V središču pozornosti: otrok

0
268

Za nami je teden otroka. Preživeli smo ga v duhu razpravljanja o novem družinskem zakoniku, ki je dvignil kar nekaj prahu – ne zato, ker v središče pozornosti postavlja otroka, ampak zaradi razširitve socialnih in simbolnih pravic na istospolne življenjske skupnosti. Pa so homofobi že začeli brusiti zobe, Cerkev pa pripravljati grmade – a to je neka popolnoma druga zgodba … 

Letos praznujemo 20 let, odkar je bila sprejeta Konvencija o otrokovih pravicah, ki zagovarja pravico otrok do življenja in razvoja, pravico do nediskriminacije, pravico do sodelovanja ter načelo otrokovih koristi – kar bi odrasle naj vodilo (oziroma celo zavezovalo) pri vseh odločitvah, ki vključujejo otroke. Seveda, vse to je lepo in pravzaprav prav, bojim pa se, da je nekdo pozabil pripisati načelo, ki ga dandanes v duhu vzgajanja močno pogrešam. V poslanici ob tednu otroka 2009, pod katero sta podpisana dr. Zdenka Čebašek-Travnik in mag. Franc Hočevar, se noben ni spomnil omeniti načela odgovornosti, ki bi skorajda moralo biti tako načelo starševskega vzgajanja kot končni produkt (uspešne) socializacije otroka v skupnost.

Da »/v/sak od nas lahko kaj stori. Razmislimo in naredimo. Danes. Otrok ne more čakati na jutri«, je vodilo, ki ga vsekakor podpiram. Situacija, ki smo ji priča v družbi slabe (ali nične) avtoritete, bi morala odpirati vprašanja, kako se soočiti z neuspešno vzgojo še danes, saj bo jutri samo še težje. Starši, seveda ste negotovi, morda se počutite nemočne, ko vam misija otrok ne gre od rok. Zdaj morate biti samo še dovolj zavedni, da se reševanja nastalega položaja lotite na konstruktiven način. Zanimivo morda bolj kot zaskrbljujoče se mi zdi dejstvo, da štiri leta nazaj v Sloveniji vzgoja ni zanimala nikogar – tako vsaj trdi Jesper Juul, danski družinski terapevt in eden vodilnih avtorjev o novi, »boljši« vzgoji. Seveda je potrebno telesno kaznovanje otrok prepovedati. Še prej pa je staršem treba dopovedati, da družbena situacija tukaj in zdaj najprej nujno potrebuje temeljit razmislek o tem, kakšne otroke želimo vzgojiti.

Procesi individualizacije zmanjšujejo vlogo in pomen družine, kar se zrcali v odtujenosti in neobčutljivosti. Toliko bolj torej ne bi smeli podcenjevati starševske odgovornosti. Zakaj sem se zapičila ravno v to odgovornost? Ker jo starši vse prepogosto prelagajo na otrokova ramena, tam pa se spremeni v breme, ki ga otrok seveda ne zmore nositi, kaj šele udejanjiti. Kdo pravi, da bo otrok srečen, če bomo ustregli vsem njegovim željam in bo kot zadnja vedno obveljala njegova? In kdo je toliko samozavesten, da trdi, da so otrokove želje hkrati tudi njegove potrebe? Juul poudarja, da otroci potrebujejo bližino, streho nad glavo, hrano in psihološki občutek varnosti in da se seznam otroku nujno potrebnih, torej osnovnih dobrin tukaj konča. Pri tem ne pozabi omeniti umetnosti »reči ne« – pa ne zato, ker kot slab starš otroku ne bi želel česa nuditi. Zaveda se in to zavedanje želi sporočiti svetu, da si otroke sami naredimo take, kot so, ker radi plešemo po njihovem ritmu, ker dom oblikujemo v z vato obit paradiž in pozabljamo, da svet (krut kot je) zahteva konkretno otrokovo akcijo. In le s tem, da otrok sam pridobi občutek za trud, potrpljenje in odpovedovanje, solidarnost in odgovornost za svoja dejanja, bo odrasel v srečno osebnost. Bogastvo, ki ga otroku lahko zapustite, ni le v denarju (čeprav tudi ta pride prav). Bogat človek je tisti, ki je srečen, da ima, kar ima, ne tisti, ki je nesrečen, ker nečesa nima.

O pomembnosti celostnega pristopa k vzgoji otroka je veliko (pametnega) zapisal tudi dr. Viljem Ščuka, ki svoja dognanja zna predstaviti na vsem razumljiv in, ja, logičen način. Kako resno si je zastavil projekt, ki ga občudujejo tudi skandinavske države, dokazuje med drugim s tem, da se nima za revolucionarja. »Tja, do koder je vredno iti, ne vodi nobena bližnjica.« Na to pot – do samostojnosti, neodvisnosti in svobode – pošilja(j)mo svoje otroke.

Ker pa je celotna družba naravnana na speed varianto življenja s površinskimi odnosi in posledično nižjo stopnjo odgovornosti v vseh starostnih stopnjah, sploh ne preseneča, da nam kot staršem rado spodleti. Naredite otroku in sebi uslugo in ne bodite v prvi vrsti njihovi prijatelji. Vaša odgovornost je, da ste najprej starši; šele tako boste lahko dosegli stopnjo otrokovega zavedanja, ko vas bo sprejel tudi kot prijatelje. In ne prizanašajte mu v življenju s stvarmi, ki jih otrok enostavno mora prežvečiti po svoje. Ne alfa in omega, starši morajo otroku biti predvsem zavetje in opora v vsem, česar se bo sam (!) loteval, ter nekdo, ki ga bo usmerjal v njegovi lastni dogodivščini – odraščanju.

 

Viri:

Franja Žišt. Bližina, hrana in varnost. Večer, priloga V soboto (7. 3. 2009).

Poslanica ob tednu otroka 2009 (5. 10. 2009).