Prosti čas
Hmm … Kaj je to – prosti čas? Kdaj ga imam? Ko se učim, ko spim, ko sem v šoli? Kaj pa vem, vse od tega je nujno. To že ne more biti prosti čas. Prosti čas je zame čas, ko sem doma, ko pozabim na šolo, na vse obveznosti in ko delam tisto, kar me veseli.
Kar me veseli, ja. Tega pa je veliko. Pa se vrnimo s spominom nazaj. Ko sem bil še v nižjih razredih osnovne šole, sem obiskoval atletiko. Ja, tekel sem na daljše proge in čeprav nisem dosegal dobrih rezultatov, sem pri tem vztrajal kar nekaj let. Enostavno me je veselilo. To sem rad počel do petega razreda. Od tedaj dalje mi je atletika postala le še ena obveznost v življenju. Kmalu sem jo pustil. Verjetno tudi zaradi tega, ker sem bil sam te starosti; še sam ne vem. Kmalu zatem sem dobil nov računalnik, ki pa ni bil najbolj zmogljiv. Seveda že veste, kaj se je zgodilo. Naslednjih nekaj tednov sem veliko preživel ob njem. Igral sem starejše igrice, ker novejše niso delale. Mogoče je bilo to celo dobro, saj sem tako odšel ven in sem svoj prosti čas bolje izkoristil. Bili so še časi, ko se s prijatelji še nismo pogovarjali po internetu, kot je to danes v navadi. Odšli smo do njih. Ob vsakem delčku prostega časa smo se dobili skupaj. Ja, to je bilo res nepozabno. Vendar vsaka lepa stvar se enkrat konča – dobili smo internet. Zopet sem preživel veliko časa ob računalniku. Moram reči, da kar preveč. Vendar nisem igral iger. Po internetu sem iskal razne informacije, ker mi je bilo to bolj zanimivo kot igranje iger. Takrat sem se tudi veliko naučil, saj me je to zanimalo bolj kot vse ostalo skupaj. To pa je tudi vzrok, da sem danes na tej šoli. Le kaj bi bilo … če ne bi dobili interneta?
No, tako sem preživel prosti čas do osmega razreda. Takrat pa sem dobil svoj prvi digitalni fotoaparat. Spet sem bil veliko zunaj. Veliko sem fotografiral in čeprav fotografije niso bile ravno lepe, sem verjel, da bodo nekoč lepše. Tako sem svoj prosti čas prebil v gozdu ob gledanju v okular fotoaparata. Zdelo se mi je, kot da je ena ura dolga 5 minut. Ne vem zakaj, ampak takrat se je čas hitreje vrtel.
Osnovna šola je minila in odšel sem v srednjo šolo v Novo Gorico. Tu se je začel zame nov način življenja. Šola zahteva veliko več učenja, v dijaškem domu pa je drugačen način življenja kot doma. Na žalost ni več veliko prostega časa, preveč je zahtev, preveč si omejen.
Odvisno, kako kdo izkoristi prosti čas in kako posameznik gleda nanj. Lahko bi rekli, da si mora vsak človek vzeti čas, čas samo zase. Vendar ne preveč ali premalo, ampak ravno toliko, kot ga potrebuje. Kar strese me, ko vsak dan poslušam besede: nimam časa. Vsak ga ima, samo ljudje ga ne znajo več ceniti, ker prosti čas ne prinaša zaslužka in materialnih dobrin. Prinaša pa zadovoljstvo in notranji mir. Ta pa je nujno potreben za življenje. Zato je prosti čas nujno potreben za življenje. Izkoristimo ga!
Matej Mohar, 1. Rb
Elektrotehniška in računalniška šola
TŠC Nova Gorica
Mentorica: Bojana Modrijančič Reščič
