Globoki občutek malodušja in brezizhodnosti zaradi slabih življenjskih razmer pri ljudeh pogosto spremlja želja po pobegu iz stvarnosti. Ljudje iz stvarnosti bežijo na različne načine, nekateri se na begu pred realnostjo zatečejo v zasvojenost.
Po najbolj negativnih napovedih si svetovno gospodarstvo še nekaj časa ne bo opomoglo od recesije, ki je zajela tudi Slovenijo. Stopnja brezposelnosti v Prekmurju, že pregovorno gospodarsko najšibkejši slovenski regiji, naj bi se že povzpela na 18 %. Podatki o številu gospodinjstev v Sloveniji, ki živijo pod pragom revščine, so alarmantni. Razlogov za pesimizem ni malo. O tem, kako utrip trenutnih družbenih razmer vpliva na razmah odvisnosti oziroma zasvojenosti, se bomo pogovarjali s psihiatrom in predstojnikom Centra za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog, Andrejem Kastelicem.
V vsakdanji komunikaciji ljudje včasih nekoliko trivialno uporabljajo besede odvisnost, zasvojenost, obsesija. V zadnjem času so se tabloidi razpisali o novih, modernih odvisnostih, kot so na primer odvisnost od nakupovanja, odvisnost od posegov plastične kirurgije, odvisnost od spolnosti. Kakšna je pravzaprav definicija zasvojenosti oziroma odvisnosti? Kakšna je razlika med razvado in zasvojenostjo in kaj imajo pri vsem skupaj obsesije?
Danes seveda mislimo, da je odvisnost bolezen, kronična, recidivantna, progredientna bolezen. Je torej bolezen, pri kateri se kljub zdravljenju stvari lahko poslabšajo, prihaja do recidivov in kljub zdravljenju lahko napreduje. Vemo, da je smrtnost pri populaciji odvisnikov od drog kar 40-krat večja kot pri primerljivih populacijah. Tudi pri zdravljenih odvisnikih se smrtnost zmanjša samo za 4-krat, še vedno je 10-krat večja v primerjavi s tistimi, ki droge ne jemljejo. Seveda odvisnost ni samo bolezen, temveč tudi življenjski stil, tako kot vse kronične motnje – od depresije, debelosti, bolečin, do visokega krvnega tlaka in sladkorne bolezni, pri katerih je prognoza podobna. Seveda to ne pomeni, da je vsak, ki jemlje droge, bolan, zasvojen, lahko gre izključno za določen stil življenja, ki ga seveda, če dovolj zgodaj reagiramo, lahko precej omejimo in usmerimo v bolj konstruktivne oblike. Torej definicije, ali gre tukaj za neko kemično odvisnost ali zasvojenost, to niti ni pomembno, tudi v slovenskem terminološkem slovarju to ni dorečeno. Gre vsekakor za procese pri ljudeh in pri vseh sesalcih, skratka za oblike vedenja, ki so pomembne zato, da lahko preživimo. Isti razlogi, ki vodijo v jemanje drog, vodijo do tega, da jemo, da pijemo, da se razmnožujemo, da smo pripravljeni na stres, da se v stresu lahko borimo za neke fiziološke mehanizme, ki pa so v primerih odvisnosti zlorabljeni oziroma usmerjeni v destruktivne oblike vedenja.
Mediji večino pozornosti namenijo zasvojenosti s trdo drogo oziroma marginalizaciji narkomanov v slovenski družbi. Zasvojenost s trdimi drogami naj bi bila za družbo najhujša, saj odpira vrata kriminalu, pri ogroženih posameznikih poveča možnost okužbe z različnimi boleznimi, kot je hepatitis ali virus HIV. Kakšni pa so dejanski trendi na področju zasvojenosti v Sloveniji? Koliko je prikrite odvisnosti, morda celo od „legalnih drog”, kot so npr. pomirjevala, antidepresivi, igre na srečo in alkohol? Mnoga podjetja so že nekaj časa nazaj začela zmanjševati število zaposlenih zaradi recesije, preostalim zaposlenim pa se je delovna obremenitev na račun odpuščanj še povečala. Mislite, da trenutni gospodarski položaj vpliva na porabo drog, ki spodbujajo večjo storilnost, v mislih imam predvsem amfetamine oziroma kokain?
