Galerija Rika Debenjaka

0
369

Kanal ob Soči, 2009

V dinamično razvejani kanalski galeriji je v okviru projekta Biometrični urbanizem predstavljena množica povezanih realizacij v vseh prostorih galerije, saj je bil avtor Klemen Brun (1974) pri pripravah za to postavitev zelo dejaven že od vsega začetka zamisli za tako celovito in zahtevno samostojno predstavitev. Njegove posamične stvaritve kažejo zavezanost lastni poetiki, hkrati pa tudi veliko iznajdljivosti in izvirnost pri sami izvedbi. Razstava, ki pravzaprav predstavlja nekakšen portret mesta, se dotika srca tega mesta, njegovega utripa, hkrati pa tudi položaja in problematike človeka v konfliktni simbiozi med njegovimi naravnimi danostmi in tehnološko zasičenim bivanjskim okoljem. Cela razstava je izjemen vizualni seznam, izdelan tako, da vsak delček oblike odseva vsebino, ki je pri pripovedovanju kompleksne zgodbe odvisen od ničesar drugega kot od vizualnih asociacij. Proces iskanja in razodevanja biti se odvija na presečišču dveh osnovnih motivov, figure in pokrajine, ki se v razstavljenih delih tesno prepletata, skozi ta preplet pa preseva tudi ontološka povezanost človeka in sveta, umetnika in njegovega poslanstva v tem svetu. Meditativnost se kaže v vizualnih podobah in ozračju, ki ga vsako posamezno delo ustvarja. Po eni strani gre za visoko stopnjo narativnosti, po drugi pa za prevlado del, skoncentriranih na različna področja znanosti in medijskih dosežkov: torej za znanstveno in hkrati čisto poetično zastavljene instalacije.

 

Likovno delo, premišljeno razpredeno po vseh prostorih galerije, oblikuje zaporedje majhnih vizualnih zgodb, nekakšnih semantičnih vozlišč, razmeščenih v ritmu navideznih sekvenc, kjer končni izdelek postaja mozaik in kontinuum vztrajnosti kopičenja prostorskih struktur. Vsebina, ki jo v načrtu razstave določajo (delovni) naslovi zidnih instalacij, je največkrat predstavljena kot skupek asociativnih fragmentov, povezanih z nekaj ključnimi potezami v celoto, ki ni nikoli povsem nedvoumna in zaokrožena, ampak ostaja razklenjena, odprta za nove možnosti. Vizualna, na steno pričvrščena dela porajajo možnost nenehnega dodajanja in nadaljevanja pripovedi, toda Brun gradnjo vsake podobe zaustavi v trenutku, ko spozna dovolj močno in zgoščeno likovno izraznost.

 

Celostno podobo odlikuje vpogled v introvertiranost in intimnost, kar je zaznati v premišljeni urejenosti in povezanosti razstavljenih del ter še posebno v arhitekturi postavitve, izraža pa se tudi v dramatičnih vsebinskih sekvencah. Razstava je navidezno zgrajena iz dveh ključnih plasti. Najprej pritegnejo pogled rdeče žice, ki kot kapilare v človeškem telesu prepredajo sestavo razstavljenih slik, osvetljenih na dvajsetih mestih. Pod plastjo mimetičnih podob in vidnih simbolov je še druga vizualna plast, ki predstavlja satelitski posnetek natanko določenega kraja, mesta. Razstava učinkuje kot sestavljena likovna mreža dinamičnih satelitskih posnetkov mesta in stopnjevanih vizualnih odnosov. Avtor vseskozi razvija medsebojne odnose med formo in vsebino, natančno ureditvijo in anarhijo slučajnih razmerij ter posegov v določen urbani prostor.

