Izgubljam, izgubljam se med milijoni reči,
ne vem kaj narediti, ker vse me skrbi.
Čas pa teče in teče.
In ko pride tisti lep dan,
končno nisem več od vsega zaspan.
Odidem proč, tja, kjer sam sem v miru dreves,
tam spočijem si glavo, srce, ker kmalu spet v delu znajdem se.
Upam na uspeh, a se mi zdi,
kot da slednji iz dneva v dan bolj bledi,
naj se to mi ne zgodi.
In potlej tisti prosti čas ponovno pride,
ko odidem tja, kjer gledam mesto svoje iz pečine,
saj vem, da tam spodaj me veselje kmalu mine.
Ker ne vem, kako se ta konec izide.
Med dnevi iz snovi v snov kot srnjak poskakujem,
zaspan in utrujen se sam sebi zdim.
Le zakaj me tako vse skrbi?
Samo da pride čas, ko prost bom bil,
ko delal bom to, kar si želim.
Čeprav ta čas vedno mine,
vsaj imam lepe nanj spomine.
Blaž Bajec, 4. Ra
Elektrotehniška in računalniška šola
TŠC Nova Gorica
Mentorica: Bojana Modrijančič Reščič
