Spanec je boljši kot žganec

0
285

Zajec Skok dobi novega prijatelja

 

Nekega dne je v Gozdni log pripešačil medved Bruno. V roki je držal kovček, z rame pa mu je visela platnena cula. Sredi gozdne jase je zagledal zajca, ki se je pasel v sladki detelji.

»Dober dan, zajec,« je zabrundal medved.

Zajec Uško je urno poskočil: »Dober dan, medved. Kaj te je prineslo v naše kraje?«

 

Medved je odložil težek kovček in povedal: »Iščem nov brlog. Ta, v katerem sem stanoval zdaj, mi je postal pretesen. Poleg tega sem se sprl s sosedom volkom, ki je stanoval pet medvedjih šap od mene. «

Uško je pomislil, se popraskal po kožuhu in rekel: »Zraven moje hišice je velika skalna votlina. Njena notranjost je porasla z mehkim mahom, pred vhodom pa rasteta dve mladi bukvi. Bila bi kot nalašč za medvedji brlog.«

Bruno je navdušeno dvignil šape in vprašal: »Pa me hočeš imeti za soseda, zajec?«

»Seveda,« se je zasmejal dolgouhec, »tako mi vsaj ne bo več dolgčas. Vsako popoldne bova lahko skupaj pila čaj in igrala Človek ne jezi se.«

Bruno je prikimal in zajcu zadovoljno ponudil šapo.

 

Medved se je še tisto popoldne vselil v skalno votlino. Uško mu je pomagal s sten omesti pajčevino, Bruno pa je medtem nabral suho liste in si pripravil mehko posteljo. Skalna razpoka je kmalu postala medvedji brlog.

 

Ko se je nad Gozdnim logom prikazala luna, sta si nova soseda utrujena voščila lahko noč. »Jutri ti pokažem, kjer rastejo najslajše gozdne jagode,« je še zaklical Uško in zapahnil vrata svoje hišice. Umil si je tačke, si skrtačil zobe, nato pa smuknil pod toplo odejo. »Novega soseda imam,« je zadovoljno mrmral in utonil v spanec.

 

Sredi noči pa je zajca predramil strašen ropot. Bilo je slišati, kot bi nekdo podiral drevesa ali lomil skale. Zajec se je prestrašeno pokril čez glavo in trepetal. »Le ka-ka-kaj je to?« je jecljal. Ropot pa ni in ni popustil.

 

Zajec se je končno opogumil in pokukal izpod odeje.

Stopil je k oknu in pogledal proti medvedovemu brlogu, od koder je prihajal hrup. »Sedaj vem, zakaj se je medved skregal z volkom. Smrči kot bi žagal drva. Le kdo bi lahko spal ob takem hrupu?«

Ura je odbila polnoč, zajec pa še vedno ni mogel zaspati. Premetaval se je po postelji, se pokrival čez glavo, a ni nič zaleglo. Medvedovo smrčanje je bilo vedno glasnejše.

 

Takrat se je zajec domislil. Stekel je v shrambo in v leseni skrinji poiskal velike naušnike, ki mu jih je nekoč podarila babica, da ga pozimi ne bi zeblo v ušesa. Zajec si je nataknil naušnike in, glej ga zlomka, naenkrat je hrup izginil. Zadovoljen se je vrnil v posteljo in v trenutku zaspal.

 

Naslednje jutro je na zajčeva vrata potrkal medved. Prinesel mu je kozarec svežega medu in zabrundal: »V zahvalo, ker si mi našel nov brlog!«

Zajec je medveda povabil na zajtrk. Ko sta srkala zeliščni čaj, je vprašal: »Medved, zakaj pa si se skregal z volkom?«

Medved se je zamislil in malo v zadregi dejal: »Trdil je, da smrčim in da zaradi tega ne more spati.« Nato se je razburil in s šapo udaril po mizi: »Kakšna nesramnost! Če bi res smrčal tako glasno, bi se vendar slišal in potem tudi sam ne bi mogel spati. Kajne, sosed zajec?«

 

 

Zajec mu ni odgovoril. Samo namuznil se je ter pomigal z ušesi. Iz predala je vzel igrico Človek, ne jezi se, skodelici pa še enkrat napolnil s čajem.