Posebna ljubezen in strast mojih vnukov do nenavadnih in posebnih živalic

0
374

Zgodba sega v prvo leto vnukov, ko so začeli kobacati, plezati in nato hoditi in takrat smo začeli raziskovati živalski svet. Najprej smo opazili male, drobne in marljive mravljice, ki so plezale po zidu, bile v travi na ogled, nato smo občudovali čebelice, pa črmlje in male in velike pajke. Otroci so si jih z zanimanjem ogledovali, spremljali njihove premike, kmalu zatem pa so jih že počasi pobožali. Ob ogledovanju in spremljanju živali smo se naučili, da jih ne smemo poškodovati, ne smemo jih stisniti ali pa jih celo pohoditi. Ko so majčkeno odrasli, smo se učili, kje te živalice živijo, domujejo, s čim se prehranjujejo in seveda za kaj so koristne. Otroci so jih po svoje začeli hraniti in jim pomagati, če so bile živalce potrebne pomoči. Okrog hiše so se našle miške, ptički, deževniki, imeli smo celo svojo žabo krastačo, ki je živela pod kupom drv. Nekega dne jo je našel Gašper čisto mirno, nič se ni premikala. Kmalu smo skupaj ugotovili, da jo je vzela velika vročila in da jo je verjetno kap. Odnesli smo jo na naše živalsko pokopališče ob gozdu, kjer smo spoštljivo pokopali vsako mrtvo živalco. Prav posebno pozornost so dobili murenčki. Dnevno smo jih poslušali, kako lepo so prepevali in kakšna domovanja so imeli. Ugotovili smo, da jih lahko opazujemo, ko pridejo iz svojih lukenj, če smo tiho kot miške in če jih ne prestrašimo s svojo senco. Lansko leto smo lahko prvič opazovali zvečer v temi kresničke, kako so se igrale in lovile po zraku in nam svetile. Le kaj se je zgodilo z njimi, da jih ne vidimo več, ali so izumrle?

Letos zgodaj spomladi sta nas obiskali dve grlici, parček in si na tramu ob strehi naredili gnezdo. Oh, katastrofa, kaj se jima je zgodilo! Izleženo jajce jima je padlo iz gnezda na tla. Škoda. Poleti pa nas je presenetil mladi ježek, ki je prilezel prav do stopnišča. Vsi smo si ga ogledali, ga pobožali, ga nahranili z mlekom in ga odnesli nazaj v travo in čez nekaj časa ga je našla njegova mama. Bili smo veseli, da se je tako končalo.

Naš 3-letni Anej pa je bil najbolj ponosen, ko je na otroški leseni hiški našel prav posebno pikapolonico, ki ni bila le črno rdeča, temveč je imela na svojem plaščku veliko barv, od rdeče, črne, do rumene, zelene in vijoličaste. Res je bila čisto posebna in nenavadna pika polonica. In kaj smo še odkrili z otroci? V travi smo našli velikega in mogočnega kleščarja, ki je bil prav prijazen in smo ga lahko vzeli v roke. Nekega jutra smo na steni, na katero je prijazno pripekalo sonce, našli dva vojaška metulja, tako sta ju poimenovala Jakob in Gašper, saj sta imela pravo zeleno, rjavo barvo. Na drugi strani hiše pa smo našli prav tako na steni prav posebnega metulja, ki je bil videti, kot da sta dva metulja. Letos poleti pa smo v razpokani in vode željni zemlji našli bubo, ki smo jo videli prvič. Želeli smo spremljati njen razvoj, vendar nam ni uspelo. Ko smo nabirali kostanje, pa smo na cesti našli pravega pravcatega močerada. Prav posebno mesto pa si zaslužijo pajki, tisti veliki rumeni, ki pa niso prav nič strupeni, le izgledajo malce strašljivo. Prav zanimivi so poleti tudi kačji pastirji, ki nas obkrožajo in igrivo poplesavajo. Posebej skrbno se z otroci pripravimo na zimo, ko nas na oknih obiščejo siničke, kosi in vrabci. Ob gozdu pripravimo hrano za srne in zajčke, prav posebno pa smo ponosni na našo že skoraj udomačeno kanjo, ki se dnevno pridno gosti pri nas in jo prav radi opazujemo.

Ja, pa da ne pozabim obiska želve, ki je počasi a zanesljivo prilezla k nam na breg. Pripravili smo ji dom, jo nahranili, vendar se je naslednji dan odpravila novim dogodivščinam naproti.

Ko pa se vsak dan od pomladi do jeseni z otroci odpravimo na sprehod, pa se radi igramo igro kdo najde več polžkov. Naučili smo se tudi, da vsako živalco, ki jo najdemo živo na cesti, pridno odnesemo v travo na varno.

Zato starši, pridno hodite z svojimi nadebudneži v naravo, kjer boste skupaj našli veliko lepega in nepozabnega.

 

Jakob (10 let) in Gašper (7 let) Krajnc

ter njuna baba Marija