Dandanes je zdravnik toliko bolje plačan, kolikor več je bolnih ljudi, zato se je v zahodnem svetu medicina – skupaj s farmacijo – prelevila v industrijo bolezni.
Tradicionalne kitajske zdravnike so plačevali na osnovi števila zdravih oskrbovancev. Če je kdo zbolel, je bil to za njegovega zdravnika znak, da slabo dela. Potreba po operaciji je pomenila, da je zdravnik v celoti »zamočil« in spregledal simptome, ki bi jih lahko z manj invazivnimi metodami obvladal, če bi jih le pravočasno prepoznal.
Znanje je v nas
Da bomo bolje razumeli, kako daleč je zdajšnja medicina od »integrativne«, je zanimivo pogledati, kakšen je bil odnos ljudi do zdravilnih rastlin pred 5000 leti. O enem od očetov tradicionalne kitajske medicine, Schennongu, so se ohranili zapisi, da je do svojega znanja o rastlinah prišel neposredno – s tem, da je njihovo delovanje preizkušal na sebi. Si predstavljate, da bi dandanes kdo zaužil več kot dva tisoč rastlin in na osnovi opazovanja, kako nanj delujejo, zapisal, katera je koristna pri katerih težavah? Kaj takega se zdi nezaslišano. Toda nekoč – in za to nam ni treba seči 5000 let v preteklost – je neposreden stik z naravo veljal za najboljšo obliko učenja.
Tako so rastline spoznavali druidi, vrači, šamani, zeliščarji, menihi in najbrž tudi naše praprababice. Dandanes boste težko našli posameznika, ki bi znanje o neznanem iskal v sebi. Vzgojeni smo tako, da v primeru, da česa ne vemo, ne znamo več pobrskati po sebi. Namesto na »intranetu« odgovore raje iščemo na internetu. Raje si pomagamo z iskalniki, prebiramo knjige ali pa sprašujemo strokovnjake z diplomami. Zato smo kljub čedalje večjemu naboru znanj čedalje bolj nevedni, védenju, ki ga nosimo v sebi, pa ne zaupamo. Posledično je človeku, ki je tako ločen od lastnega vira znanja, zelo težko, nemara celo nemogoče, razumeti, kaj pomeni holistično, integrativno …
Vojaki na fronti
Razlike v razvrščanju rastlin v preteklosti in dandanes najbolje zrcalijo tudi razliko v razumevanju zdravja in zdravljenja.
To, kar danes imenujemo najmočnejše zdravilne rastline, ki jih uvrščamo na seznam »z«, njihovo dostopnost pa omejujemo zaradi morebitnih tveganj, je Schennong imenoval pomožna oziroma nižja zdravila. O njih je zapisal, da delujejo zgolj s snovmi, ki so namenjene temu, da nekaj omejijo ali uničijo (to so zgolj učinkovine brez inteligence in možnosti prilagajanja). Takrat so vedeli, da v uničevanju ni ničesar kreativnega, zato so s takšnimi rastlinami ravnali nadvse previdno. Primerjali so jih z vojaki na fronti, ki lahko, kadar niso pod nadzorom, povzročijo veliko razdejanje in trpljenje. (Značilen primer takih zdravil, ki so jih nekoč imenovali pomožna zdravila – in opozarjali da jih smemo uporabljati le kratek čas in ob pravilno opredeljeni težavi, so današnji sintezni antibiotiki, kortikosteroidi in močna protibolečinska zdravila. V takih primerih gre za delovanje z nižjimi »zemeljskimi« energijami, ki v sebi ne nosijo ničesar ustvarjalnega.
