Po napornem osemurnem sestavljanju predalov v malem obratu Lipe Ajdovščina sem končno prišla domov. Utrujena in naveličana monotonega dne sem si zaželela dolgega spanca, ob katerem se bom spočila in naspala. Stuširala sem se, mukoma zaužila nekaj »zdrave« hrane iz mikrovalovke in nato veselo hop v spalnico. Ulegla sem se v mehko in toplo posteljo, na glavo pa sem navlekla kapo znamke XM-524 in poskušala zaspati. V mislih sem se že veselila koncerta Blink 182, na katerega me je povabil moj prijatelj Peter.
Vse se je spremenilo takrat, ko je Korejec, doktor Li Muai, pred nekaj leti odkril, da sanje niso le sanje. Odkril je, da se lahko v sanjah pretvorimo v energijo. Tako v spanju zapustimo svoje telo in se kot energija preselimo v podvesolje oziroma v enega izmed dveh, ki ju trenutno poznamo. Naše življenje se nadaljuje tam, medtem pa telo počiva v našem vesolju. Dr. Li Mauai je bil prvi, ki je uspel umetno nadzirati in razložiti stanje v sanjah. Uspešno je tudi razložil obstoj in potovanja v podvesoljih. Družba Satelin, ki jo je sam ustanovil, je začela izdelovati posebne kape XM-524 in drugo opremo, ki omogočijo vsakemu posamezniku nadziranje svojih sanj. Življenje je dobilo nov pomen.
Poleg našega realnega vesolja obstajata še dve podvesolji, dobro in slabo. Videz podvesolja si ustvari vsak sam. Vsak posameznik si ustvari tudi svoje podobe oseb v teh podvesoljih. Ampak spremeni se lahko le zunanjost, kajti energija, ki prihaja iz našega vesolja, predstavlja našo dušo. Le-ta ostane vedno enaka, kar pomeni, da se osebnost v sanjah ne spremeni.
Moj prijatelj Peter je visok najstnik z modrimi očmi in dolgimi rjavimi lasmi. Ima izrazito pozitivno energijo. Vedno je brez skrbi, uživa življenje in je prijazen do vseh. V realnem svetu je Peter pravzaprav lahko devetdeset let stara babica ali pa le sedemletni osnovnošolec. Toda tu, v mojem podvesolju, je pomembna le osebnost, njegova energija, videz pa sem dodala sama. Tako je bolje. Imava veliko skupnega in rada preživljava čas skupaj; tako kot vse sorodne duše v sanjah …
Po dolgem času, ko sem se trudila zaspati in s tem preiti v moje Dobro podvesolje, sem razmišljala o poteku koncerta in o druženju s Petrom. Končno sem zaspala. Znašla sem se v neskončnem prostoru. Bila je tema. Nič nisem videla, nič slišala. Naenkrat zaslišim rahel zvok, podoben trkanju na vrata. Trkanje je postalo hitrejše in glasnejše. Vedno bolj je postajal podoben glasu motorne žage. Prostor je postajal svetlejši. Z roko sem si zakrivala oči, saj je bila svetloba neznosna, boleča. V trenutku se znajdem v majhnem, tesnem svetlobnem mehurčku, ki je na las podoben milnemu. Mehurček se začne vrteti. Vrti se vedno hitreje. Premetavalo me je, objela me je slabost. Od vrtenja sem dobila občutek breztežnosti. Takrat se je zgodila ločitev moje energije in telesa. Prevzame me občutek trganja po celem telesu. Počutim se kot kaznjenec v srednjem veku, ki so ga razčetverili s konji. To traja le trenutek. Počilo je. Občutim olajšanje, ugodje, kot da bi mi nekdo izvlekel trn iz pete. Prispela sem v Dobro podvesolje. Moja energija, moj sanjski »jaz«, se je znašla na kraju, obdanem z visokimi hrasti, ki so bili že čudovitih jesenskih barv. Ob meni je stala majhna hiška, v kateri ni nihče živel. Imela sem tudi čudovit pogled na temno modro jezero. V njem je bilo veliko čolničkov, iz katerih so visele ribiške mreže. Ta kraj prihoda je bil skrit in osamljen, a zame nadvse pomemben. Tam sva se s Petrom vedno dobila. Mesto pristanka pa je pomembno predvsem zaradi povratka v realen svet. Na tem kraju moraš zaspati, saj se le tako lahko varno vrneš točno v svojo posteljo.
