Oktober

0
227

Oktober, prelep mesec, imela sem čas za barve, za šelestenje listja pod nogami, nabirala sem gobe in kostanj, 22. sem še plavala v Piranu in Trstu. Nisem se tuširala nekaj dni po tem, ker me je sol nagajivo grizljala kakor tiste majhne ribice, ki pridejo zganjat radovednost okrog stopal, ko stojiš v vodi. Včasih sem se sekirala, ko sem imela slane sprijete lase, zdaj pa, ko jih je manj, so od morja videti gostejši, lepše skuštrani, pa še poseben vonj imajo. Poskusila bom splakovanje s slano vodo. Kupila sem morsko sol. Ne bom patentirala tega izuma, ker je preveč birokracije, a priporočam. Tudi moji gostje iz Londona so plavali. Njim se je zdelo še bolj nebeško, saj morje okrog Britanije ni nikjer nikoli tako toplo, kakor je naše oktobrsko.

            Ko sem pri patentih – Vitomil Zupan je skušal patentirati semafor, ki bi bil položen na cestišče, da bi se pokazal kot črta, čez katero ne smeš zapeljati. Ohranjene so prijavnice in odgovori patentnega urada. Ta človek je bil res optimist! Ni pa pomislil, kako bi bilo, če bi bila cesta zasnežena?

            Z Davidom, znanstvenikom, ki se mu s tem ne zdi nujno postavljati (tako kot angleški aristokrat nima težav s srajco z oguljenim ovratnikom), sem šla na Rožnik. Zakuhala sem, slekla pulover in ga izgubila. Opazila sem šele na vrhu. Vračala sva se po isti poti. David je rekel, da v Ameriki, tam, kjer on živi, nekje na podeželju, ki je več tisoč kilometrov iz mesta, nekje v srcu Amerike, tam nekje v skalnati puščavi, nihče ne bi pobral izgubljenega puloverja. Odgovorila sem, da pri nas pa gotovo bi, zlasti ker je pulover lep. Povedala sem mu zgodbo o tem, zakaj sem kupila prav tistega – sliko psa ima vpleteno spredaj, pes pa je podoben volčjaku, kakršnega je že kot otrok in do zadnjega želel imeti Veseljko, pa ga ni nikoli imel, pa še v pravljici, ki je zdaj v tisku, nastopa Leks, ki sem si ga tudi zamislila kot kosmatega volčjaka, podobnega pravemu Leksu, kosmatincu prijateljice Marit na Norveškem, s katero sva pravljico napisali. Ta puloverska razlaga je počasi trajala po poti navzdol, skoraj do vznožja Rožnika, najbrž sem dolgočasila Davida, a se je prepustil, kaj pa mu je drugega preostajalo, če hodi z dolgočasno žensko na Rožnik. Zafilozofirala sva se o nečem zelo učenem. Mislila sem medtem na psa, na tistega psa med pletenino in spominom in domišljijo, na pulover pa sem pozabila, saj imam še kak pulover in saj bo tista, ki naj bi ga našla, vesela, saj ni slab, je volnen, pa še svetleče kamenčke ima našite… no, tožilo se mi je po njem, to priznam, nisem bila čisto zbrana in nisem popolnoma sledila Davidovi razlagi. Arhitektura, odzivanje možganskih vozlov na dražljaje, ki jih vzbuja na nas različno okolje. Hiša v pločevinastem naselju, grad ob Savi. Tedaj pa sem nenadoma zagledala svoj pulover. Visel je ob grmu na poti. Narobe obrnjen. Pravzaprav cunjast, nevreden najdevanja. Kako da sem ravno tisti hip pogledala na levo? Lahko bi gledala Davida, ki je stopal po desni! Lahko bi gledala pod noge! Ne, pogledala sem levo, naravnost v viseči pulover. Kako sem ga sploh lahko videla, saj je siv, tako kot so sive veje? No, v tistem hipu, ko sem skoraj zavriskala zaradi puloverja, pa sem se odprtih ust oprijela Davida, ki se je nemara celo prestrašil, in zastokala v krču veselja. Mimo naju, čez pot, s popolnoma razprostrtimi krili, je poletela kanja. Zdi se mi, da sem zaslišala švist peruti, skoraj bi naju oplazila. V istem hipu je okrog naju zaščebetalo na stotine ptičev, ki so si vneto, kar malce histerično, drug preko drugega sporočali, da je nekje blizu nevaren ptič. Bilo je svečano. Kakor da bi bila v katedrali. Škoda bi bilo pozabiti tisti trenutek veselja. Taka doživetja so podobna zreli češnji v snegu. Nisem hitela s klepetanjem. Oba sva molčala lep del poti.

