Nisem še pospravila z mize zapiskov o potovanju po Črni gori, pa sem jih že prekrila z izrezki iz londonskih časopisov, nahrbtnik še ni pospravljen, zdaj pa v sobi zeva še kovček. Na vrvi še visijo cunje, ki sem jih oprala po Črni gori, pred strojem pa kup angleške garderobe. Spet me je zaneslo nakupovanje v trgovinah rabljenih reči. Cancer Research (razvoj zdravljenja raka), Sue Ryder (delo za pomoč žrtvam nacizma, dandanes predvsem skrb za starejše), Oxfam (pomoč nerazvitim), British Heart Fundation (razvoj zdravljenja bolezni srca). Kupila sem žametno krilo, turkizni pulover iz kašmira, svileno črno obleko, narejeno v Novi Zelandiji, CD s Shakespearovimi ljubezenskimi citati, ki jih berejo igralci, ki jih občudujem, premagala pa sem poželenje po krasnih krožnikih z nežno modro obrobo, kopmlet za 6 funtov. Ker imam že nekaj kompletov, jem pa s ponve. Za kazen si nisem privoščila. Lahko bi šla dvakrat na pizzo, tako bom pa stokrat oblekla žametno krilo in vsakič pomislila na dobrodelno ustanovo, ki jo podpiram.
V Ljubljani me prijateljice ne razumejo, ko govorim o oblekah iz druge roke. V Angliji imajo »vintage shops« in »cahrity shops« – trgovine starih oblek in predmetov (izkupiček gre v osebni žep) in trgovine podarjenih oblek in predmetov ( izkupiček pa gre za dobrodelne namene). To ni eno in isto. Kupujem samo v »charity shops«. V njih delajo prostovoljci.
V Londonu sem pogledala dve razstavi na Kraljevi Akademiji: Daumier (do 26. Januarja) in Avstralia (do 8. Decembra). Daumier je francoski slikar, grafik, pionir litografije, likovni novinar, bi rekla, duhovit satirik, Balzacov sopotnik. Sto let za Goyo, ki je beležil vsakdanjost, ko še ni bilo dnevnega časopisja (risbe iz norišnice, na primer), in v primeri s temnim, melanholičnim, razbolenim Franciscom Goyo je Daumier je Daumier svetel, hudomušen kronist svojega črnega časa. Kronist, ki je Franciji korajžno nastavil ogledalo. Naredil je najmanj 4000 litografij, ki so bile objavljene v dnevnih časopisih, širile pa so se v tisočih kopijah, podpisanih ali ne, oštevilčenih in neoštevilčenih, ki še dandanes prihajajo na dražbe in dosegajo visoko ceno. Tudi sto let za angleškim mojstrom Williamom Hoghartom, ki ga občudujem kot mojstra vizualnega romana in predhodnika žurnalistične satire. In vsi ti trije velikani se mi zdijo predhodniki našega Hinkota Smrekarja. Čudovito, spoštovanje vzbujajoče.
Razstava Avstralija je antologijski prikaz 200 let avstralske likovne umetnosti, umetnosti avstralskih domorodcev in evropskih prišlekov. Najbrž umetnost pred prihodom Evropejcev pojmujejo kot ljudsko umetnost, ki je predmet arheoloških in etnografskih raziskav. Govorijo o 50.000 let stari tradiciji, ki jo mlajši Avstralci oživljajo z velikanskimi slikami, ki so hkrati zemljevidi in filozofska sporočila, pejsaži in poezija. Koliko umetnosti Aboriginov je še navezano na tradicionalno umetnost, je težko reči. Meni kot tujcu so se njihove slike zdele predvsem pomirjajoče, nežne, prijazne. Zanimivo je videti, na kaj so se odzivali evropski slikarji na začetku 19. stoletja, priseljenci, ki jih je prevzela nova svetloba, ki so jih presenetile nove rastline, velikanska drevesa, nenavadne živali, nenaseljeno primorje, zlasti pa temnopolti ljudje. Če so neznano pokrajino slikali z relativno zbranostjo, so pred ljudmi, ki so bili drugačni na pogled in ki so živeli drugače, skoraj zamižali. Naslikali so jih kot karikature razkuštranih nagih divjakov na dveh nogah, kakršne si predstavljamo spričo sto in sto letnih predsodkov. Albrecht Dürer je naslikal nosoroga, ki ga ni nikoli videl, pa je zadel, temnopolte Avstralce, Afričane, Azijce pa so belci slikali kar po svoje. So si jih sploh ogledali? Razmišljala sem, kako zelo oči gledajo skozi misel, ne skozi leče, kako roka ne sledi črti, meji med svetlobo in senco, meji med barvami, temveč sledi misli o tem, kar želi naslikati tisti, ki ima roko in v roki svinčnik ali čopič. Domorodec je naslikan manjši, se drugače drži, ima velike začudene oči, neumen nasmeh, v rokah drži čudna kopja, sulice, veje. Kot kakšen sadež nepoznanega drevesa. Kot tujek na zemlji, ki je bila pravzaprav najprej njegova. Z na videz realistično podobo priseljeni slikar sporoča, da je novi kontinent sprejemljiv, celo lep, bitja pa niso po »pravi« meri. Spomnim se knjige Slikanje z levo polovico, po kateri so me skušali »zlomiti« (udomačiti) v lončarski šoli – ni jim uspelo, zato še vedno slikam ornamentalne obraze namesto portretov – mislim na krivuljo nosu, na limonasto zarezo oči, na nabreklo ustnico, ne pa na obraz, ki izraža posebnost posameznika.
