Lepota v nasilju je provokativen, vendar moralno sporen koncept. Je nasilje sploh mogoče kako opravičiti? Ali niso izjave, da se v nasilju skriva nekaj lepega, celo nekaj dobrega oziroma koristnega, skoraj protizakonite? Je s tem kaj narobe? Ali ni družba, v kateri bi bil tipičen posameznik predvsem pacifist, ideal, h kateremu bi bilo treba stremeti? Anthony Burgess, avtor Peklenske pomaranče, se z zadnjo izjavo ne strinja kaj preveč. Kaj pa je pravzaprav dobrota, kako biti dober? Pred kratkim je britanska policija v javnost na primer dala podatek, da je bilo v zapisnikih o 1600 prometnih nesrečah navedeno vino, ki ga proizvajajo menihi.
Gledališko predstavo v Mladinskem gledališču, ki temelji na Burgessovi literarni klasiki, bi lahko opisali z besedama mini spektakel. Izvirna kostumografija, neverjetna glasbena podlaga s posebnimi zvočnimi učinki, scenografija, ki izkoristi vsak centimeter odra, in še škripci, ki predstavo skoraj transformirajo v subverzivno plesno predstavo oziroma muzikal. Gledalec postane del scene, meja med odrom in občinstvom je zabrisana. Dogajanje v dvorani gledalca pobruha s svojo vizualno in avditivno vsebino.
Močna šminka in izpiljene koreografije glavnih junakov, ki z vihtenjem kijev tu in tam spominjajo na Harlekina iz Commedie dell` Arte, pritajijo realističnost bolečine odrskih žrtev, hkrati pa v občinstvu zavrejo naval sočutja do žrtev in odpora, ki bi ga gledalci morda začutili do Aleksa, najstniškega antijunaka, in njegovih kameradov. Stilizacija dogajanja odpre naslednjo dimenzijo v dilemi, ki jo načenja predstava, in sicer se v ospredje pririne vprašanje, kdo je bolj nasilen: obrobneži, kriminalci, ki se nad nič hudega slutečimi, poljubno izbranimi žrtvami, zverinsko izživljajo, ali država, ki svoje subjekte muči in zatira z vrhunsko razvitim represivnim aparatom. Vendar pa država ne ubija, vsaj v Burgessovi klasiki ne.
Morda je bilo leta 1962 Burgessovo delo ultimativna šok terapija, ob kateri je nosečnice obšla slabost. Od takrat je bil svet priča grozotam genocidov v Kambodži, Afriki in na Balkanu, s katerimi je zoom televizijske kamere v najbolj gledanem terminu gledalcem postregel kar pred kavčem v dnevni sobi „razvitega sveta”. Kratki filmčki z eksekucijami iz Čečenije so v Nemčiji, verjetno pa še kje drugje, zašli tudi na mobilnike šolarjev, ki so si jih živahno izmenjevali, kot da bi šlo za videoposnetke z You tuba. V tem družbenem kontekstu ni nič nenavadnega, če spektakel, posvečen nasilju, izzveni kot uspešen muzikal z neverjetno glasbeno podlago, ki si zasluži izdajo svojega glasbenega soundtracka