            Tako je to življenje! Namen tega pisanja naj bi bilo priporočanje predstav, koncertov, razstav, gostiln, turističnih točk. Včasih sem to zlahka počela, zdaj pa sem se upočasnila. Ko grem v gledališče, se me predstava oprime kot tančica, skozi katero potem še tedne in tedne gledam okrog sebe, ne morem pa videti, kakšne barve tančica je, kako je močna, kaj mi pravzaprav sporoča. Zapomnim si tehnične reči, kostume, kulise, zgodba pa se zlije z mojo. Poanto prevedem v osebno spoznanje. Zdelo bi se mi vsiljivo, če bi hotela še kaj razlagati. Govorila bi o sebi. In komu naj govorim o sebi? Tistim, ki meni mi govorijo o sebi? Počaščeno se počutim, če mi kdo zaupa. Moja zgodba lahko čaka. Imela sem že veliko priložnosti, hvaležna sem, da sem toliko od vsega, kar sem napisala, lahko objavila. Angleži imajo lep izraz: posoditi nekomu uho. Bolj in bolj vdano posojam ušesa. To je pravzaprav moje najvažnejše opravilo zadnje čase.     

            Opazila sem, da se mi zdi predstava dobra, če me mika, da bi kupila dvajset kart in povabila prijatelje in sorodnike. Kupila bi dva milijona kart, da bi vsi Slovenci videli predstavo v spomin Duše Počkajeve v Cankarjevem domu in film Deklica in drevo, ki sem ga že zadnjič omenila. Ivanka Mežan, Iva Zupančič, Štefka Drolc – prisluhniti njim! To ni posojanje ušesa, temveč odpiranje srca! Spoznati, kaj pomeni biti igralka! Kaj pomeni biti ženska, kaj pomeni biti dobra, kaj pomeni bati se, ljubiti, upati. Kaj pomeni umetnost, kaj pomeni biti umetnik. V živo. Katedrala, svečanost. Vera v človeka. Krasota življenja, pa naj bo otožno, žalostno, težko.

            Ko je Igor Samobor dobil Boršnikov prstan, sem bila presrečna. Odkar sem v Ljubljani, sem njegova fenica – no, zbrala sem si tudi Janeza Škofa in nekaj igralk, a Igor je na prvem mestu, ker je odličen, pa še krasoten po vrhu. Kakšne like je ustvaril! V Ibsnu, Dostojevskem, Strindbergu, Zajcu. Kako pretresljiv je bil kot Jud v Beneškem trgovcu! Sesul je šablono, po kateri so Judje upodobljeni v umetnosti od renesanse naprej, no, že od začetka krščanstva. naredil je takega Juda, da je bilo treba sočustvovati z njim. Juda je naredil kot človeka, ki trpi, čuti. Pa zdaj v vlogi psihiatra vsak večer na POP TV, pozno, ne ujamem vsako nadaljevanko, imeniten je. Zijam, zijam nad njegovo kreativnostjo.

            Patricija Peršolja je izdala novo zbirko pesmi – Gospodinjski blues – tu je obdelala žensko, kot jo pozna ženska, žensko v najrazličnejših vlogah in okoliščinah. Izpostavi najhujše primere: posilstvo, zapuščenost, zloraba, revščina, bolezen, misel na samomor, a pesmi so tople, nežne, prijazne, nostalgične, hrepenenjske. Temne barve so žametne, nobene grobosti. Ne vem, kako ji je to uspelo – novi realizem? Po tej zbirki ni nobena tema več nedotaknjena. Ubesedila je celoto.