Pomislila sem, da sploh ne vem, kako ljudje z drugih kontinentov slikajo Evropejce.
Seveda tudi ne morem reči, kdo so danes Evropejci. Včasih pač, ko smo mi slikali sužnje, kako so oni slikali nas? Sploh kdo ve? So sploh kje drugje kakor v Evropi slikali portrete? Vsaj od renesanse naprej. V mislih imam indijske podobe bogov, natančno realistično prepletena telesa iz kamna v templjih, večno nasmejani Buda, obrazi na tekstilu, kjer so navadno upodobljen prizori iz vsakdanjega življenja, pa so si zelo podobni, tako kakor listi palm, valovi jezera, gosi in pavi. Afriškega slikarstva sploh ne poznam. V mislih imam ornamente na orožju, pohištvu, nakit, tekstil. Vem, da so se evropski modernisti zgledovali po afriški primitivni umetnosti – a takrat je šlo že za zavestno stilizacijo in abstrahiranje.
Kdaj je torej okrašen predmet umetnost?
Kdaj je resnica neizpodbitna?
No, sem seveda spada vse, kar preprečuje demokracijo. Tudi moja nestrpnost do novih feministk, nove glasb, nove mode, nove umetnosti. Kako biti odprt, kako naj zmorem brezpogojno sprejemati vse, kar je, kar pride, kar gre mimo, kar se me dotakne. O tem moram razmisliti. Kako naj se branim olesenitve, ki ji že nekaj let podlegam, ne da bi sproti s katerega koli zornega kota postajala gibčnejša, pozornejša, odzivnejša?
Alan de Botton, mladi filozof, star je šele 44 let, je skupaj z umetnostnim zgodovinarjem Johnom Armstrongom napisal novo, že trinajsto knjigo: Art as Therapy, Umetnost kot terapija. Razlaga, zakaj je umetnost nujno potrebna in kako nas umetnost lahko umirja, pravzaprav zdravi. In ugotovila sem, da si s to knjigo lahko uspešno preganjam občutek brezvrednosti svojega početja. Saj ne pravim, da sem umetnica, a nekaj takega počnem, brez česar bi človeštvo pač preživelo. Nekega dne se bom vpisala v The School of Life, šolo življenja, ki jo je de Botton ustanovil v Londonu. To bi res rada.
Največ pisanja v angleških časopisih v teh dneh je bilo na temo 1.svetovne vojne, oni jo imenujejo The Great War, Velika vojna. Novembra nosijo rdeče make v gumbnicah. Denar od prodaje rdečih plastičnih cvetov gre za skrb za vojne veterane. V dnevniku The Guardian (26. 10.) so objavili enajst pesmi sodobnih pesnikov na temo 1.svetovne vojne. Seamus Heaney se je odzval vabilu, a je umrl pred izidom pesmi. Tokrat je njegova pesem prvič objavljena, je torej njegova zadnja znana pesem. Drugi avtorji so: Carol Ann Duffy, Simon Armitage, Helen Dunmore, Michael Longley, Paul Muldoon, Blake Morrison, Daljit Nagra, Jackie Kay, Andrew Motion in Gillian Clark. Ta imena pravzaprav nakazujejo, kdo je ta hip v vrhu angleških pesnikov. Izbrala jih je Carol Ann Duffy, dvorna pesnica od leta 2009. Ko sem brala to antologijo enajstih pesmi, sem se počutila, kakor da bi nemo stala pred pravkar odkritim spomenikom, ki ni iz kamenja ali kovine, temveč iz besed.
Kako lahko govorimo o resničnih zgodbah, če jih pove nekdo, ki jih ni doživel, če so podoživete? In zakaj se mi zdi več vredno povedati zgodbo umirajočega ali že mrtvega človeka, kakor pa svojo zgodbo? Kako je z romantiko spomina v tem primeru? Kako je s sposobnostjo vživljanja, kako je s pretiravanjem, kako je s prikrivanjem ali z lažjo? O tem moram razmisliti. Tudi jaz sem v novi knjigi prvič objavila pesem o stricu, ki je bil zaprt v Begunjah, in o babici. Njuni zgodbi poznam že od malega. Skupaj sta pokopana, zdaj je zraven tudi pepel moje mame. Tam naj bi bil prej ali slej tudi moj pepel.
Je čisto vse, česar se lotim, v zvezi z zavestjo o minevanju? Je čisto vse govorjenje sprotno obujanje spomina, sprotno bežanje pred pozabo? Vitomil je končal zadnji roman Apokalipsa vsakdanjosti s stavkom: Nekateri se morajo spominjati. Je to smisel vse umetnosti, vsega ustvarjanja, pravzaprav življenjska naloga vsakega posameznika?
Nič novega torej, le večno večna nelagodnost bivanja.