 

Ko umetnik iz nevidnega ustvarja vidno, ko prevaja svoj notranji svet v stvarne podobe in ko vizualizira dialog med vidnim in nevidnim idejo sprva največkrat skicira. Osnovne skice so navadno prostoročne, Brun pa za končno podobo uporabi tehnično perfektno risbo. Tu nastopi vprašanje o razmerju med uporabo tehnologije in slikanjem s čopičem na platno ali z iglo na bakreno ploščo, med računalniško in prostoročno risbo. Ali celo risbo, privzeto iz satelitske slike. Ročna risba je oseben, neposreden odraz našega notranjega sveta. Približek tistemu, kar smo si zamislili, največkrat le slutnja nečesa, kar želimo izkopati iz podzavesti ali v kar nas vodi intuicija. Mar pomeni, da ustvarjalec, ki hoče nekaj sporočiti s satelitsko sliko in računalniško risbo, ne more občutiti radosti ustvarjanja nečesa novega? Zakaj ne? Klemen Brun z računalniško in satelitsko risbo izgrajuje notranjo podobo svoje zamisli ter jo jedka na plošče. Prav nasprotno kot je naš veliki slikar Lojze Spacal izdolbene predloge za barvne lesoreze kasneje uporabil za slike, pa Klemen Brun zjedkane plošče najprej razstavi kot slike, iz katerih bo kasneje (verjetno) ustvaril niz jedkanic.

 

Povezane in mestoma osvetljene slike, ki zahtevajo nov način gledanja, so hkrati natančno povzete risbe predmetov fizičnega sveta ter nabori misli o teh predmetih in idejah. Rdeča žica – asociativna vez z naslikanimi podobami (iz realnosti ali iz spomina), ki so bistveni sestavni del umetnikovega življenja – označuje intimno stran človeškega izkustva. Proces nastanka kaže bolj zapleteno strukturo. Stvaritve kompozicijsko temeljijo na tlorisih mest, na množici katastrskih zaznamkov in številk, ki označujejo in kodirajo mesto, na brezosebnih koordinatah torej, ki nam – dokler jih nismo videli v kontekstu umetniškega dela –­ v vsakdanjem življenju ne pomenijo veliko ali sploh ničesar. Ko vidimo in razumevamo take vrste postavitev, nemudoma sledita dva različna procesa: opazovanje in sklepanje. Najprej opazimo rdečo žico, ki se kot rdeča nit pojavlja od slike do slike in spominja na žile, po katerih se pretaka kri. Ali energija. Po kateri, se zdi, da teče življenje. Potem se vprašamo, o čem (sploh) govori. Zanimanje se nadaljuje do različnih stopenj povezovanja, opazovanja in gledanja, dokler sami ne sestavimo zgodbe, ki nam jo (prav nič diskretno) ponuja avtor. Ponuja nam pogled skozi svoja očala, da skupaj z njim zlahka sledimo zgodbi. Če bomo pogledali natančno vsako podobo, se nam bo razkrila njihova izvorna funkcija. Vendar so človeške figure v Brunovih risbah le obrisi resničnih figur, togi, tehnično stilizirani simboli, pokrajina – oziroma manjši kraj (Kanal ob Soči) ali mesto (Nova Gorica) – pa je neoseben izris, posnet nekje daleč nad zemljo, iz satelita. Kljub temu pa je povezanost med figuro in simbolizirano krajino očitna. Občutje tega dinamičnega razmerja izhaja iz dramaturške zgradbe vertikalnih likov in horizontalno nanesenih simbolov ter s premišljenimi diagonalami določenih kompozicij.

 

Figure so vselej dematerializirane, obrisne, več polnosti namenja avtor le svojemu liku v podobi, ki naj bi predstavljala njegov avtoportret, dopolnjen z (v centru slike zgoščenimi) besedami, lastnimi prstnimi odtisi in pomenljivimi atributi. Dematerializacija figure pa se ne dogaja samo na ravni njenega razmerja do prostora, ampak – pogosto – tudi znotraj nje same.