V Dobrem podvesolju je veliko planetov. Ta planet, na katerem sem pristala, je Planet domovanja. Na njem ni drugih stvari razen hiš, kjer lahko prespiš oziroma pripotuješ iz ali v realni svet. V tem podvesolju je planet Filma, Glasbe, Trgovine, Rekreacije, Rastavracij, Ljubezni … Skratka tu se nahajajo vse dobre stvari, od tu tudi ime Dobro podvesolje. Edina slaba stran v podvesolju je spanje. Če človek zaspi na enem izmed ostalih planetov, se njegova energija preseli v drugo podvesolje, Temno podvesolje. Večina si ne želi oditi tja, saj se tam nahajajo same slabe stvari. Tako tam najdemo planete Goljufija, Bolezen, Vojna, Nasilje, Prevara, Narkomanija … Iz realnega sveta v Temno podvesolje prehajajo ljudje, ki uživajo v teh stvareh. Mi pravimo, da doživljajo nočne more. Iz tega podvesolja pa lahko preidemo v dobro podvesolje enako kot iz Dobrega v Temno podvesolje, torej tako, da na enem izmed planetov zaspiš. Kot vidimo, je za nas največja katastrofa, če se ne kontroliramo, zaspimo na enem izmed planetov Dobrega podvesolja. Vrnitev nazaj je težavna.
Kmalu po prihodu sva se s Petrom odpravila na koncert ponovno združljive skupine Blink 182. Oba sva jo oboževala. Potovanja med planeti so enostavna. Smukneš v milni mehurček in s pomočjo umetnega vetra te odpihne na planet, na katerega želiš oditi. Odpihnila sva se na planet Glasbe. V koncertni dvorani sem se usedla na sedež v zadnji vrsti. Tako sem lahko njihov koncert ponovno gledala, vendar tokrat iz oddaljenega kraja, a resnično sem uživala v glasbi. Ker pa Blinki očitno niso mogli pravočasno zaspati in se pojaviti na koncertnem prizorišču, se je obetala zamuda. Med tem časom sva s Petrom obujala spomine, kako sva zadnjič na planetu Trgovine kupovala roza copate za njegovo babico, meni pa čudovit solarni motor. Nasmejala sva se tudi, ko sva na planetu Rekreacije iz desetmetrskega stolpa skakala v kozarec vode. Tudi planeta Ljubezni se rada spominjava … Počasi pa sem utrujena zaprla oči, da si malo odpočijejo. Groza! Zaspala sem.
Predramim se v temnem prostoru. Spet sem zaslišala zvok trkanja. Vendar je bil tokrat že od vsega začetka hiter. Postal je podoben streljanju z mitraljezom. Zaslišala sem oglušujoče ženske krike in histerično jokanje dojenčka. Nastal je mraz. Počutila sem se, kot da že nekaj časa ležim v snegu. Začelo je močno pihati. Milni mehurček je dvignilo. Poletela sem. Letela sem nekaj časa, ob tem pa me je spremljal zvok koračnice. Ko sem se že privadila na vse te zvoke in na mraz, je nenadoma nastala tišina. Padla sem na tla. Spoznala sem, da sem v Temnem podvesolju, najverjetneje na njihovem Domovinskem planetu. Tega sem se vedno bala. Vse me je bolelo zaradi padca. Znašla sem se v temni ulici. Hiše so bile temačne, brez luči. Nekatere niso imele oken, druge so bile obstreljene. Počasi sem vstala. Zelo me je bolela glava. Sprehodila sem se po mračnih, zapuščenih hišah. Želela sem si družbe. Nikogar ni bilo v njih. Na tem planetu ni bilo nikogar, zato sem vzela svoj milni mehurček in odletela. Želela sem si nazaj v Dobro podvesolje. Odpihnilo me je na drugi planet. Najprej sem zagledala pred sabo gorečo hišo. Nihče se je ni trudil pogasiti. Po ulicah, polnih smeti, so tekli potolčeni in podhranjeni otroci, ki so večinoma jokali. Na vogalu ulice sem videla najstnika. Imel je dolge nepočesane lase. Oblečen je bil v temno haljo. Bil je bos. Približala sem se mu. Opazila sem, da je imel čez levo oko prevezo. Ta najstnik me je poskušal prepričati, da mu dam svoj milni mehurček, on pa me bo odpeljal v Dobro podvesolje. Vendar se nisem pustila preslepiti, saj sem vedela, da je vrnitev mogoča le, če zaspim. Bila sem na planetu Sleparije. Nemudoma sem odšla naprej.
