Pred šestimi tedni sem ponovno stopila v obličje minljivosti. Začutila sem jo, preden se je zares zgodilo. Kar prijela se me je in me ni izpustila. Upala sem, da bo odšla drugam in nas pustila pri miru.
In je tisto sredo v aprilu potrkala, vstopila in nam vzela. Človeka, ki smo ga imeli tako radi. Ki je bil tako neustavljivo iskriv, poln domislic in dovtipov in neumorne energije za otroke. Dedek Rudi je bil najboljši animator otrok, kar si jih človek lahko zamisli. Lovil jih je, se jim skrival, jih držal za roko, ko so bili premajhni, da bi lahko šli okoli hiše sami, in jih prevažal v vozičku ure in ure, ko so bili še premajhni, da bi svet kukali na nogah. Naučil jih je nešteto lumparij in jim pripovedoval strašne zgodbe, ki naj bi se zgodile njemu. Moja nastarejša še danes verjame, da se je dedek Rudi boril s krokodili in levi, čeprav se je v resnici tako bal letal, da si ni upal nikamor. Vnuki so ga oboževali, saj je dobesedno vse izpustil iz rok, ko jih je zagledal. In midve, snahi, sva ga imeli tako radi, skuhal nama je kavo in nama povedal, kako spoštuje to, kakšni mami sva in kako posebno mesto v njegovem srcu imava. Bil je moj velik oboževalec, vedno je gledal mojo Vizito in vedno je imel zame prijazno besedo. Moj tast. Ki je imel veliko srce in velik nasmeh in nagajive, nagajive oči. Bil je navdušen športnik in bil aktiven do … Do bolezni. Ki je prišla nekega decembra in pred božičem izdala, kako zahrbtna je. In nam dala vedeti, da lahko vzame.
Nismo verjeli, da bi se to res lahko zgodilo. Polna usta so nas bila besed opore, moči in pozitivne volje. Le ko je marec postregel z zadnjim snegom in sva se objela, sem jo začutila. Minljivost. Stisnila sem se k njemu in rekel mi je: “Alenka, ti si moj angel.“ Jokala sem brez besed in mu pripovedovala, kako lepo bo poleti, ko bomo šli skupaj na morje, kako bosta deklici skakali po vodi in prikimaval mi je in se smejal. „Samo na to mislim,“ mi je rekel. Potem se je poslabšalo. In na jutro materinskega dne je zaspal.
Bolečina je bila neznosna, tako silovita, da sem jo komaj predihavala. Tako vseobsegajoča, da je silila v vse kotičke mojega zavedanja. Povedati hčerkama, povedati mojim prijateljem, ki so ga imeli radi. Vsako leto smo se dobili v njegovi hiši, kjer sta nas z ženo prijazno gostila. Vsi so ga poznali. Koliko solz.
In Krško je bilo zavito v neurje, ko smo se peljali na pogreb, in preden smo ga pospremili, se je zjasnilo in toplo sonce nas je grelo po bledih licih. In ko se je ob koncu pogreba zaslišala njegova ljuba pesem Wonderful World, se je pokazala luč. Svetloba, ki je dajala upanje. Da bomo preboleli.
Prezgodaj je še za prebolevanje. Zdaj je samo praznina. Tiha, mehka praznina. In ko sem zadnjič prvič pila kavo v njegovem naslonjaču, brez njega, sem jokala kot prvič.
Hvaležna sem, ker smo ga imeli. Hvaležna, da mi je dal moža, očeta mojih otrok, in hvaležna, da me je imel tako rad. Hvaležna, da sem imela tako prijaznega tasta.
In pogrešam ga vsak dan. Sleherno uro, sleherni trenutek. Čeprav vem, da je zdaj moj angel on. Moj Rudi.