Prefinjene rastline
Bolj prefinjene rastline so takrat imenovali zdravila srednjega ranga. Schennong je o njih zapisal, da delujejo predvsem tako, da odpravljajo pomanjkanje posameznih hranilnih snovi, zaradi česar jih je treba uporabljati le določen čas. V to kategorijo bi dandanes uvrstili rastline, ki jih poznamo kot »prehranska dopolnila«. Tovrstne zdravilne rastline so veljale za koristnejše od tistih, ki delujejo z učinkovinami, nam pa se zdijo manj vredne. Lep primer tega je magnezij. Če nam ga primanjkuje, nas pestijo mišični krči, prebavne motnje, osteoporoza ali pa težava s srcem in z živčevjem. Zdaj vemo, da je magnezij vpleten v najmanj tristo procesov v telesu. Kaj je bolj modro, zaužiti kako naravno snov, ki bo odpravila njegovo pomanjkanje – ali pa posledice »zdraviti« z uživanjem zdravil proti zaprtju, mišičnim krčem ali osteoporozi? Naši predniki so vedeli, da je uživanje teh rastlin bolj modro kot gašenje požarov s tistimi, ki odpravljajo posledice. Tudi rezultati so trajnejši in bolj celostni. Kljub vsemu pa moramo tudi pri tej kategoriji zdravilnih rastlin paziti, da ne pretiravamo ne s količinami in ne s časom njihovega uživanja.
Zdravila visokega ranga
Schennong je v najvišji rang uvrstil tako imenovana zdravila visokega ranga (angl. ruler drugs), za katera je značilno, da so nestrupena in da krepijo zdravje – ne glede na zaužito količino. Ta razvrstitev je prav nasprotna našemu razumevanju zdravljenja, zlasti pa interesom sodobne farmacije. Snovem, ki jih lahko uživamo brez omejitev, dandanes pravimo hrana. Da bi hranila, med katera uvrščamo tudi začimbe, razglasili za zdravilo, je zakonsko prepovedano, razen če gre za trditve, ki jih dovoljuje Evropska agencija za varnost hrane (EFSA). Regulativa, ki to ureja (in kaznuje), je iz leta v leto strožja. Še huje je, da se tak odnos zrcali v nezaupanju ljudi, da bi si lahko pri zdravstvenih težavah pomagali kako drugače kot z registriranimi zdravili. Mnogi so prepričani, da nekaj, kar je nenevarno in široko dostopno, zagotovo ne more biti zdravilo proti raku, aidsu in drugim hudim boleznim. To, kar je bila za Schennunga največja odlika zdravila, torej neškodljivost, je v očeh sodobnega človeka dokaz, da najbrž sploh ne gre za zdravilo, ki bi bilo vredno pozornosti.
Vas morda zanima, katerim rastlinam je Schennung pravil zdravila visokega ranga? To so rastline, za katere je ugotovil, da imajo sposobnost uravnavanja, upravljanja ter harmoniziranja delovanje telesa in duha. O njihovi energiji je zapisal, da je nebeška, njihovo načelo delovanja pa opisal kot načelo humanosti in ustvarjanja. Že ime nam pove, da gre za rastline, ki so sposobne kraljevati (ruler v angleškem jeziku pomeni vladar) in upravljati zapletene sisteme. Ker med njimi ni strupenih rastlin in ker delujejo, ne da bi obenem škodovale, to pomeni, da njihova moč ne sloni na uničevanju. Kako jim torej uspe delovati močneje od rastlin iz drugih dveh kategorij? Kakšna je moč, ki zmore več kot najmočnejše sodobne zdravilne učinkovine? Kako lahko ozdravijo več težav hkrati, ne da bi pri tem kar koli poškodovale?
Moči teh rastlin Schennong opisuje kot nebeške moči harmoniziranja in ustvarjanja. Namesto da bi kaznovale, te rastline spodbujajo moči telesa in duha, da lahko sama vzpostavita ravnovesje. Verjetno boste presenečeni – tako kot sem bila tudi sama – ko boste odkrili, da v to »vladarsko kategorijo« spada presenetljivo veliko začimb. Tradicionalna medicina je že pred skoraj 5000 leti začimbam priznavala zdravilne moči, ki so daleč večje od moči zdravilnih rastlin, ki jih priznavamo danes.
Nemara je prav prepadenost, ki jo pri mnogih sprožijo tovrstne informacije, dokaz o tem, kako daleč smo od integrativnega življenja – brez tega pa ni osnove, ki bi nam pomagala razumeti in sprejeti tudi integrativno zdravljenje.
Vir: www.viva.si
