V četrtem stoletju pred Kristusom je v Grčiji deloval slikar imenovan Apel (Apelles), za katerim, danes, ni ostala skoraj nobena njegova umetnina. Plinij starejši, rimski pisec, je predstavil njegovo delo v enciklopediji Naturalis historiæ in danes strokovnjaki ocenjujejo Apela, kot enega izmed najboljših grških slikarjev starega veka.
Apel nam je pustil nekaj neprecenljivega. Ni pustil umetniško delo, pustil je besede : Nulla dies sine linea – Nobenega dneva brez črte.
Apel je bil znan po tem, da je prav vsak dan vzel v roke čopič in delal, popravljal, s finesami retuširal slike v svojem ateljeju, kjer je nekoč poziral tudi Aleksander Veliki. Ni minilo dneva, da se ni poizkušal še bolj izpopolniti na svojem področju.
Talent je v delu. Talent se prikaže tistemu, ki kot obseden človek neprestano razmišlja, kako biti boljši, ko se dan konča. Tistemu, ki vedno pravi, da bi lahko bilo še bolje. Tistemu, ki ni težko začeti znova, če ni zadovoljen. Tistemu, ki se ne zadovolji s pohvalami, ko ve da ni naredil najboljše. Tistemu, ki je preprosto iskren do samega sebe.
Zaskrbljeno gledam generacije ljudi, ki prihajajo. Vsi zahtevajo. Ne želijo, ampak zahtevajo, da se jih postavi na mesto Generala, pa vendar se niso borili še v prav nobeni bitki. Nikoli niso bili ranjeni, nikoli niso občutili strahu.
Ne razumejo, da do uspeha ni dvigala, so le stopnice. Ena za drugo. Dan za dnem.
Nobenega dneva brez črte.
