Lažem, ker resnica preveč boli

0
199

Pravijo, da je včasih boljše, da se zlažeš, kot da poveš kruto resnico. Mogoče je to res, mogoče ni. Včasih razmišljam, da bi se zlagal, drugič rajši povem po resnici. Ali pa se zlažem in potem čez nekaj časa povem, kaj je bilo res. Vem, da se vsakdo kdaj zlaže, pa četudi nekateri pravijo, da se nikoli ne lažejo. Lažejo. Ker laž je lahko že čisto majhna, pa je vendar laž.

Se pa strinjam, da je razlika, če se zlažeš za kakšno manj pomembno stvar ali pa za nekaj, kar je nekomu resnično pomembno in je s tem lahko zelo prizadet. Imeti moraš neko mejo, neko merilo, pa bo. Vedeti je treba, kdaj in zakaj se zlažeš. Pa na koncu vseeno poveš po resnici ali pa je morda boljše, da si vedno tiho. Odvisno zopet, kaj si se zlagal.

Jaz se kdaj pa kdaj zlažem za kakšno oceno, ki niti meni ni najbolj všeč, kaj šele mojim. Pa kaj, ko vedno vse vesta. Zdi se mi, da mi bereta z obraza ali da me slišita, da sem se zlagal. Zato rajši kar hitro potem povem resnico. Včasih je tudi boljše, da poveš po resnici, ker te lahko nekdo čisto po neumnem naključju izda, tako nehote.

Ali pa se ne zlažem, le zamolčim. Največkrat stvar zamolčim in to povem kasneje, čez nekaj časa. Največkrat zamolčim kakšno slabo oceno, a to potem obžalujem, ker se ta laž kopiči in kopiči ter postaja vedno večja. Čim večja je laž, bolj jezni bodo tisti, ki si jim to zamolčal.

Ali pa je boljše, da se ne zlažeš, ker te dobijo na »finto«. Potem pa ti rečejo, da si še premajhen, da bi vse vedel. Tudi oni so namreč nekoč bili otroci in so uporabljali iste »fore«.

Doma mi vedno pravijo, da jim naj povem po resnici, pa naj bo ta še tako slaba. Ne marata laži. Ker pa skoraj vedno vse zvesta, enostavno ne lažem. No, morda čisto malo.

 

TJAN KAPITLER, 8. a

OŠ Polzela