in dr. Meta Zagorc sta me povabili k sodelovanju. Vodim seminarje, na katerih izobražujem pedagoške delavce, pa tudi socialne delavce in športne pedagoge. Predstavim jim, kako lahko športno vzgojo dopolnjujejo in obogatijo s plesom, sploh je to pomembno pri predšolskih otrocih. Na teh seminarjih se ne učimo koreografij. Pomemben del izobraževanja je spodbuditi pedagoške delavce, da se tudi sami gibalno sprostijo, ker bodo samo tako lahko to znanje in izkušnje prenesli na otroke. Najprej kot del športa, potem kot del vzgoje in umetnosti.

 

Danes je vse usmerjeno k rezultatom, dosežkom. Je na vaših delavnicah drugače?

Gibalno ustvarjanje je protiutež storilnostnem načinu življenja. Seveda otroci potrebujejo tudi cilje in rezultate. Vendar pri nas to ni v prvem planu. Bolj pomembno je, da do izraza pride otrokova notranja tekmovalnost (zmorem, si upam). Na delavnicah ni najbolj bistven končni rezultat, dovršen izdelek, temveč proces, doživljanje in rast, ki se dogaja v vsakem izmed nas. Tako otrok spozna, da je vsak na svoj način dober, enkraten in neponovljiv.

 

Vi še plešete?

Plešem zaradi svojega lastnega užitka in potrebe. S soprogom se rada zavrtiva v ritmih salse in družabnih plesov. Precej plešem tudi zaradi izobraževanja.

 

Imate dve hčeri, stari 20 in 13 let. Sta plesalki?

Obe plešeta. Ker sem bila in sem še zunanja sodelavka vrtcev, sta začeli pri treh letih v vrtcu. Doma pa smo plesali, odkar sta prišli na svet. Mlajša že ves čas pleše sodobni ples, starejša je s plesom za nekaj časa prekinila. Zdaj se je našla v vedno bolj popularni plesni vadbi, imenovani Zumba.

 

Kaj pa dela soprog? Je tudi on plesalec?

Če sem jaz jing, je on jang. Je racionalen, tehnični človek, informatik. Kljub temu pa nama ples predstavlja pomembno vez. V študentskih letih sva oba delala v plesni šoli, on je bil organizator, vodja šole, jaz plesalka. Še vedno rada pleševa in obiskujeva kulturne prireditve. Družijo pa naju tudi ljubezen do potovanj, kolesarjenje, veliko se tudi pogovarjava.

 

Gospa Neva Kralj, ples je vaš način življenja in to dobesedno.

Gre za način življenja, ki se ne konča, ko se zaprejo vrata plesne dvorane. V mojem delu lahko začutite strast in čustva. Kjer strasti ni, talent, sposobnosti in znanje izgubijo svojo moč. Ples je delo, disciplina, odrekanje, napor, vztrajnost, vendar je predvsem radost, zadovoljstvo in sreča.