 

Nizanje in plastenje podob, stiliziranih človeških figur, načrtov mest in simbolnih poudarkov v instalirane podobe kaže na drugačno pojmovanje vizualnosti sodobnega časa, a še vedno osnovano na razumevanju zgodovine umetnosti in raziskovanju slikarske analize barv, oblik, tekstur in prosojnosti. Za ustvarjalca je pomembno součinkovanje figur in črk na njem ter svetlobe, ki s svojo nesnovnostjo vtis povzdigne na raven neotipljive slutnje. Poudarjeni simboli v podobah, naseljeni na osnovno risbo, skupaj z vsakdanjimi, mestoma navidez marginalnimi predmeti, ki bi jih običajno spregledali (ne pa postavili v prostor slike), so le sprožilci asociacij. Raziskovanje vizualnega v sodobnosti ni povezano le z raziskovanjem zaznave podob, ampak sega tudi na področje vsakdanjega življenja, zgodovine, razpoloženja družbe, stanja kulture v njej, politike in mesta posameznika v tej družbi. Predmeti, simboli, postavljeni v podobe, se zdijo kljub grenki izkušnji, na katero mestoma asociirajo, vredni zaščite. Vredni, da ostanejo. Seveda razstava ne kaže razočaranj nad kulturnimi in socialnimi vrednotami družbe, temveč skozi preteklost in sedanjost, ki sta zaznamovali umetnika, njegovo konstruktivno pozicijo v prihodnosti.

 

Na zjedkanih ploščah ustvarjen živ organizem mesta je istočasno živa podoba umetnika. Njegova dela na razstavi govorijo o komunikaciji v današnje m svetu, pa tudi o povezanosti, ki ni nujno pogojena s sodobno tehnologijo. Z avtorjevo sliko, ki predstavlja njegovo lastno podobo, se lahko soočimo takoj na začetku, če vstopimo v galerijo iz vhoda gotsko hišo, v otvoritveni prostor. Če pa vstopimo pri vhodu v razstavne prostore galerije, nas pot vodi skozi portret mesta, skozi njegovo drobovje, dokler ne pridemo do razgaljene podobe umetnika, do njegovega avtoportreta. Vse poti vodijo na vrh, so usmerjene v določeno točko, v zaključek pripovedi. Združeni elementi na razstavi nastopajo kot gmota, ki se širi na vse strani, a je vendarle fizično povezana: električna žica predstavlja živi organizem mesta, pa tudi samega ustvarjalca. Podobe so torej gradniki umetnikove podobe, rdeč kabel pa – od prve do zadnje slike – povezovalec posameznih elementov, žila, po kateri se pretaka življenje.

 

Vse več je razstav, ki s svojimi osnovnimi koncepti obljubljajo preveč, pri realizaciji pa ne dosežejo tistega, kar smo pričakovali. Razstava Klemena Bruna je pričakovanja docela upravičila. V enovito zamišljeni razstavi s pomenljivim naslovom Biometrični urbanizem Brun združuje na videz nezdružljivo, poduhovljeno, skoraj resnobno poglobljenost in nekonvencionalnost, kar je redka in zato še toliko dragocenejša kombinacija. Avtor vztraja pri univerzalnosti svojih značilnih človeških figur, za katere se sicer zdi, kot da stojijo na prepihu brezčasja, ob tem pa vsaj toliko kot o večnosti govorijo o končnosti in človeški bivanjski določenosti. Poleg tega pa – kljub raznovrstnim izhodiščem pri posameznih slikah in triptihih – pušča obiskovalcem galerije in pozornim gledalcem njegovih del, ki jih kot rdeča nit skozi razstavne prostore povezuje rdeča žica, svobodo interpretacije.

 

Nekaj o ničemer

– (prvi prostor) 1. nadstropje: Transfuzija; Introspekcija (Vezja, številke, v oranžnem okviru rentgenski posnetek človeka, sprehajajoče figure: prstni odtisi)

– (drugi prostor) 1. nadstropje: Nezaščiten prehod; Satelit: Statistika (v ozadju stilizirane figure z dežniki, v ospredju množica ljudi, nad njo lupa …) ventilator, računalniška tipkovnica s številkami

– (prvi prostor) 2. nadstropje: Globalisation (številke, podvo0jene figure, označba smeri, ki vodijo vsaka v svojo smer …); triptih Stop (med humanostjo in razosebljenjem, ki ga povzroča satelitsko nadzorovanje – medsebojno potekajo puščice)

– triptih Twins (drugi prostor) 2. nadstropje: Fire; Windmills (na oznakah s številkami označenih parcel kraljujeo vetrnice za elektriko); Prison (človeška stilizirana figura drži v roki svet v okviru, v oranžni nadgradnji figure v zaprtih prostorih)