Trendi pri nas so taki kot povsod v Evropi. Uporaba drog narašča, seveda pa se menjajo tiste droge, ki so najbolj aktualne, najbolj problematične. Če spregovorimo spet o prepovedanih drogah, nedvomno imamo uporabo opiatov, to se pravi heroina, kar dobro pod nadzorom. Za odvisnike od heroina imamo tudi ustrezne programe zdravljenja, medtem pa, tako kot povsod, narašča uporaba stimulansov. Kot ste že omenili, uporaba amfetaminov, pa tudi kokaina. Pa ne zato, da bi ljudje dosegli večjo storilnost na delovnem mestu, naša družba še vedno ni tako storilnostno usmerjena, da večina svojega dela ne bi zmogla opraviti brez poživil. Predvsem gre pri uživanju drog za zabavo, preživljanje prostega časa. Nedolgo nazaj mi je eden od pacientov rekel: „To drogo se pa ja jemlje za zabavo, ne pa za to, da cel dan ne bom mogel nič drugega početi, ali kaj takega.” Seveda je uporaba alkohola stalno visoka, tudi uporaba nikotina, predvsem pri adolescentih, je visoka. Podobna težava je seveda predpisovanje benzodiazepinov. To so zdravila, ki jih sicer v medicini uporabljamo in predpisujemo za kratek čas, za zmanjševanje tesnobnosti ali pa kot uspavala in to le za obdobje, ki traja največ nekaj tednov. Ker ljudje ta zdravila množično zahtevajo, ker jih žal nekateri potrebujejo za preživetje, in sicer imamo kar nekaj primerov upokojencev, ki od svojih zdravnikov benzodiazepine zahtevajo in jih potem prodajajo, zato da lažje, jaz jih razumem, preživijo skozi mesec. No, vsekakor to pomeni veliko količino teh zdravil na črnem trgu, kjer so lahko dostopna, in to ne samo za denar. Vsakdo jih ima torej v predalu, kar pomeni, da je ta benzodiazepinska odvisnost precej razširjena. Problem te odvisnosti je tudi v tem, da je prikrita in da je tudi, ko se ljudje odločijo, da bi s tem v zvezi kaj naredili, tako odvisnost relativno težko zdraviti, zdravljenje je počasno in dolgotrajno, kajti hitra prekinitev teh zdravil lahko povzroči kar resne zaplete, precej bolj resne, kot nekatere prepovedane droge.
Ali bi, glede na neverjetne količine trdih drog, ki jih občasno zasežejo organi pregona v različnih evropskih državah, lahko rekli, da je droga prisotna v vseh porah sodobne družbe, bi lahko sklepali, da se s trdimi drogami seznanjajo že štirinajst- oziroma petnajstletniki?
Ocene o razširjenosti drog ne temeljijo samo na količini zaseženih drog. Mi vemo, da je represivni sistem oziroma zmanjševanje ponudbe zelo pomemben, vendar sam po sebi ne doseže ničesar in vse ocene kažejo, da je droge, ki je zasežena, samo nekje od 10 do 15 odstotkov. Odkar se v Sloveniji srečujemo s pojavom zasvojenosti, droge še ni zmanjkalo. Žal mnogo sredstev vlagamo v represivni sistem, čeprav je tudi to potrebno, vendar bi ta sredstva lahko vseeno bolj uspešno porabili na drugih področjih, to je na področju preprečevanja, to je na področju zmanjševanja povpraševanja in pa seveda tudi na področju nekaterih drugih mehanizmov. Vredno bi bilo premisleka, kako bi lahko pravzaprav določena sredstva vložili v to, da bi ljudje, ki proizvajajo drogo, počeli kaj drugega. Količina zasežene droge ni edini pokazatelj, tudi število ljudi, ki išče pomoč pri zdravniku ali pa se želi vključiti v programe za zdravljenje odvisnosti, je pokazatelj razširjenosti droge v družbi, število ljudi, ki zaradi odvisnosti storijo kazniva dejanja, ki zaradi tega pristanejo v zaporih, število ljudi, ki jih zasačijo, da so pod vplivom drog v prometu, na delovnih mestih, tudi število smrtnih zapletov. Iz vseh teh različnih podatkov se na podlagi posebnih formul izdela oceno, model, ki ponazarja, kolikšno naj bi bilo število uživalcev prepovedanih drog v družbi. Svetovna zdravstvena organizacija govori o tako imenovanih problematičnih uživalcih drog, to so vsi, ki katero koli substanco vbrizgavajo, niti ni nujno, da je to droga, lahko so tudi zdravila ali druge kemične substance, oziroma uživajo kokain ali heroin na kakršen koli način, ne samo z vbrizgavanjem, če ga snifajo, jejo ali kadijo. Takih imamo v Sloveniji nekje od 12 000 do 15 000, čeprav v zadnjih letih nedvomno beležimo porast stimulansov, predvsem kokaina. Populacije, ki uživa stimulanse, pravzaprav niti ne dosežemo, kajti v veliki večini so to ljudje, ki imajo za enkrat dovolj sredstev, da se zaradi odvisnosti ne zapletejo v druge težave. Po drugi strani pa imamo tudi ogromno uživalcev, ki jemljejo vse droge po vrsti. Taki sicer iščejo pomoč zaradi uživanja drugih drog, vendar tudi pri njih ugotavljamo, več kot pri polovici, da redno uživajo še stimulanse.
