Prvi november me nikoli ne zaposluje pretirano, predvsem zato ne, ker sem, kar se tiče odnosa do grobov in pokopališč, malo z drugega sveta ali pa vsaj iz druge kulture. Na potovanjih po Indiji se mi je – poleg marsičesa drugega, seveda – vedno zdelo zanimivo tudi to, da pokopališč skorajda ni. Hindujci pepel svojih mrtvih raztresejo. Kadar razmišljam, kaj bi želela, da se nekoč zgodi z ostanki tega, kar je danes moje telo, bi raje, da končajo v objemu vetra kot pa v naročju zemlje. V tem se mi zdi nekaj bolj svobodnega. Veter te raztrosi in v veličastnem plesu postaneš eno z vsem. Nisi nekje, pod nekim težkim marmornim kamnom z imenom, priimkom in letnico, ampak povsod, v večnem brezčasju.
Kljub temu, da mi grobovi pomenijo malo in da se ljubih, ki jih ni več ob nas, raje spominjam na krajih, kjer smo skupaj kaj lepega doživeli, kjer pomislim nanje in jim pomaham, pa sem zadnjih nekaj prvih novembrov opravljala gverilsko akcijo prižiganja svečk po opustelih viških partizanskih spomenikih in grobovih. Spomnim se časov, ko so se ob prvem novembru kopali v siju številnih sveč, ki smo jih morali otroci na vsakoletni prireditvi na zadnji šolski dan pred »dnevom mrtvih« obvezno prinesti in prižgati med petjem partizanskega pevskega zbora, potem pa zmrzovati še ob govoru pripadnika zveze borcev, ki ga nismo razumeli. Danes otrokom tega seveda ni več treba. Vmes se je zgodil zgodovinski obrat in partizanski spomeniki samevajo. Zato sem jih šla zadnjih nekaj let za prvi november pozdravit. Jih okrasit s svečkami. Jim povedat, da niso pozabljeni. Da mi je povsem vseeno, kako je ime državi, v kateri živim, kakšne barve je oblast in kdo je trenutno predsednik, kaj je modno in kaj ni, zoperstaviti se fašizmu bo zame vedno vrednota. Pika.
Je pa z vrednotami križ, ker jih je v času miru in udobja lahko gojiti, ali so zgolj navidezne ali resnične, pa razkrijejo šele nevihtni, celo zverinski časi in okoliščine. Včasih se vprašam, ali bi mi v resnih škripcih in pod hudim pritiskom uspelo stati za tem, v kar danes verjamem. In kaj bi bilo z mojimi vrednotami, če bi se rodila v drugačnih okoliščinah? Če bi bila recimo Nemka v času nacistične oblasti? Bi naznanjala Jude? Če bi bila Palestinka, ki je v izraelskih napadih izgubila vso družino, bi me gnev pripravil do tega, da bi se šla razstrelit na igrišče, polno izraelskih otrok? In če bi bila mama izraelskega otroka, ki ga je ubila bomba Palestinke iz prejšnjega stavka, bi vriskala od veselja, ko bi »naši« vojaki zločinsko pobijali »sovražne« civiliste? Ali pa, konec koncev, če bi bila ameriški predsednik, ukleščen med interesi mogočnih lobijev, bi se zoperstavila vojnam ali bi jih raje vzdrževala? Pa ne v besedah, v dejanjih … Če bi bila partizanka, ki so mi fašisti ustrelili ljubega, ker so ga izdali domobranci, bi po vojni z nasmehom na ustih pobijala domobranske otroke in starce in jih metala v najpriročnejšo jamo? In če bi bila v času Informbiroja nekdo, ki mu Udba grozi, da ga bo spravila na Goli otok, če ne bo vohunil za ljudmi in naznanjal potencialnih »izdajalcev« naroda, bi se odločila, da bom raje krivični rabelj kot plemenita žrtev? Ne vem. Ob takih vprašanjih se mi zvrti v glavi. Ne drznem si trditi, koliko je v meni človeka in koliko zveri. Verjamem, da je v vsakem od nas oboje. Redki so tisti, ki zberejo moč v zverinskih okoliščinah ostati človek. Ali celo postati Človek v najplemenitejšem pomenu besede.
Pa vendar so. Srečati katerega od teh svetilnikov človečnosti je vedno nepozabno. Prejšnji teden sem bila na prireditvi v spomin ujetnikom na Golem otoku. Prireditev je organizirala mlada umetniška skupina Aggressive Theatre, v pogovoru o Golem otoku, ki ga je vodil Aleksander Čolnik, pa sta sodelovala tudi Ludvik Čanžek in Radovan Hrast, prvi je na Golem otoku preživel pol leta, drugi kar tri in pol. Zakaj tako dolgo? Ker ni hotel sodelovati z Udbo. Leta na Golem otoku so pomenila leta brutalnega mučenja. Kljub temu se je odločil, da ne bo nikogar naznanjal in izdajal, pa četudi bi ga ubili. Odločil pa se je še nekaj: da ne bo za situacijo, v kateri se je znašel, nikogar krivil. »Če bi krivil druge, ne bi preživel,« je razložil. Radovan Hrast je še danes pokončen, vitalen gospod z očmi, polnimi iskric, navdušen nad mladimi ljudmi, ki, upa, bodo ustvarili boljši, lepši in pravičnejši jutrišnji svet. Pravi, da v življenju ničesar ne obžaluje. Sovraštva do svojih nekdanjih rabljev ne goji. »Tisto so bili nori časi,« poudarja, »z današnje perspektive tega ni mogoče razumeti.« V domu upokojencev redno obiskuje nekdanjega Udbovca, danes osemdesetletnega osamljenega gospoda. Temu se po mojem pravi biti Človek.
Preživeti življenje vsaj kot človek, če že ne kot Človek, ne popustiti krvoločni, agresivni, pohlepni zveri, ki je najbrž bolj ali manj prisotna v dušah vseh nas, to je, se mi zdi, konec koncev edino, kar šteje. Prvi november zame ni morbiden praznik. In dejstvo minljivosti ne tragično. Če ne bežimo pred zavedanjem, da nas nekoč ne bo več, da nekoč ne bo več tudi tistih, ki jih imamo danes radi, nam to lahko da globino, potrebno, da svojega zemeljskega časa ne zapravimo vnemar, v praznem kopičenju materialnih dobrin, ki jih ne potrebujemo, v pehanju za slavo, ki ni sama po sebi še nikogar osrečila. Zares pomembnih, se zavemo, je silno malo reči. Kot pravi sufijska modrost: Zares tvoje je samo tisto, česar ne moreš izgubiti v brodolomu. Kdor v življenjskih brodolomih ne izgubi miru, sočutja, ljubezni ali pa vsaj upanja, lahko ve, da so ti zares njegovi, da je tako rekoč eno z njimi. Seveda ni lahko, nikoli ni bilo in nikoli ne bo. A so ljudje, ki so živ dokaz, da je mogoče. Vsaj meni se to zdi povsem dovolj, da verjamem v človeka. Da verjamem v življenje.
