Ste se kdaj vprašali, kje vse ste pustili svoje osebne podatke in kdo vse ima vpogled vanje? Poglejmo samo nekaj vsakdanjih primerov, kjer ponavadi puščamo svoje osebne podatke: vpisani ste na facebooku, ste član kluba raznih ugodnosti večjih živilskih, otroških, športnih, tehničnih in ne vem še kakšnih trgovin, včlanjeni ste v lokalno knjižnico, sodelovali ste pri številnih nagradnih igrah, redno pošiljate rešitve križank, imate sklenjeno zavarovanje za avto in hišo, naročili ste si obleko iz kataloga ali v spletni trgovini, redno obiskujete kakršno koli telovadbo in še bi lahko naštevali. Preden ste postali člani raznoraznih omenjenih klubov, društev, ustanov, ste morali izpolniti pristopni obrazec ali izjavo, ki je od vas zahtevala določene podatke.
Sama sem o tem, do kod sežejo moji osebni podatki, začela razmišljati v knjižnici, kjer sem bila sicer pred leti včlanjena, vendar ker knjižnice nekaj let nisem uporabljala, so moje podatke izbrisali. Knjižničarji so negodovali nad izbrisom, češ da me sedaj morajo ponovno obravnavati kot novega člana. Eno delo zraven, je razmišljal moj knjižničar. Ampak vse skupaj le ni tako za lase privlečeno. Zakaj bi ena ustanova, katerih storitev že dolgo ne uporabljam, hranila v nedogled moje osebne podatke?
Se pa pojavi z izpolnjevanjem različnih obrazcev, ki od nas zahtevajo marsikaj, še en problem. Ko izpolnjujemo takšne obrazce, se nemalokrat sprašujemo, zakaj pa vse to potrebujejo? In verjemite, če jih boste povprašali, bodo v večini primerov imeli za to pripravljen odgovor. Ni pa nujno, da so vsi zahtevani podatki tudi zakonsko dovoljeni. Poglejmo si nekaj primerov, ki so v vsakdanji praksi večkrat samoumevni, vendar niso dovoljeni.
Izvajalci nagradnih iger od mene ne smejo vnaprej zahtevati davčne številke. Davčna številka se uporablja samo za davčne namene. Dokler nagrajenec ni znan, »davčno« razmerje ne nastane, zato izvajalec tudi ne sme zbirati davčne številke »na zalogo«. To pa lahko zahteva od posameznika v trenutku, ko je znan nagrajenec, saj v trenutku prejema nagrade nastane davčna zaveza za posameznika.
Šef nima vpogleda v mojo elektronsko pošto. Sama vsebina je varovana neposredno na podlagi 37. člena Ustave RS (varstvo tajnosti pisem in drugih občil). Varovano je tudi, komu ste poslali elektronsko pošto in kdo jo je poslal vam. To je zbirka osebnih podatkov in za morebiten vpogled delodajalca v te podatke mora pridobiti vašo privolitev.
Gospodarske družbe za najem kredita, kupno ali prodajno pogodbo ne smejo zahtevati EMŠO in davčne številke, saj oba podatka posameznika, na katerega se nanašata, nedvoumno določita. Da je zbiranje obeh podatkov skupaj pretirano, je v eni od svojih odločb zapisalo tudi Ustavno sodišče RS. Za posamezne primere naj se raje uporabi davčna številka, saj razkrije manj osebnih podatkov kot EMŠO (ta razkrije rojstni datum, starost, spol).
Vsekakor pa se večkrat čudimo, ko na naše ime in točen naslov prispe pošta kakšnega prodajalca, ki nam ponuja svojo storitev. To se je razpaslo predvsem po uvedbi nalepk, ki pismonoši prepovedujejo, da v naš poštni nabiralnik odloži propagandno gradivo. Do naših podatkov se je podjetje, ki ponuja blago ali storitev, lahko dokopalo čisto po enostavni in nesporni poti: preko vseh javno dostopnih virov in to je ponavadi telefonski imenik. Zato velja razmisliti tudi, ali želimo svojo telefonsko številko objaviti v telefonskem imeniku ali ne, pa tudi katero številko bomo objavili, ali bo to številka stacionarnega telefona ali tudi mobilnega. Je pa res in tega mnogi ne vemo, da mora podjetje – upravljalec naših podatkov posameznika vedno opozoriti, da lahko kadar koli zahteva, da upravljavec preneha uporabljati njegove osebne podatke za neposredno trženje.
Pri varstvu osebnih podatkov pa je večkrat sporen tudi videonadzor. Saj veste, Veliki brat nas spremlja in gleda povsod, na bankah, v trgovinah, na bankomatih, na ulicah, pa mu je to dovoljeno? Načeloma ja, če je tisti, ki izvaja videonadzor, o tem objavil vidno in razločno obvestilo, kjer piše, da se izvaja videonadzor, kjer je napisana oseba javnega ali osebnega sektorja, ki nadzor izvaja, ter objavljena telefonska številka za pridobitev informacije, kje in koliko časa se shranjujejo posnetki. Po Zakonu o varstvu osebnih podatkov se videonadzor, ki mora biti zavarovan pred dostopom nepooblaščenih oseb, lahko izvaja v uradnih službenih oziroma poslovnih prostorih, v večstanovanjskih stavbah ter znotraj delovnih prostorov.
Menite, da so vam bile kdaj kršene zgoraj omenjene pravice? Potem je najbolje, da se obrnete konkretno na upravljalca osebnih podatkov in od njega zahtevate npr. seznam uporabnikov, katerim so bili posredovani vaši osebni podatki, ali pa se obrnete na urad Informacijskega pooblaščenca, ki vam bo v zvezi s tem dal vsa potrebna pojasnila.
Torej, vprašajmo se najprej, ali želimo dati svoje osebne podatke določenim ustanovam, društvom, klubom in ali je res treba navesti vse podatke, po katerih nas sprašujejo. Svoje identitete res ni treba razkriti do potankosti, kaj jih pa briga npr. moja izobrazba. Če bomo kar tako nekritično puščali svoje podatke vsepovprek, se nam kaj hitro lahko zgodi tudi zloraba identitete. Najhujši primer je ta, da nam nekdo ukrade identiteto in se izkazuje z našim imenom, priimkom ter drugimi osebnimi podatki. Če pri tem uporablja še kakšen ponarejen ali celo ukraden dokument, nam iz finančnega vidika lahko naredi ogromno škode. Nas pa bi doma čudilo, od kot vse te položnice in nič denarja na bančnem računu … Lahko pa škoduje tudi našemu ogledu in osebnemu položaju. Zatorej raje dvakrat premislite, preden poveste in pokažete preveč.
Vir: http://www.ip-rs.si/pogosta-vprasanja/varstvo-osebnih-podatkov/
