Želja po ritmičnem gibanju je povezana z željo po druženju in jo najdemo pri vseh ljudeh. Začetki tovrstnih plesov segajo v prazgodovinsko obdobje, mlajši paleolitik (18000–8000 pred našim štetjem). Zgodnji ples in zgodnje slikarstvo sta bila močno navezana na religijo in njene običaje.
Pri zgodovini plesa in kostuma si pomagamo s slikovnim gradivom, slike nam pomagajo pričarati gib in oblačilo. Prve slike so iz kamene dobe. Zasledimo jih v jamah in votlinah, večina prikazuje plesne poze, gibe in plese v skupinah, vendar se pri razlagi takih slik pojavi problem. Lahko si jih predstavljamo in razlagamo napačno, in sicer lahko vidimo na slikah to, kar želimo, in ne tistega, kar predstavljajo. K napačni predstavi nas lahko zapelje tudi povsem drugačno življenje danes in dojemanje le-tega. Vendar pa so nekatera primitivna plemena še vedno živela v 20. stoletju tako kot v kameni dobi; živeli, razmišljali, slikali in plesali so tako kot ljudje, ki nas zanimajo. To pomeni, da so imeli živo sliko nečesa, česar ni več, vendar je nedolgo tega obstajalo.
Po slikah in arheoloških najdbah lahko ugotovimo, kakšna so bila oblačila ljudi, ki so živeli v jamah (nabiralcev in lovcev).
Prva oblačila so bila iz prepletenega ločja, trave ter živalske kože. Ko so s kože odstranili dlako, je nastalo pravo usnje. Kožo so sestavljali z iglami, ki so bile izdelane iz kosti. Kot sukanec so uporabljali posušene živalske žile, ki so bile še povite med sabo.
Z oblačili so si pokrivali le ledja, ogrinjalo ni bilo obvezno. Žensko oprsje ni bilo pokrito, kar je značilno tudi za kasnejše kulture. Krasili so se s krznenimi čepicami, pokrivali pa so se s peresi in živalskimi glavami. Ženske so nosile razpuščene lase, moški pa so jih speli v čop.
Gib lahko izraža neverjeten razpon čustev in razpoloženj, za katere marsikdaj beseda ne zadostuje. Ples premaguje razdaljo med telesom in dušo. Že prva ljudstva so imela visoko kulturo plesa, ki je izražal osnovna človeška čustva ob različnih priložnostih: veselje, žalost, ljubezen … Spremljal je tudi dogodke iz vsakdanjega življenja in vsakdanje delo prvotnih ljudi, bil pa je močno povezan z verovanjem.
Imeli so različne obredne plese, plesna slavja ob rojstvu in tudi bojne plese, gibanje in posnemanje živali. Ker si niso znali razlagati vsakdanjih pojavov, kot so blisk, strela, vulkan in še veliko takšnih pojavov, so mislili, da je vzrok vseh problemov demon. Na začetku so bili prestrašeni, kmalu pa so ga začeli obdarovati in tako se pojavijo šamani. To so posredniki darov od človeka do demona, bili so prvi duhovniki in zdravilci. Da bi bilo bolj mistično, pa so sestavili ritual, v katerem so plesali, uporabljali maske, razna tolkala. Skratka: želeli so narediti vtis na preprostega človeka, da bi verjel, da brez pomoči ne bi demoni uslišali njegovih želja.
Ljudje so živeli kot nomadi in so se prehranjevali z ulovom. Vladal je patriarhat, saj je bil mož lovec in je prehranjeval pleme. Obstaja domneva, da so se moški, ko so odhajali na lov in so hoteli uloviti medveda, ogrnili v medvedje kožuhe. S tem dejanjem so pokazali demonu, katero žival želijo uloviti; da so mu lažje razložili, pa so še v plesu imitirali žival.
V poznejših dobah so se ljudje počasi začeli obračati k poljedelstvu, to je že čas neolitika (med leti 4500–3800 pr. n. š.). Tukaj ne gre več za preživetje iz dneva v dan, človek se ustali in naseli za dalj časa. Ženske skrbijo za polja in zato se razvije matriarhalna ureditev. Šamanizem se še razvija, pogrebna obredja postanejo pomembna in bogata. Skladno z življenjem pa se spreminja tudi ples. Iz krogov oz. krožnih plesov preide v ravne vrste. Za glasbeno spremljavo sta služila v patriarhalni ureditvi topotanje z nogami ter ploskanje, v matriarhalni se že pojavijo izdolbena debla kot bobni.
Tudi oblačila se spremenijo, pojavita se lan in volna, uporabljajo tudi okraske na oblačilih. Naredijo se prve statve, izdelujejo tkanine z vzorci in obrobami.
Moški nosijo ledvene pasove in ogrinjala, ženske pa ogrinjala z geometrijskimi vzorci, ki jih zapenjajo s koščenimi iglami.
Dokler je bil ples samo izraz čustev, je vsak plesal po svoje. Pomembnost obredov za življenje in dobrobit plemena je izključila improvizacijo, kajti vsaka napaka bi lahko užalila demone ali bogove.
Socialno življenje plemena se razvija, statusne razlike so vedno večje, nastaneta dva sloja: bogatejši (gospodarji) in revnejši (služabniki). Služabniki imajo vedno manj časa, vendar še vedno ohranjajo tradicijo plesa, gospodar pa ima veliko prostega časa in si želi zabave. Iz plemena izbirajo najboljše plesalce in plesalke, da jim plešejo za zabavo.
Od plesalcev zahtevajo vedno več, nastanejo prve šole za plesalce, ki pa postajajo že pravi akrobati. Ples se vedno bolj nagiba k erotiki. Trebušni ples je že v starem Egiptu dosegel izjemno popularnost, to je ples, ki ima namen zabavati gledalce – profani ples (lat. profanus, pro fanum svetišče, tj. zunaj svetišča – posveten, laičen). In ker so plesalci zabavali ljudi, so morali biti primerni tudi kostumi. Uporabljali so vsakdanja oblačila, vendar to ni bilo pravilo. Če so plesalci izvajali akrobatske plese, so se morali primerno obleči oz. sleči, da so lahko odplesali ples, to je veljalo tudi za trebušne plese. Najpomembnejša so bila lahkotna oblačila, ki so pritegnila opazovalce. Plesalci so imeli pri plesu odkrit trebuh. Skozi vsa stoletja in tisočletja je pripeljalo do skrajne oblike tega razvoja danes – show dance.
