Kako zelo pomembno je doživljanje sreče za posameznika? Kaj sploh pomeni »biti srečen«? Koliko se je potrebno žrtvovati za »srečo« svojega otroka? Kakšna je naša osebna sreča in kakšna našega otroka? Kako jo razumemo?
Sreča je občutenje, ko se posamezniku izpolni nekaj zelo pomembnega. Občutenje sreče je neka notranja želja ali celo gonilo. Lahko gre tudi za človekovo hrepenenje po ugodju, izpolnitvi, dosežku, posedovanju. Želimo biti srečni, želimo, da bi bili srečni naši otroci, da bi bili srečni naši odnosi s partnerjem, s prijatelji, starši ali da bi imeli hišo, avto, lepa oblačila, status ipd. Srečo tako postavljamo na nek najvišji nivo naše potrditve, da dobro živimo, da smo uspeli. Nasprotno temu smo nesrečni.
Današnji tok družbe posameznika na vsakem koraku prepričuje, da je sreča tista, ki prihaja od zunaj – ali da bomo srečni, če bomo pojedli določen sladoled, jogurt, imeli avtomobil, pralni prašek ali zobno pasto in naše težave bodo odšle. Postali smo srečni. In kolikokrat nasedemo temu pri ponujenih preparatih za hujšanje? Mogoče se iz tega najtežje naučimo, da vedno preveč pričakujemo, da pride sreča od zunaj? In sicer, da nas bodo osrečili prijatelji; da nas bodo osrečili otroci, kadar jim pogojujemo; da nas bo osrečil partner; da nas bo osrečil avto, hiša, sladoled ali sesalec. Ali pa da smo »pridni«, ko izpolnimo pričakovanja drugih in so ti za trenutek srečni? Izvor sreče je zopet postavljen izven osebe.
Ljudski rek pravi: »Vsak je svoje sreče kovač.« To pomeni, da lahko samo sami prevzemamo odgovornost zase in za svoj obstoj, svoja čustva, delovanje.
In kaj ima vzgoja s srečo? PRIMER: Družina je na nedeljski dopoldanski kavi in otrok tam razlije kavo po maminem krilu. Kaj se zgodi? Ob starša se razjezita in govorita otroku, da je neroden, nemaren, kako lahko to naredi, zakaj nič ne pazi ter zakaj ne more biti pri miru. Za zaključek izražene jeze sledijo še besede, da ju je razjezil, razžalostil. Odgovornost za čustva, nastalo situacijo in atmosfero starši prenesejo na otroka, s tem ta čuti vse večje breme krivde in manjvrednosti ter razvija občutek, da on kot človek ni ok. Ne govorim o tem, da je ok, če je otrok razlil kavo. Ob vsem tem pa so vpletena še naša pričakovanja – torej vizija, kako zgleda družinsko-nedeljska kava. V tem primeru gre za pričakovanja staršev, kako se vede ob kavi, kako kot družina zavzemajo svoj ugled. Za otroka pa je to velikokrat samo dolgčas ali celo breme, zato išče načine, da bi se zamotil ali sporočil staršem, kako se počuti. Starši ob tem postajajo nesrečni, nezadovoljni, saj bi ob primernem vedenju otroka bili srečna in ugledna družina. Včasih se pač zgodi, da otrok polije kavo.
Ima res vse opraviti s pričakovanji, pravljicami, ki smo jih poslušali, filmi, ki jih gledamo? Kadar verjamemo, da prihajajo »darila« iz zunanjega sveta, že. Sreča pa je res naša naravna danost, samo ne znamo z njo. Poglejmo otroke, kako srečni in zadovoljni so in kako nas ob tem prevzame občutek, da je vse skupaj res zelo lahko. Nekako smo vsi vzgojeni kot večni romantiki. Upamo, da bo prišel čas, ko bomo srečni, da bo prišel princ na belem konju, da bomo dobili sanjsko službo, sanjsko srednjo šolo, da bomo lahko kupili nove kavbojke, da se bo nekaj zgodilo. Ves ta večni romantizem je kot nekakšen balon, v katerem barvamo svoj svet, ga filmsko oblikujemo, poveličujemo. S tem gradimo zidove v svojih oblakih v svojih družinah. Sreča je neke vrste koda, šifra sefa, kajti ko se odpre ta, bo vse lepo, bomo srečni, trajno srečni. In kdo danes resnično kreira našo srečo? Sami? Starši? Scenarij v nas? Mediji, učitelji ali kar cela družba? Rek pa le velja! Vsak človek je kovač svoje sreče. Vsak človek je kovač svoje nesreče. Vsak človek je kovač svoje jeze. Vsak človek je kovač svoje nervoze. Vsak človek je kovač svojega zadovoljstva. Vsak človek je samo človek, vsak otrok je samo človek: popoln z vsemi napakami in nerodnostmi, enkraten in neponovljiv.
