Šestnajstletni Tim živi v Mariboru. Že od svojega dvanajstega leta nima leve noge oziroma ima umetno nogo. S tem se je težko sprijaznil in še vedno se ne more pobrati. Preden je izgubil nogo, je treniral atletiko. Bil je najboljši v vseh tekih. Atletika je bila del njegovega življenja, sedaj pa je izgubil vse stike s tem športom.
Hodi v drugi letnik srednje šole. S šolo nima težav. Problem pa se pojavi, ko govorimo o njegovih prijateljih in sošolcih. Pravih prijateljev nima, saj ga vsi zavračajo zaradi predsodkov v zvezi z njegovo nogo. Kljub temu da ima poškodovano nogo, je še vedno normalen človek. Pri ljudeh ga moti, da nočejo spoznati, videti, kdo v resnici je. Ampak ne, svet se je spremenil, ljudem ni mar, kaj čuti in skrbijo le za svoj blagor.
Ima sošolca Jakoba, ki ima kratke lase, počesane v prečko, in nosi očala z debelimi stekli. Sošolci mu pravijo piflar. No, pa smo spet tam – spet ga ne poznajo. Fant je v življenju že veliko izkusil, potoval in se iz tega veliko naučil. V šoli ima same petice, ampak ne zaradi tega, ker bi se le učil. Preprosto znanje vleče iz vsega, kar mu pride naproti. Torej ni piflar. To so le predsodki ljudi, ki ga ne poznajo dobro in so pozorni le na njegovo zunanjost.
Nekega dne sta z Jakobom ravno odhajala iz šole, ko se je pred njima naenkrat pojavila senca. Počasi sta dvignila glavi in kaj drugega bi lahko pričakoval?! Žan, Matej in Kaj. Mestna banda, ki so se je vsi bali. Radi so se spravljali na mlajše in šibkejše. S kotičkom očesa je Tim
premeril Jakoba, ki se je tresel kot šiba na vodi. Že zdavnaj se je njegova malica raztresla po tleh, ko jo je od strahu izpustil na tla. Tim ni vedel, kaj bi. Fantje so se posmehovali in ju žalili z izrazi: luzerja, piflar,
hipohonder … Grde besede so se kar vrstile, Jakob in Tim pa sta le
gledala.
»Ha, ha, v sredo je kros, saj vem, da si ne upaš tekmovati, Tim!« je posmehljivo dejal Kaj, najboljši športnik v razredu, ki je vedno zmagoval v krosih.
»Ja, saj, kaj pa boš s to svojo nogo?« je pripomnil Luka. Takrat je v Timu prekipelo… Spet so se mu v glavi odvrtele zgodbe izpred nekaj let, ko je še sam tekmoval in zmagoval.
»Pridem!« je rekel in sploh ni vedel, od kod so te besede prišle. Kar bruhnile so iz njega, kot izbruhne lava iz vročega vulkana. Jakob ga je čudno pogledal, Tim pa ga je le prijel za ramo in Jakob ga je pospremil do doma.
Bilo je sončno jutro, napetost v Timu je rasla, a bil je vesel, da bo spet tekel. Saj to je znal. Prej in sedaj, ko je že imel umetno nogo. Sicer ima težave, a vseeno si je zadal cilj, da bo dokazal Kaju, da tudi on zmore. Obul si je tekaške čevlje, si nataknil rdeče kratke hlače in oblekel belo majico. Še zadnjič je pogledal pokal na polici svoje sobe, ki ga je dobil pred prometno nesrečo, v kateri je izgubil nogo, nato pa odhitel v šolo.
Vsi so bili že zbrani in učiteljica je pobirala prijave za kros.
»Kaj, Tim? Ti boš tekmoval?« Prikimal je.
»Super! Oh, kako sem vesela zate. Pa bo noga v redu?« je vprašala učiteljica.
»Seveda!« je vzkliknil in jezno brcnil v kamen na tleh, saj zopet nekdo ni verjel vanj.
»Pa saj bo dobro, danes jim bom pokazal, kaj znam,« si je mislil. In že se je začelo. Postavili so se za črto. Tim se je zrinil v ospredje in bil je malo stran od Kaja.
Učiteljica je zakričala: »Pripravljeni, pozor, zdaj!«
In počilo je. Fantje so se pognali v tek. Tim je upal, da bo noga zdržala. Kaj je že prevzel prvo mesto, Tim pa je tekel na šestem. Pred njim so bili še Aleš, Rok, Luka in Matej. Oči so se mu iskrile, noge pa so se mu kar same premikale. V glavi si je ves čas ponavljal: »Zmorem, prehiteti moram Kaja.« In res, pospešil je in prehitel Miho, ki ni mogel več dohitevati Kaja in drugih. Zelo so bili hitri in Tim je že skoraj odnehal, ko se je situacija nenadoma spreobrnila. Rok je spotaknil Luko, Luka pa je podrl še Mateja in vsi trije so se zgrudili po tleh. Tako, Tim je bil tretji. Kaj je nenadoma začel popuščati, Aleš pa se je vedno bolj oddaljeval. »Dajmo, dajmo, Tim!« so vzklikale punce in to mu je dalo pogon, da je začel teči še hitreje. Nenadoma je prehitel Kaja. Do cilja je bilo še 50 metrov. Vedel je, da Aleša ne bo mogel prehiteti. Pogledal je nazaj in videl, da mu Kaj sledi. Ampak ne … tri, dva, ena, prestopil je ciljno črto. Dosegel je drugo mesto in prehitel Kaja, najboljšega športnika šole, kar mu je bilo kljub boleči nogi v veliko zadovoljstvo. Vedel je, da vsega tega ne počne le zase, ampak tudi za druge ljudi in vrstnike, ki se jim je dogajalo isto. Uspelo mu je. Dokazal je, da tudi oni – invalidi zmorejo in znajo. Stal je na drugi stopnički in bil ponosen na svoj dosežek.
Ravnatelj mu je okoli vratu obesil srebrno medaljo. »Spet sem to jaz. Spet sem tekel in sedaj spet stojim na stopničkah,« je veselo mislil Tim. Pogledal je Kaja, ki je jezno pihal in si ogledoval bronasto medaljo, s katero ni bil niti najmanj zadovoljen. A Timu je bilo vseeno, kaj misli on. Sedaj mu ne more več govoriti, da je slabič, ko pa ga je premagal tako imenovani Hipohonder, kot mu je dal ime Kaj. Dvignil je roke in veselo vzkliknil. Spet se je vrnil v svoje staro življenje, ko je tekel. Čestital je Alešu in mu privoščil zmago.
In zdaj, zdaj ne bo odnehal. Treniral bo še močneje in še bolj zavzeto. Trudil se bo po svojih najboljših močeh, razgibal obolelo nogo in hodil na terapije. Še najbolj pa si bo pridobival kondicijo za naslednje leto, ko bo kros ponovil.
Iz vsega tega se je lahko zelo veliko naučil. »Ljudje, ki imamo kakšne poškodbe ali okvare, smo lahko vseeno uspešni. Le odnehati ne smemo in moramo verjeti vase in v svoje sanje. Rad bi, da ljudje sprejmejo drugačne, odstranijo predsodke, jih ne zaničujejo in ponižujejo, jim pomagajo in jih poskušajo razumeti,« pravi Tim, jaz pa se z njim vsekakor strinjam. Konec koncev smo vsi ljudje enaki, le da imamo različne potrebe, sposobnosti in slabosti.
Maja Melanšek, 8. c
OŠ Polzela
