Režiser: Matjaž Berger
Prevajalec: Rastko Močnik
Nastopajo:
Isabel Archer – Jana Zupančič
Gilbert Osmond – Borut Veselko
Ralph Touchett – Branko Jordan
Mrs. Lidia Touchett – Jadranka Tomažič
Mr. Danile Touchett – Janez Starina
Madame Serene Merle – Dragica Potočnjak
Caspar Goodwood – Akira Hasegawa
Lord Warburton – Uroš Potočnik
Henrietta Stackpole – Ana Ruter
Pansy Osmond – Ana Urbanc
Edward Rosier – Peter Harl
Amy Gemini – Nana Milčinski
Nuna Catherine – Irena Yebuah Tiran
Nuna Justine – Leticia Yebuah Slapnik
Rok Zidarič – tenor
Robert Yebuah – bas
Ženski glas Henryja Jamesa – Nada Vodušek
Moški glas Henryja Jamesa – Jure Longyka
Dekonstruktorica besedila in dramaturginja: Nana Milčinski
Scena: Matjaž Berger
Kostumograf: Alan Hranitelj
Avtor glasbe: Peter Penko
Lektorica: Maja Cerar
Kasting: Nana Milčinski in Nejc Gazvoda
Stoli/oblika: Borut Simič, u.d.i.a
Koreografija plesa: Katarina Venturini
Masker:Luka Mirjan Simšič
Oblikovalec svetlobe: Simon Žižek
Oblikovalec zvoka: Uroš Bon
Oblikovalec videa: Gašper Brezovar
Odrski mojster: Mitja Brudar
Garderoberka: Andreja Marzel
Inspicient: Andrej Berger
Oblikovanje tiskanih materialov: Studio Pašteta
Producentka: Jasna Dokl Osolnik
12. 4. 2009ob 20:00 – premiera
19. 4. 2009 ob 20:00 – ponovitev
20. 4. 2009 ob 20:00 – ponovitev
22. 4. 2009 ob 20:00 – ponovitev
Povezave: www.antonpodbevsekteater.si
Henry James je pomemben predstavnik literature, ki prikazuje Severno Ameriko in Evropo kot dva pola enega sveta. Opisuje like, ki poosebljajo idealizirano fevdalno civilizacijo starega sveta – Evrope, sicer pogosto tudi pokvarjeno in podkupljivo in novega sveta – ZDA, kjer pa so ljudje pogosto vihravi, nesramni, odprti, samozavestni in taki, ki poosebljajo kreposti svobode in višje razvitih moralnih značajev nove ameriške družbe.
V mnogih delih se prelije v mlado ameriško žensko, ki se sooča s pritiski, sramotitvami in zlorabami vseh vrst. Pisatelj se rad umakne v zatočišče svojega idealiziranega sveta, a nikoli ne zatiska oči pred svetom bolečine, kjer zverinski plenilci nenehno zadajajo udarce, mrcvarijo in pogubljajo nebogljeno svetlo in dobro v ljudeh. Stalno izpostavlja to brezbožno podlost in svoj strasten klic, prošnjo in krik pravice do popolne svobode osebnostnega razvoja, neogrožanja s strani brezobzirne in barbarske topoglavosti.
Roman Portret neke gospe, je James začel pisati 1879, k njegovi slikovitosti pa sta gotovo prispevali tudi okolji kot sta Firence in Benetke. Objavljal ga je hkrati od 1880 do 1881 v mesečnikih londonskem "Macmillan’s Magazine" in v ameriškem "The Atlantic Monthly."
Z njim doseže Henry James vrh prvega obdobja svojega leposlovnega ustvarjanja, ki je osredotočen na prikaz razlik in kontrastov med Evropo in ZDA. To je zgodba o duhovno prebujeni mladi Američanki, Isabel Archer, ki se sooča s premnogimi dogodki, odnosi in vplivi, s svojo usodo, ji kljubuje in se dvigne nad njo tako, da jo sprejme. Sledimo Jamesovemu eksperimentu, kaj se zgodi, ko postane mlada idealistka nenadoma zelo bogata. Dogodki so postavljeni v Anglijo in Italijo in osvetljujejo razlike med novim in starim svetom s poglabljanjem v svobodo posameznika, v vprašanja moralne odgovornosti, verolomstva in spolnosti.
Skrčiti obsežen roman v dvourno predstavo, pri tem pa ohraniti toliko spodbud, ki streljajo, se plazijo, kotalijo ali samo dišijo s treh odrov, platna in dveh spremljajočih glasov skozi zunanje in notranje čute gledalcev, je še eno mojstrsko delo, ki omogoča v iluzijo pomanjkanja časa ujetim, da se odžejajo skoraj pri izviru… Sam sem občutil, kako je vzplamtela ženska moč v meni in v sogledalcih, ki smo znova zaslutili in močno občutili prihajajoče Dobro, ki mu je bilo čudežno, potrpežljivo, dostojanstveno prenašanje Trpljenja vselej najboljša hrana za bitke in rast.