Pri zdravljenju narkomanov so imele v preteklosti večji uspeh posebne komune, ki so zasvojence za nekaj časa izolirale iz družbe, jim privzgojile določene delovne navade in kognitivne vzorce, ki so potrebni za življenje v svetu izven komune, po določenem obdobju pa so jih rehabilitirane vrnile nazaj v vsakdanje življenje. Kako pa poteka zdravljenje pri zasvojenosti s hrano oziroma pri prehranjevalnih motnjah? Brez trdih drog telo po abstinenčni krizi lahko funkcionira, hrano pa je treba v telo vnašati vsakodnevno. Tudi uporabi računalnika se bodo v današnjem svetu tisti, ki so podlegli zasvojenosti z računalniškimi igricami oziroma zasvojenosti s spletom, težko izognili.
Pa tudi zasvojenosti od seksa ali mobitela, tudi brez njega skoraj ne moremo. Sistem komun in terapevtskih skupnosti se je razvil iz oblik samopomoči v ZDA v petdesetih letih prejšnjega stoletja. K razvoju tega sistema je pripomoglo predvsem dvoje, takrat ni bilo na voljo nekih drugih, psihoterapevtskih možnosti oziroma na tem področju niso bile zelo uspešne, niti ustreznih farmakoloških, medicinskih pristopov, poleg tega je bila samopomoč relativno poceni. Programi tako terapevstkih skupnosti kot tudi komun so se, kot vsi drugi, sčasoma razvili, vendar se je pojavilo več drugih programov, ki so lahko ravno tako ali še bolj uspešni. Danes programe, ki se razvijajo v tovrstnih skupinah, imenujemo programi psihosocialne rehabilitacije, to niso programi zdravljenja, kot ste že omenili, so bolj namenjeni populaciji, ki v življenju ni razvila nekih vedenjskih vzorcev, ki ni imela nikoli občutka pripadnosti, ljudem, ki so bili vzgojno zanemarjeni, ki niso razvili primernih delovnih navad, pri tem sistemu gre pravzaprav za šolo za življenje, nekateri izmed teh programov se dejansko tudi tako imenujejo. Nasploh pa si na področju rehabilitacije prizadevamo, da se čim več ljudi rehabilitira v čim krajšem času, v okolju, v katerem živijo, v katerem tudi sicer vsak dan prebivajo, in večina ljudi, vsaj preko 85 %, stopa v tovrstne programe vladnih in nevladnih organizacij, predvsem v programe zdravljenja. V Sloveniji je bilo tako v lanskem letu okrog 4500 ljudi vključenih v programe zdravljenja v naši mreži 18 Centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog (CPZOPD), okrog 1000 ljudi smo sprejeli v naš edini hospitalni Center za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog Psihiatrične klinike Ljubljana na Zaloški 29 v Ljubljani. Nekaj sto posameznikov je res vključenih v terapevtske skupnosti in komune, več kot tisoč v programe nevladnih organizacij na področju zmanjševanja škode, z odvisniki pa pridemo v stik tudi preko drugih zdravstvenih programov. Po naših ocenah je bilo v zaporih v lanskem letu skoraj 1500 ljudi, ki so imeli izkušnjo z uživanjem prepovedanih drog, od teh jih je bilo kar 508 v letu 2008, za leto 2009 nimam podatka, vključenih v tako imenovane substitucijske programe. Naši podatki kažejo, da dosežemo nekje 7000 ali 8000 ljudi, seveda se nekateri posamezniki vključijo v en program, pa morda tudi v drugega, lahko se znajdejo celo v zaporu. Vsekakor pa dosežemo precej več kot polovico odvisnikov, ki jim lahko nudimo ustrezno pomoč. V primeru nekemičnih odvisnosti je zdravljenje včasih še bolj zahtevno in tu je pomembna neka psiho-socioterapevtska obravnava, včasih tudi abstinenca, vsaj pri igrah na srečo, včasih tudi pri zasvojenosti s