            Začela se je tudi nova sezona Mančinih večerov v kavarni Union, vsak drugi četrtek. Če slučajno manjkam, se mi zdi, da sem za nekaj prikrajšana. In Vita Mavrič je prišla nazaj v klub Cankarjevega doma. Večer šansonov. Milan Dekleva mi bolj in bolj prirašča k srcu. Odličen pesnik in prevajalec pesmi, ki so namenjene petju. Z Vito pišeta muzikal na temo ženskih glasbenic, ki bo seveda muzikal o Viti, ki bo glavna igralka in pevka. Naša Liza Minelli!

            Navdušena sem bila nad navdušenostjo polbrata-polstrica Bojana Batiča, ki je šel z imenitno skupino glasbenikov in pevcev na festival narodnozabavne glasbe na Kitajsko. Bili so povabljeni, bili so gostje, nosili so jih na rokah, razkazovali so jim svoje zaklade. Spoštovali so jih.

            Igrali so na velikanskem stadionu! Ko so jih vozili okrog in jim razkazovali deželo, so spontano igrali na cesti, v restavracijah, na trgih. Kitajce so učili plesati polko, Indijci, Korejci, Francozi, Nemci (okrog trideset skupin različnih narodnosti) pa so pokazali svoje plese. Na koncu so vsi udeleženci zaplesali enega od kitajskih plesov. Bojan mi je kazal fotografije nastopajočih v narodnih nošah – kakšna barvitost! Prizorišče je bilo ljubko kičasto, razkošno do sladkobnosti. Ta festival je bil festival drugačnosti, festival vsega, kar ni enobarvno, enolično, enopartijsko.

            Kitajci so pokazali zanimanje za glasbo sveta! Za slovensko glasbo! Pomislila sem, da se je odkrušil še en košček kitajskega zidu!

            Mi, "pesniki", velja tudi zame, čeprav se te oznake otepam, pa gremo v kak kraj in beremo dvema, trem, mogoče ducatu ljudem. Pomislila sem, da imajo izvajalci narodnozabavne glasbe večjo odgovornost kot "elitneži". Ta misel diši po popularizmu, po znižanju kriterijev, po umetnosti za množice na račun kvalitete – priznam, toda jaz nisem za to, da se elitna in množična kultura izključujeta – obe sobstajata in obe sta nujni. Moj bratranec Bojan Batič, basist, trobentač, čelist, harmonikaš razveseljuje množice in srečen je, ko dela! To je več, kot lahko trdim zase. Mogoče sem kdaj zadovoljna s kakšnim verzom, a knjige večinoma spijo v knjižnicah. Moj bratranec s kolegi lahko vpliva na mišljenje stotin poslušalcev. Tam kjer murke cveto, tam smo Slovenci slovenski. Najbrž ni naključje, da Kitajci razumejo to razmerje izvajalcev narodnozabavne glasbe z množico. Če hočejo spoznati ljudi, ki jih "osvajajo" (z restavracijami, proizvodi, surovinami, politiko, trgovino, religijo, filozofijo), potem je najbolje, da povabijo avtorje in izvajalce glasbe, ki ima največji vpliv. Moj bratranec Bojan je navdušen nad Kitajsko. Pokazali so mu dobro plat medalje. Sprejel ga je minister za kulturo. Dal mu je vizitko.

            Kitajska je velika. Zajemati mora z vedri, ne s pipetami.

            Moj brat Egist pa dela v bendu, ki se imenuje Sarkazem – močni rock, mogoče metal, ne bi znala opredeliti. Njegova glasba velja za "elitno" na njegovem področju. Nastopa na velikih festivalih. Piše besedila o nevarnosti drug, o nesrečah na cesti, o razočaranju v ljubezni. Poje in igra mladim, ki ne bojo nikoli prišli na moj literarni večer.