Odpotovala sem na drug planet v pričakovanju, da bo tam boljše. Znašla sem se v gozdu. Bilo je skoraj lepo, saj sta vladala mir in tišina. Tam sem hotela zaspati, zato sem odkorakala v dolino, kjer bom bolj varna. Ulegla sem se in zaprla oči. Kmalu bi zaspala, toda … Naenkrat so nad menoj začele letati sulice in bojne krogle … Prestrašeno vstanem. Ugotovim, da sem se znašla na sredini bojišča. Bila sem šokirana. Nisem se mogla premakniti. Levo in desno so kričali obarvani in maskirani bojevniki. Naenkrat sta obe nasprotni strani začeli teči proti meni. Kolena so se mi začela tresti. Ali me sploh vidijo? Stemnilo se mi je pred očmi. Vendar sem se odločila, da tu ne bom umrla. Skočila sem v milni mehurček, potem pa navpično navzgor, proč s planeta Vojne. Urno na drugi planet. Pristala sem na hribu, iz katerega sem imela lep pogled na majhno vasico, obdano z visokim, kamnitim obzidjem. Videla sem nekaj velikih belih stavb z goreče rdečimi okni. Po ulicah so se sprehajali ljudje v modrih in belih oblekah. To mesto mi je bilo že bolj všeč, saj je izgledalo mirno. Zavedala pa sem se, da sem v Temnem podvesolju in da tudi na tem planetu preti nevarnost. Odločila sem se, da se skrijem in se ne približam vasici.
Postala sem žejna. V gozdičku sem poiskala vodo. Na srečo sem kmalu našla modrozelen slap. Pod njim se je prikazala mavrica. Po dolgem času se mi je na obraz prikazal nasmešek. Bilo je kot v pravljici. Spustila sem se k vodi in se je napila. Ravno tu sem si zaželela zaspati. Trudila sem se zaspati, vendar mi ni uspelo, saj mi dogodki prejšnjih dveh planetov niso dali miru. Vstala sem sredi noči in se odpravila na sprehod, da se umirim. Obdajala me je tema. Po nebu so leteli majhni netopirji. Začelo me je zebsti. Slabo sem se počutila. Šlo mi je na bruhanje. Ustavila sem se. Večkrat sem iz sebe bruhnila vodo, pomešano s krvjo. Začeli so me močno boleti sklepi. Usedla sem se na bližnji kamen. Zaradi bolečin po celem telesu sem začela globoko dihati. Nisem vedela, kaj mi je. Iz nosu se mi je nenadoma ulila kri. Z zadnjimi močmi sem se vrnila do slapu, da si izperem kri z obraza. Počutila sem se, kot da je pred mano neviden zid, ki mi ne pusti do vode. Preklet planet Bolezni. Tresla sem se od mraza. Iz nosa mi je še vedno curljala kri. Stemnilo se mi je pred očmi. Pred seboj sem zagledala mojo družino. Nosili so črne obleke, v rokah pa so držali robce. Iz oči so jim tekle solze. Zmanjkalo mi je sape. Zgrudila sem se po tleh. Ali prehajam v novo, neznano podvesolje?
Primorske novice: Osmrtnice: Z bolečino v srcu sporočamo žalostno novico, da nas je tiho, nepričakovano in mnogo prezgodaj zapustila Karmen. Umrla je v spanju. Pogreb pokojnice bo …