seksom, hrane seveda ne moremo abstinirati, vendar je treba razviti drugačne vzorce prehranjevanja, čeprav je to še najmanj pomembno. Tudi prehranjevalne motnje izvirajo, kot večina drugih motenj, iz nekih psiholoških potreb, nezadovoljenih načinov razreševanja določenih konfliktnih situacij in tako naprej. Seveda je pri kemičnih odvisnostih vzpostavitev abstinence potreben cilj za uspešno zdravljenje, ampak ta cilj je relativno enostaven v primerjavi s tistim drugim ciljem, ki je za odvisnost pomembnejši, torej kako preprečiti, da ponovno ne vzameš, da ponovno ne recidiviraš. Da ponovno ne vzameš, da ne zapadeš nazaj v odvisnost, je treba bistveno spremeniti življenjski slog in pogosto najti drugačne smisle v življenju, ugotoviti, zakaj to pravzaprav sploh počneš, in to je tisto, kar je pomembno pri zdravljenju odvisnosti.
Je mogoče opredeliti tipične osebnostne značilnosti ljudi, nagnjenih k odvisnosti?
Na to temo je bilo narejenih ogromno raziskav. Danes predvsem zdravstveni model razvoja bolezni odvisnosti izhaja iz genetske predispozicije. Vemo, da je nagnjenost k odvisnosti genetsko predisponirana motnja, kot debelost ali rak ali visoki pritisk, če še enkrat ponovim. To seveda ne pomeni, da je genetska motnja v družini prisotna, če so vsi družinski člani odvisni od alkohola. Prenaša se tudi stil življenja, nekvalitetni medosebni odnosi, ljudje, ki so odvisni, imajo ponavadi tudi višji socialni status. Sploh pa na razvoj odvisnosti vpliva običaj, da se vsako praznovanje ali vsako žalovanje opremi z alkoholom in drogami. To je en vidik, drugi vidik so seveda razvojni momenti, pri tem so pomembni vplivi okolja, tudi same socialne situacije, ki so lahko seveda izrazito neugodne, in med te situacije spada obdobje recesije. Zelo pomembno je tudi področje tako imenovanih pridruženih ali soobstoječih duševnih motenj, s tem ne mislim samo na prave psihiatrične motnje, kot so depresija, psihoza itd. Ljudje s pridruženimi ali soobstoječimi duševnimi motnjami bolj posegajo po drogah, zato da bi s svojimi neprijetnimi stanji lažje shajali, ko je zdravljenje neuspešno ali manj uspešno. Med nami je tudi ogromno ljudi, ki imajo posttravmatsko stresno motnjo. Kar sedemdeset odstotkov žensk, ki se pri nas zdravijo zaradi odvisnosti od drog, je bilo kdaj spolno zlorabljenih. Včasih odvisniki nimajo nekih težav, ki bi jim lahko rekli diagnoza, vendar opazimo, da so manj spretni v komunikaciji, da imajo slabše socialne veščine, da imajo kakšen drug hendikep, lahko trpijo tudi za katero od telesnih bolezni, pogosto pridruženih. Vse to pa pravzaprav pripelje do tega, da se odvisnost razvije in zelo pogosto tudi vztraja, poseben dejavnik pa je seveda tudi droga sama. To so torej trije elementi: človek, okolje, v katerem živi, in pa droga. Visoka dostopnost drog zagotovo poveča število ljudi, ki drogo vzamejo, dober primer je tukaj alkohol, ki je dostopen in ga praktično poskusijo vsi. Izmed ljudi, ki poskusijo alkohol, jih 10-15 odstotkov razvije tudi odvisnost od alkohola, vendar pa obstajajo droge z bistveno višjim potencialom razvoja odvisnosti. Na prvem mestu je nedvomno nikotin, kjer se po nekaterih podatkih kar pri polovici ljudi, ki začnejo kaditi, razvije tudi odvisnost, potem sledijo heroin, kokain in druge droge. Pri ostalih drogah, vključno z zdravili na recept, približno 15 % odstotkov populacije, ki jih vzame, razvije tudi odvisnost.