            Vsi umetniki so pomembni! Skozi to premišljevanje sem prišla do olajšanja, saj me je mučil občutek nesmiselnosti pisanja, slikanja, razmišljanja nasploh. Pisanje knjige o Vitomilu se mi je zataknilo. Rekli so, da pišem preveč osebno. kako pa naj pišem. Na koncu bo moj podpis! Nisem si mislila, da me kritika lahko tako potre – torej še vedno nisem iz plenic! Samo še namakati noge v morju, sem si rekla pred nekaj dnevi. Studio bom izpraznila, ostanke barv, čopiče, vse bom zavrgla, v sobo bom prinesla zofo. Zabubila se bom. Upokojila se bom. Postarala se bom. Splesnela bom. Utihnila bom.

            No, splavala sem iz depre, še enkrat, upam, da ne zadnjič – vem pa, da bom še padala. Pravijo, da je življenje iz plim in osek – razumem, samo navaditi se ne morem.

            S PEN-om smo šli na jesenski izlet v Škofjo Loko in poleg nekaj manjših cerkvic in gradu obiskali veliko cerkev v Crngrobu. Poslikave iz srednjega veka, kako ganljivo sanjsko realistični obrazi, angeli, ki so naslikani kot ornament, kakor da sedijo ob steni, kakor da spremljajo vse, poslušajo, pazijo, da kdo ne pade v depro. Moraš se nasmehniti, tako so ljubki! In svetniki, ki se kremžijo od trpljenja ali nasmihajo od blaženosti. Kako čudovite rešitve slikanja stopal, živali! Ne vem, zakaj so naši modernisti hodili v pariške galerije po navdih! Naše cerkve so poslikavali evropski mojstri iz Italije in Nemčije, boljši od vseh modernistov. predstavljam si mladeniča, ki gre s trebuhom za kruhom – namesto kladiva ali dreta ima čopiče, stekleničke olj in pigmentov. In ko pride v fara in dobi naročilo, se razgleda po vasi, najde modele za angele in svetnike, najlepše dekle pa mu pozira za Marijo z detetom. Seveda se zaljubita in seveda ima Marija dete – a slikar je že na poti, išče novo naročilo.

            Na pročelju te veličastne cerkve v Crngrobu je srednjeveška freska, ki že zelo bledi: kot nekakšen strip naslikana pridiga o tem, česa ne smemo početi v nedeljo. V desnem kotu spodaj je žrelo peklenske ribe, ki požira grešnike. Iz njenega gobca bruha ogenj. Hudič je zadovoljen. Prisrčna krutost. Spomnim se podobne mogočne požrešnice v vhodnem oboku v samostanu v Stični. Pekel so si naši predniki predstavljali kot živalski gobec, gobec pošasti, mislili so, da zlo prihaja od drugje.

            Zdaj vemo, da je zlo v nas samih, da si sami uničujemo Zemljo, brlog. Nimamo več z ničemer ponazoriti naše zloveščnosti. Odprli smo že vse grobnice in sobane podzemskih jam, vse dokaze pra-plemenitosti, pra-kreativnosti, kar smo jih imeli, smo nastavili propadanju ali pa kar zbombardirali in požgali. Rajski ni več noben vrt, saj so rože umetne, križane, sadeži poškropljeni, lipe obrezane. Noetova barka bo reševala pasme živali, vzgojene po naši volji. Na stotine živali in rastlin porivamo v izumrtje. Evolucija ni več naravni proces, evolucija ni razvoj, temveč propadanje. Upam, da gre res le za izmenično valovanje dobrega in slabega, za plimo in oseko. Ne nasedam komercialno razglašenim datumom konca sveta, a slutnja svetovne katastrofe mi odganja spokojnost sprijaznjenosti z osebno smrtjo. kakor da mi ni žal sebe, žal pa mi je otrok in dreves in rož in vode in majhnih ribic in metuljev in vsega.

            Rajski so vendarle še trenutki – in hvaležna sem za vsakega. Skušam jih opaziti, ujeti, preden jih pozabim. Se jih sproti zavedati. Rajska je eksplozija svetlobe, ko zjutraj odprem oči in sprevidim, da še živim.

            Spraševala sem se, v kaj verjamem, česa me je strah, kaj bi dodala k desetim zapovedim. Skrčiti jih pač ni mogoče!