Nekega večera sem s svetilko hodil po Selu. Kar naenkrat je mimo mene švignila velika stvar in se zaletela v drevo. S svetilko sem posvetil v to stvar in videl, da je to stara gospa, ki ima na svojem dolgem nosu veliko bradavico. Ugotovil sem, da je to čarovnica.
Ko sem hotel pobegniti, me je začarala v žabo. Dala me je na metlo in odletela. Letela sva visoko nad tlemi in daleč stran od moje hiše. Potem sva prišla v triinsedemdeseto deželo, kjer je mrgolelo čarovnic. Nebo je bilo oblačno in odletela sva v napol porušen grad. Tam me je spet spremenila nazaj. Zaprla me je v stolp. V njem ni bilo niti enega okna, le majhna špranja v strehi. Jaz bi se že lahko zbasal skozi, a je bilo previsoko, po zidu pa se tudi ni dalo plezati.
Sedel sem ure in ure ter premišljeval. Ko pa sem se naslonil ob zid, se je nekaj kosov opeke podrlo in prišel sem v glavni prostor. Na srečo čarovnice ni bilo. Raziskoval sem po gradu in našel še eno metlo. A ko sem z njo hotel pobegniti, so bila vrata zaklenjena. Spomnil sem se luknje v stropu stolpa. Skozi luknjo sem zletel, letel sem po deželi, ko me je spet ujela. Ravno ko me je hotela začarati, sem se zbudil.
Ugotovil sem, da se mi je to samo sanjalo. Ko sem pogledal na koledar, sem videl, da je noč čarovnic.
Zgodba je del natečaja, objavljenega na naši strani.