Na kaj moramo biti pozorni pri vzgoji otrok, da jim osebnostnih lastnosti, ki so značilne za odvisnike, ne bi privzgojili?
K odvisnosti so pogosto nagnjeni otroci, ki imajo še druge težave, šolski neuspeh je recimo težava, ki zagotovo negativno vpliva na samopodobo takega mladostnika. Tudi otroci, ki trpijo za motnjo pozornosti oziroma nimajo obstanka, pogosteje, to vemo, posežejo po drogah. K odvisnosti so nagnjeni še otroci, ki so jim hkrati lastne še druge oblike neprilagojenega, problematičnega vedenja, pa tudi otroci, ki so zelo radoželjni, ki radi raziskujejo, kar je pravzaprav zelo pozitivna lastnost. Ljudje s to lastnostjo lahko veliko novega odkrijejo, po drugi strani pa so nagnjeni k temu, da posežejo po drogah. Ogroženi so še otroci, ki trpijo zaradi travm, ki so v nekem smislu socialno in vzgojno zanemarjeni. Pri omenjenih populacijah je treba biti bolj pozoren, saj pri teh populacijah in še pri marsikateri drugi obstaja večja verjetnost, da bo posameznik poskusil drogo. Saj ne, da bi se predal, ampak dejstvo je, da kljub vsem preventivnim programom, vsemu, kar počnemo, veliko posameznikov, ki spadajo med ogrožene, drogo vzame. Treba se je torej poslužiti tudi neke druge strategije ozaveščanja o drogah in odvisnosti, ki je morda v nasprotju s prvo, ampak glede na to, da v Sloveniji praktično vsak poskusi alkohol, da je tam nekje do petnajstega leta starosti tudi do petindvajset odstotkov mladostnikov, po nekaterih raziskavah občasno celo več, že kadilo travo. Če si pogledamo številke za ljudi, stare do trideset let, vidimo, da je takih več kot polovica. Ko se tega zavemo, ugotovimo, da sporočilo, ki pravi: Ne jemljite drog!, ni dovolj, početi je treba še nekaj drugega. V tem primeru nasprotno sporočilo se glasi: Ampak če bi že vzel, vzemi drogo tako, da se pri tem ne okužiš, da pri tem ne predoziraš, da zaradi tega ne storiš kaznivega dejanja, da ne prideš v nasprotje z zakonom. Skratka ozaveščati je treba tudi v smislu strategije, kako se pravzaprav uživa drogo ali pije alkohol tako, da zaradi tega nastane čim manj škode, da se ne opiješ, da ne izgubiš nedolžnosti pod vplivom alkohola, da ne sedeš v avto k nekomu, ki sicer pravi, da nima za volanom nobenega problema, če nekaj spije, saj s tem tvegaš svoje življenje, in tako naprej. Ravnokar sem prebral eno zanimivo raziskavo o slovenskih maturantih, kjer se jih je na maturantskem izletu kar 85 % opilo, posebej zanimivo pa je to, ker jih je v času te opitosti kar 10 % imelo nezaželjeno spolno izkušnjo. Treba je zmanjševati tudi tovrstno škodo. Namen naših strategij je tudi sporočilo, naj se res ne napijejo, če pa se že opijejo, naj se opijejo malo manj. Namesto žganih pijač naj pijejo vino, še bolje bo, če namesto vina pijejo pivo, namesto piva,lahko pivo in tako dalje. In namesto petih, desetih piv, naj raje spijejo enega ali dva. To so vse strategije, kako jih z alkoholom, drogo, ki je res prisotna vsepovsod, naučiti živeti, da je škoda zaradi uživanja alkohola čim manjša. Seveda si vsi kot starši, zdravniki, prijatelji, svojci želimo, da ljudje okrog nas drog ne bi jemali oziroma ne bi bili odvisni, ampak dejstvo je, da vsi v veliki meri tako ali drugače droge uživamo, zato naj bo vsaj škoda, ki jo uživanje drog povzroča, manjša.
