KOBILINA SLUTNJA

0
238

 

Bilo je prvi dan poletja in skupaj z Gromom sva ležala na trati in si ogledovala Bliska. Tekal je gor in dol ter preganjal metulje, kobilice, muhe in vse, kar se je našlo pred njegovim gobčkom. Nekaj časa sva ležala in se grela na soncu, nato pa mi je Grom rekel: »Ali misliš, da ga bo gospodar prodal?« »Upam, da ne,« sem odgovorila. Bliska ne bi bilo težko prodati, saj je bil močan, hiter in lep žrebiček.

A najino prepričanje je bilo napačno, saj je nekega dne gospodar Bliska predstavil uglednemu rejcu konj. Ta je najprej vihal nos, ko mu je pripeljal Bliska pred oči, a nato je videl, da ni tako slab. Z gospodarjem sta se domenila, da ga bo v petek prišel iskat.

Petek se je hitro bližal, z Gromom pa se nisva in nisva mogla posloviti od Bliska. Tudi njemu ni bilo lahko, še posebej v petek, ko so ga naložili v prikolico in ga odpeljali. Preteklo je kar nekaj dni od takrat, ko je Blisk odšel, midva z Gromom pa sva še vedno žalovala za njim. Nisva vedela, ali tudi on pogreša naju, najbolj pa naju je skrbelo, če je sploh še živ. Veliko konj je namreč brez razloga pristalo v klavnici.

Ure, dnevi in meseci so minevali. Z Gromom sva se nekako privadila na življenje brez Bliska. Gospodar ni vedel, da je storil veliko napako, saj letos ne bom mogla več imeti žrebička, saj sem že prestara. Toliko sva žalovala, ker je bil to najin zadnji potomec. Zaradi starosti nisva več mogla toliko delati, zato sva služila kot šolska konja v jahalni šoli. To je pripomoglo, da nisva več toliko razmišljala o Blisku, saj sva morala paziti na otroke. Hitro sva jih vzljubila in tudi oni naju.

Nekega zelo vročega popoldneva smo vadili v jahalnici z urejeno klimo. Zunaj nismo mogli vaditi, ker je bila prevelika vročina. Kar naenkrat smo zaslišali zvoke ljudi, ki so prihajali od zunaj. Otroci so skupaj z učiteljico stekli pogledat, kaj se dogaja. Nazaj se niso vrnili, ker je na ranču izbruhnil požar. Z Gromom sva ostala ujeta v jahalnici. Bila sva vsa panična, saj nisva vedela, kako oditi na prostost. Čez nekaj časa je Grom ugotovil, da lahko ogenj preskočiva in tako uideva nevarnosti. Ker sva bila danes brez opreme, sva z lahkoto preskočila ogenj in bila zunaj. Ogenj se je močno razširil, zato sva zdirjala stran in tam našla še druge konje. Nekaj časa smo zrli v mogočen požar, nato pa vsi skupaj stekli svobodi naproti.

Cele ure smo se lahko pasli, dirjali, spali in ni nam bilo potrebno delati. Bilo je čudovito. Kar naenkrat sem dobila občutek, da z Bliskom nekaj ni v redu. Bilo mi je zelo čudno, da sem se ga kar naenkrat spomnila. Odkar je odšel, je minilo približno tri leta in na njega sva z Gromom že delno pozabila. Gromu sem povedala, da je z Bliskom nekaj narobe, on pa mi je odgovoril, da je ima enak občutek. Zaskrbljenost je čez nekaj dni minila in spet sva lahko uživala v svobodi.

Blisk pa ni prav nič užival. Moral je delati, voziti težke tovore in biti primeren za ježo neke prefinjene gospe. Nekega dne sta s prefinjeno gospo odšla na ježo. Spet ga je zaničevala in takrat je Blisku prekipelo. Skočil je na zadnje noge in gospa je padla s sedla. Ker je konjar pozabil dobro zapreti sedlo, je na Bliskovo srečo to zdrsnilo z njegovega hrbta. Uzde se je znebil tako, da je z glavo drgnil ob drevo. Takoj, ko se je usnje pretrgalo, se je pognal v galop in zbežal stran. Vedel je, da ga lastniki ne bodo več iskali, saj imajo dosti drugih konj. Dirjal je po travnikih, gozdu in vodi, dokler ni bil daleč stran od tistega krutega ranča.

Blisk je užival življenje v divjini in svobodi ter si pridobil najboljšega prijatelja Jeka. Ta je služil kot delovni konj na neki kmetiji. Ker so z njim grdo ravnali, je neko noč pobegnil. Blisk in Jek sta skupaj živela, se igrala in se veliko potepala. Nista imela stalnega prebivališča, zato sta se selila. Tako jima je ugajalo, saj sta spoznala veliko novih, človeku nedostopnih krajev.

Nekega dne pa sta Blisk in Jek hodila blizu kraja, kjer smo živeli Grom, drugi konji in jaz. Verjetno sta nas zavohala ter se odločila, da se spoznamo. Blisk naju ni takoj prepoznal. Mogoče sva mu bila nekako znana, a ni vedel, kam bi naju dal. Jaz, ki pa sem Bliska takoj prepoznala, sem Gromu omenila, da je to on. Grom mi najprej ni verjel, nato pa mi je pritrdil. Skupaj sva pristopila k Blisku in mu povedala, da smo bili nekoč družina. Blisku se je spomin na otroška leta takoj povrnil. Takrat smo sklenili, da se ne bomo nikdar več ločili, in da bomo nadoknadili zamujene dogodke. Tako smo skupaj živeli in se nekoliko ločili od drugih konj. Jek je spoznal prijateljico, ki se nam je z veseljem pridružila. Bili smo majhna čreda, ki se je imela rada.

 

 

Avtorica: Simona Blagotinšek, 7. razred

Naziv šole: OŠ Polzela

Mentorica: Karmen Zupanc