V predstavi boste okušali ponujeno kar na odru ali kje v skritem kotičku in se brez truda zlili z vizijo avtorjev, prevajalca, snovalcev in igralcev v občutenje brezčasnega enega v vsem in vsega v enem.
Ko si enkrat del čarobnega ambienta dolenjskega gledališkega hrama – Anton Podbevšek Teatra, si z njim, z njim kipiš v nebo, hrepeniš in se vračaš.
*****
Henry James se ni v življenju, ki ga je živel od 15.4.1843 do 28.2.1916, nikoli poročil. Po svojem prihodu iz Amerike v London je igral vlogo samca in redno odbijal ponudbe za ženitev. Morda so temu botrovala tudi močno vzburjena mladostna ljubezenska čustva do sestrične Mary Temple. Toda njegova neodločnost in nevrotičen strah pred spolnostjo, je nenehno hranil in tako vzdrževal samoobrambo pred intimnimi ljubezenskimi čustvi med moškim in žensko. Ker pa je tu še drugi spol, mu globokih ljubezenskih čustev ni bilo potrebno zatirati, ampak jih je bogato prelival v premnoga ohranjena pisma nekaterim prijateljem, čemur so nekateri takoj prilepili ustrezno etiketo. Napisati, »Nosim te, dragi moj, v svoji najgloblji ljubezni in upam, da me čutiš v najmanjšem drhtenju svoje duše.«, bi bilo še danes v prevladujoči materialni sferi zavedanja primerno le, če Henry ne bi bil moški.
Henry James je bil rojen v New Yorku, v bogati družini. Njegov oče, Henry James Sr. je bil eden najbolj znanih intelektualcev s sredine 19. stoletja v Ameriki. Mladi Henry je tako odraščal v družbi očetovih prijateljev, vplivnih mislecev tistega časa, kot so filozof in raziskovalec nadčutnih svetov Ralph Waldo Emerson, književnik Nathaniel Hawthorne, Thomas Carlyle in drugi. Družina je posvečala veliko časa učenju. Preživela je vrsto let v velikih mestih Evrope, kjer se je Henry naučil tujih jezikov, najboljši učitelji pa so ga vpeljali v svet literature. James je študiral v Ženevi, Londonu, Parizu, Bologni in Bonnu. Z 19 leti je kratko obiskoval Šolo prava na Harvardu.
Pri svojih dvajsetih se že povsem posveti literaturi in objavlja v mesečnikih v Ameriki in Veliki Britaniji. Intenzivno se uči ob delih klasikov angleške, ameriške, francoske, italijanske, nemške in ruske literature. Leta 1863 anonimno objavi prvo kratko zgodbo. Večino kasnejših del praviloma pred knjižno izdajo objavlja v revijah in časopisih. Po smrti njegove sestre ga zapuščina dodatno solidno materialno preskrbi in se lahko popolnoma sproščeno posveti pisanju različnih žanrov. V svojih kritikah na področju leposlovja, gledališča in slikarstva je razvijal idejo združevanja in povezovanja umetnosti. Napisal je dve biografiji, knjigi spominov na otroštvo, velik del avtobiografije, 22 romanov, 112 krajših del, 15 gledaliških iger in veliko esejev o vtisih s potovanj in razmišljanjih o aktualnih temah. Biografi ugotavljajo, da so imeli največji vpliv nanj s svojimi deli Henrik Ibsen, Honore de Balzac, Nathaniel Hawthorne, Robert Browning, Lord Alfred Tennyson, Gustave Flaubert in Ivan S.Turgenjev.
Med njegove mojstrovine sodijo romani Daisy Miller(1879), The Portrait of a Lady(1881), The Bostonians (Bostončanke)(1886), The wings of the Dove (Krila golobice)(1902). Po njegovem mnenju je najbolj dovršeno umetniško delo roman The Ambassadors (Ambasadorji) (1903), kjer v uvodu nagovarja .. »Živi vse, kar lahko. Napaka je, če tega ne storiš. Ni tako pomembno, kaj natanko delaš, dokler imaš svoje življenje. Če tega nimaš, kaj sploh imaš?«. Od kratke proze izstopa v plašč grozljive fantastike zavita še vedno aktualna realistična pripoved o obsedenosti vzgojiteljev s pokvarjenostjo mladine Obrat vijaka (The Turn of the Screw). Avtor prepričljivo slika svet strahov, strasti in čustev vseh vrst, ki jih družba z vzgojo vtira v čiste, z nedolžnostjo prepojene otroke in z ohranjanjem zla vzdržuje potrebno ravnovesje. Nasproti svobodni, naivni igri družba postavlja razum, ki temelji na računanju, ugledu, dobičku,.. Kar ni v skladu s tem principom, je zlo.
V slovenščini lahko beremo: Američan (55 Božidar Pahor), Portret neke gospe (67 Rastko Močnik), Krila Golobice (68 Katarina Puc), Ambasadorji (69 Jože Turk), Dedinja (1982 Janko Moder), Obrat Vijaka (82 Srečko Fišer), Bostončanke (95 Moder-Saje Alenka).