Na katere ustanove v Sloveniji se lahko obrnejo svojci odvisnika, ki potrebujejo pomoč? Ali so zasvojenci od trdih drog v Sloveniji, poleg metadonske terapije, deležni še kakšne brezplačne pomoči, v smislu psihoterapije, različnih delavnic, skupin za samopomoč?
Več lahko povem o zdravstvenem sistemu, čeprav imajo tudi nevladne organizacije, predvsem terapevtske skupnosti, kar dobre skupine samopomoči za svojce. Seveda v okviru naše mreže 18 centrov po zdravstvenih domovih vedno nudimo pomoč tudi svojcem. Čeprav je treba biti tukaj tudi previden, dostikrat se namreč zgodi, da svojci pripeljejo svojega otroka, tudi odraslega sorodnika, in želijo takoj sodelovati. Seveda vsakega našega pacienta, stranko, motiviramo, da sodeluje s svojci, ampak dostikrat odvisnik to odklanja in zaradi tega pride do zamer. Odvisnik se želi pogovarjati z nami, želi nekaj narediti v zvezi s svojo težavo, vendar vsaj v začetni fazi zdravljenja v to ne želi vključiti svojcev. Taki primeri so lahko kar zahtevni. Velikokrat me kdo pokliče in vpraša, kaj pa naj naredim s svojim otrokom. Ponavadi staršem predlagam, naj poskusita priti oba z otrokom. Čeprav se s starši oziroma svojci lahko marsikaj dogovorimo, smo bolj ali manj nemočni, če ne pritegnemo odvisnice ali odvisnika. Obstajajo pa tudi skupine za samopomoč, ki so namenjene le svojcem. Vendar se mora prej ali slej v obravnavo vključiti tudi odvisnik.
Na eni strani torej zdravstveni sistem, na drugi nevladne organizacije.
No, obstajajo tudi službe v okviru šolskega sistema, torej svetovalne službe, pa svetovalni centri, centri za pomoč mladim. Teh programov je pravzaprav kar nekaj, tudi v okviru socialnega varstva in nevladnih organizacij.
Dandanes se že pri desetletnih deklicah pojavljajo strahovi in bojazni, da so predebele. Iz osnovnih šol prihajajo informacije o zavračanju malice in drugih obrokov zaradi skrbi, da vsebujejo preveč kalorij. Tudi sledi na dekliških straniščih nemalokrat namigujejo na bljuvanje po zaužitih obrokih. Ali obstaja v Sloveniji program, ki bi bil posebej namenjen zdravljenju prehranjevalnih motenj?
Pri nas v okviru Psihiatrične klinike imamo posebno enoto za motnje hranjenja, namenjena je mladostnikom nekje od petnajstega, šestnajstega leta naprej, včasih polnoletnosti. Tistim mlajšim, otrokom, ki trpijo za prehranjevalnimi motnjami, pa je v okviru Pediatrične klinike namenjen prav poseben oddelek, zdravijo pa se lahko tudi v okviru pedopsihiatričnega oddelka.
Kakšne pa so čakalne dobe?
O tem nimam natančnih podatkov, vendar pa je po mojih informacijah čakalna doba za ambulantni pregled zmerna. Bolj se zaplete, ko se odvisnica ali odvisnik odloči za bolnišnično zdravljenje.
Kakšni so ekonomski vidiki porasta primerov zasvojenosti na državno gospodarstvo? Kako velika gospodarska škoda mora po vašem mnenju nastati, preden država ukrepa in sproži kampanjo proti drogam, nameni sredstva za programe, ki se ukvarjajo z zdravljenjem odvisnosti, oziroma dodeli dodatna sredstva organom pregona za boj proti drogam?
