Pike in metuljčki

0
117

Samo da le ne bo odpiranje žiro računa zopet trajalo celo večnost, pomislim, čakajoč v sicer ne predolgi koloni rahlo nervoznih klientov te banke. Z grenkobo se še spominjam odpiranja mojega prvega bančnega računa na Hrvaškem, ko so me tamkajšnje zaposlene nejeverno pogledale, kot da bi se jim pred nosom narisal ne zemljan z najbolj bizarnimi zahtevami. V takšnih situacijah si prav gotovo vsi tujci še toliko bolj želimo in podpiramo čimprejšen vstop Hrvaške v Evropsko unijo. Naj končno zasveti tudi njihova zvezdica, saj bi namesto tako zapletene birokracije, ki spominja na črevesno motnjo, dolgo in mučno, privarčevala dragoceni čas pa četudi za pletenje šalov, kap in rokavic za svoje najbližje.

 

Ravno na vhodu banke se zazrem v impozanten plakat, iz katerega se smehljajo oštevilčene pike, točke ali če želite krogci, ki vabijo še tako obubožanega prebivalca nizkega proračuna, da postane lastnik plastične kartice, ki mu vsaj na otip odebeli denarnico, hkrati pa mu obljublja, da bo lahko leta X tako rekoč kupoval brezplačno, ali pa vsaj po polovični ceni.

 

Zberi 20 pik in WMF lonec iz nerjavečega stekla bo tvoj le za 399 hrvaških kun, zbiraj točke, letuj z našo družbo in podarili ti bomo letalsko karto po tvoji želji, za samo 100 pik okusi predbožični Dunaj po polovični ceni…. In vsi se zavihtijo, kakor na razprodaji, misleč da lahko svojo srečo kupijo, pri tem pozabljajoč, da jih bo kartica silila v potrošnjo, jih ovila, priklenila, dušila kot plevel vrtnico.

 

Vrtec. Raje sem zbirala metuljčke. Če si zapel lepo pesmico, če si vse pojedel, kar moram priznati, da mi nikoli ni predstavljalo problem, če si se kolegialno obnašal do svojih vrstnikov si dobil zvezdico. Po desetih zbranih zvezdicah pa ti je učiteljica, takratna tovarišica, na plakat, ki je visel ravno na primerni višini malčkovih očeh, narisala najlepšega metuljčka, s simetričnimi krili, ki se je bohotil vedno v drugih barvah. In takrat si bil ponosen ter si pred četo svojih vrstnikov naglas prešteval zvezdice, pa nato metuljčke in spet zvezdice, ter se tiho posmehoval tistim, ki so v svoji vrstici imeli majhne črne pike, pa celo večje črne pike, ki so se na trenutke spominjale na črne zle duhove. Ivan je zbiral črne pike s svetlobno hitrostjo. Bil je fenomen, in fenomenov se ne da razložiti. Zaradi edine črne pike, ki sem jo prejela zaradi pozibavanja na stolu, sem komaj čakala, da mine mesec, ki se je kot zanalašč vlekel in vlekel, le da bi tovarišica zamenjala plakat in ti tako dala priložnost, da s svojim vedenjem pričaraš najbolj čudežni svet metuljev na nepopisanem listu.

 

Opazujoč da sistem stimulativno vpliva na naju z bratom, ga je mama kaj hitro prevzela. Vsako nedeljo je po naznanilu, kakor to delajo nekateri inšpektorji na Hrvaškem, prišla in ocenila urejenost najine sobe. So igračke tam, kjer morajo biti? Je miza pospravljena, postelja zložena, koš izpraznjen? Trudila sva se, saj je vsaka zvezdica pomenila, da sva bližje nagradi. „Kinder jajčka bi imela, vsak po enega“, zavriskava v en glas, ko nama nariše še zadnjo zvezdico. Takrat nama nikakor ni bilo jasno, da sta tista dva jajčka dražja od celega kilograma bonita banan.

 

Piiiii, številka 410 utripa, zdramim se, to je moja številka. „Želela bi odpreti žiro račun“, skorajda zajecljam. „Samo to?“ Odgovor me prijetno preseneti, saj to pomeni, da je v zadnjih dveh letih vendarle narejen premik k za potrošnika prijazni in evropsko učinkovitejši birokraciji. „Ne bi morda želeli zbirati pik z najnovejšo kartico?“ „Ponudite jo Ivanu“, zamrmram, „on je gotovo mojster v zbiranju pik.“ Mogoče pa je zbiranje pik prav Ivanov marketinški trik.