Ne vem, kako velika škoda mora nastati, preden država ukrepa, vendar so bile ocene o tem, ali se strategije splačajo oziroma katere strategije se splačajo, že narejene. To so seveda ocene v svetovnem merilu, kot sem že omenil, verjetno pa podobne številke veljajo tudi za Slovenijo. Če si pogledamo koristnost, učinkovitost preventivnih programov, je po narejeni oceni razmerje nekako ena proti tri, skratka evro, ki ga vložimo, se nam trikrat povrne, če se osredotočimo na zdravstvo in ocenimo škodo, ki jo nezdravljeni ljudje naredijo s svojimi predoziranji, iskanji različnih urgentnih oblik nujne pomoči, s hepatitisom C in tako naprej, je razmerje pri nastali zdravstveni škodi nekje ena proti sedem, skratka vsak evro, vložen v zdravljenje, se povrne sedemkrat. Če pa prištejemo še materialno škodo, stroške pravosodnega sistema, torej carine, policije, zaporov, sodišč, ponekod tudi vojske in tako naprej, je razmerje nekako ena proti petnajst. Potem moramo prišteti še škodo v obliki človeškega trpljenja, škodo, ki sloni na škodi izgubljenega zaslužka. Te škode so dejansko lahko še precej višje. Je pa res vprašljivo, koliko seveda državo te škode zanimajo. Mi zelo težko prepričamo pristojne, da se naši programi splačajo in da je to, kar mi počnemo, vredno početi. Kljub temu pa so v Sloveniji ti programi še vedno relativno dobro financirani. Krije jih osnovno zdravstveno zavarovanje in prostovoljno dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Ljudje, ki so res v stiski, ki nimajo zaposlitve, si lahko ta zavarovanja uredijo. Tudi v zaporih imamo te programe kar dobro urejene, moje sporočilo je vsekakor, da se zdravljenje splača, ne samo finančno, splača se, ker človek, ki se uspešno pozdravi, resnično spozna sebe, spozna svojo družino, to zdravljenje je pravzaprav tudi priložnost, da človek v sebi dozori. Delo s tovrstno populacijo je lepo in se splača, drugače tega ne bi počel, kajti nerad počnem stvari, ki so obsojene na neuspeh.
Katere države na svetu so največji proizvajalci trdih drog in komu v trgovini z drogami pripadejo največji dobički?
Na tem področju nisem strokovnjak, ponovil bom le splošno znana dejstva. Opiati, kot tudi večina drog, ki se uporablja danes v svetu, izhajajo zgodovinsko iz vzhodnega Sredozemlja. Vinska trta se je razširila v krščanskem svetu, marihuano je prevzel muslimanski svet, medtem ko se je opij širil bolj proti Kitajski. Od tam se je najprej vrnil nazaj v dežele zlatega trikotnika, torej Tajsko, Burmo, Laos, Vietnam in tako naprej, kasneje, v zadnjem desetletju ali dveh pa seveda v Afganistan. Medtem ko so glavni proizvajalec kokaina južnoameriške države, se marihuana praktično goji povsod, visoka je tudi proizvodnja amfetaminov, predvsem v nekaterih državah vzhodne Evrope, tukaj gre seveda za ilegalno proizvodnjo. Na žalost proizvodnja amfetaminov, novih sintetičnih drog, vedno prehiteva zakonodajo. Vendar pa se danes tudi zakonodaja prilagaja tem izzivom. Seveda, droge so dober zaslužek, poleg orožja, poleg hrane … Droge so med največjimi posli na svetu, pred nafto. Včasih se mi zdi, da kar malo hrabrosti vzame, ko vidiš, da posamezna država s svojimi programi relativno dobro obvlada problematiko ene droge, vendar trg cveti še naprej, saj se pojavijo nove droge. Ta posel ne umira, ampak se širi.
Menite, da narkomani predstavljajo največjo skupino odvisnikov v Sloveniji? Bi se strinjali s trditvijo, da ta marginalizirana skupina na obrobju slovenske družbe morda predstavlja le majhen delež vseh odvisnikov v Sloveniji?
Vemo, da odstotek tistih, ki so kadar koli v življenju vbrizgavali in ki zdaj vstopajo v programe, pada. Prej so se številke gibale tam nekje pri 91 %, tudi do 96 % odstotkov, danes pa lahko govorimo o slabih petdesetih odstotkih. Med tistimi, ki so vključeni v te programe in so injicirali v zadnjem mesecu, je kar 38 % odvisnikov. Med njimi je kar od 60 % do 80 % takih, ki so kadar koli vbrizgali, to je visok odstotek, kar je seveda slabo, saj se s tem še najbolj poveča možnost okužb, pa tudi predoziranj. Število predoziranj narašča, predvsem zaradi opiatov, recimo od leta 2000, ko je bilo na leto tam nekje okrog dvajset primerov, v letu 2000 devetnajst. V letu 2007 je ta številka narasla na 47, v letu 2008 je že spet padla nekoliko pod štirideset, število primerov za zdaj bistveno ne odstopa od teh vrednosti. Medtem ko je povprečna starost tistih, ki vstopajo v programe, po podatkih Inštituta za varovanje zdravja nekje od 24 let v letu 1992, preko 20, 21 let v letu 1998, vendar pa trenutno starost narašča in se je že povzpela na skoraj 27 let.
Kako se kultura uživanja drog razlikuje po posameznih slovenskih regijah oziroma v večjih mestih?
Še vedno je v Sloveniji, že kar tradicionalno, najbolj obremenjena Obala, potem pa seveda obe veliki mesti, Ljubljana in Maribor. V preteklosti se je uporaba drog na nekaterih lokacijah zastrašujoče povečala, tam nekje od leta 1995 so bili ti kraji Velenje, Logatec, kasneje Žalec, Trbovlje, pa tudi Kočevje, skratka zdaj se je ta situacija malo bolj enakomerno razpršila, v nekem obdobju je bil na udaru tudi Tržič, ampak tega je že več kot 10 let nazaj. Je pa žalostno, da nekatere regije v Sloveniji še vedno niso razvile ustreznih programov, predvsem koroška regija, kjer ogromno delajo na preventivi, čutijo, da problem imajo, želijo delovati na področju preprečevanja uživanja drog, kljub temu pa ogromno ljudi iz koroške regije išče pomoč v drugih krajih. Tudi Ptuj in okolica nimata na voljo tovrstnih programov, enako velja za Belo Krajino, ostali deli Slovenije pa so kar pokriti.
Ali lahko nekateri odvisniki v vsakdanjem življenju povsem normalno funkcionirajo oziroma svojo odvisnost prikrivajo zelo dolgo časa?
Zelo odvisno od vrste odvisnosti in od okolja, v katerem jo razvijejo. Vemo, da se prav odvisnost od prepovedanih drog, predvsem od opiatov, zelo hitro razvije, medtem ko je recimo pri odvisnosti od alkohola potrebna prava kariera. Če začne nekdo piti pri petnajstih, tudi če pije obilno, se ponavadi ne zapije tako hitro. Lahko traja osem, deset let, da se odvisnost od alkohola res pokaže. Medtem ko se lahko odvisnost od opiatov razvije le v nekaj tednih, zato se vsi tovrstne odvisnosti toliko bolj bojijo. Vendar pa odvisnost od opiatov ni nič bolj ogrožujoča od odvisnosti z alkoholom, obe sta lahko smrtno nevarni, obe lahko naredita ogromno škode, in to ne samo uživalcu drog. Vsak alkoholik ogroža vsaj 3 ali 4 ljudi okrog sebe. Glede na statistike ni čudno, da ima pravzaprav vsak Slovenec v družini nekoga, ki ima z alkoholom resne probleme, oziroma ima takega soseda ali vsaj pozna nekoga, ki je alkoholik. Pri prepovedanih drogah pa se odvisnost razvije hitreje, hitreje se pojavijo resne težave, tako telesne kot psihične, tudi v socialnem smislu, pride tudi do kaznivih dejanj, ker so droge prepovedane. Večina ljudi, ne vsi, toda večina ljudi, ki jemlje prepovedane droge, je že zagrešila kakšno kaznivo dejanje vezano predvsem na uživanje drog.
Kakšne besede bi namenili tistim, ki jim je odvisnost njihovih bližnjih povsem spremenila življenje?
Kot sem že omenil, zdravljenje odvisnosti je danes uspešno. To sicer ne pomeni, da bolezen pozdravimo, ozdravimo. Ljudje, ki so že bili odvisni, bodo vedno bolj ogroženi, da se jim odvisnost ponovi. Vendar zdravljenje lahko spremeni življenje tako odvisnikom kot tudi njihovim družinam, zato se splača poskusiti in vztrajati. Uspehi so res dobri in tudi če pride do posameznih spodrsljajev, recidivov, če so se ljudje česa naučili in imajo izkušnjo, da so s tem že enkrat zmogli prenehati, jim je ta izkušnja v pomoč, da lahko ponovni razvoj odvisnosti ustavijo in nikakor ni potrebno, da odvisnik pade, kot pravijo, čisto na dno. Jaz nikakor ne verjamem, da se bo tak odvisnik lahko pobral. Ljudem je mogoče pomagati že prej. Mnogi pa se na podlagi lastnih izkušenj, vsak odvisnik poskuša kdaj prenehati z jemanjem drog, zmorejo dvigniti nad odvisnost in zaživeti bolj kakovostno.
