Vaši prispevki za literarni natečaj na temo POTOVANJE

0
267

Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje, v sodelovanju z založbo Primus razpisuje literarni natečaj na temo »POTOVANJE«, in sicer v obdobju od  05.04.-15.06.2021.

Več o natečaju si preberite tu.

 

Vaši prispevki:

 

  1. Potovanja; avtorica Dua Lango, 38 let

 

Že kot majhna deklica sem se neskončno veselila izletov in potovanj. Najbolj sem hrepenela po morskih potovanjih. Spoznavanju novih krajev. Ljudi. Užitku, ob okušanju morske hrane. Brezskrbnem sončenju na plaži; najraje na mogočnih gladkih skalah s pravljicami v roki. Kasneje z vse debelejšimi knjigami. Čofotanju v morju. Plavanju. Raziskovanju morskih gladin. Igranju z valovi. Otroških iger. Lovljenju z žogo.

Potovanju na čolnu. Rada sem obiskovala našo počitniško hišo. Raziskovala okolico. Skoraj vsak konec tedna smo na mamino pobudo obiskali rojstno domačijo (hišo) zanimivih ustvarjalcev. Najbolj  se mi vtisnili Zakojca, kjer stoji rojstna hiša Franceta Bevka.

Spomnim se svojega prvega potovanja z vlakom. Z mami sva odpotovali na Primorsko, na obisk k babici. Uživala sem v štetju postaj in predorov.… Z otroškimi očmi sem zrla v pokrajino. Prelepo… Zraven pa se čudila zgodbam, ki jih je znala pripovedovati le moja mami.

Posebna pustolovščina je bila vožnja z letalom. S prijateljico sva odšli raziskovat grški otok Santorini. Kasneje sem obiskala še veliko grških otokov in se nanje tudi vračala. Zame imajo posebno energijo.

Pa Malta, Sicilija, Lizbona, Barcelona, New York, Washington, Pariz, London, Madrid, Rim… Zanimivo je raziskovati svet, pa tudi Slovenijo, ki me vedno znova prijetno preseneti. Koliko krajev moram še raziskati.

Nekaj posebnega je potovati po literaturi. Slikah. Kipih. Glasbi. V posebnem spominu mi je ostalo prvo potovanje z mojo hčerko. Prvo potovanje z mojim očetom. Družinsko potovanje.

Lepo je potovati v svojih mislih in se veseliti življenja prav vsak dan. Čudovito je razveseliti druge okrog sebe. Jim pokloniti lepo misel. Nasmeh. Objem. Pomoč. Nasvet…

2. Potovanje, avtorica Maja Drolec, 62 let

Zgodnje poletno jutro. Sonce s svojimi toplimi žarki oblizuje še speče vasice  hrvaškega Zagorja.  Potujemo na sončni Pag, kjer nas čaka prijetna vasica Šimuni in družina, kjer se pišejo Fabijanić, tako kot vsi domačini v vasi, in vedno smo lepo sprejeti. To so skromni ljudje, ribiči, ki poznajo morje, poznajo burjo in raje si zbirajo žene na celini, kamor se potem lahko vračajo, »če riba ne prijema«. V marini stojijo čudovite barkače, utrujene od plovbe, galebi se spuščajo na njihove krove in počivajo na poti proti najbližjemu otočku Maunu ali pa dlje; na Kaprije, mogoče na Šolto ali celo na Brač. Poletje mi gnete  srce, misel na svobodo pod neskončnim svodom nebesne modrine in nežni valovi morske gladine me hranijo potem še celo leto. Tudi drugi turisti že na poti uživajo, so polni pričakovanja, veselja, povsod se slišijo  ljubezenski stihi dalmatinske melodije, zato je promet na avtocesti živahen.  Še zadnje besede po Valu 202, potem bo treba preklopiti na hrvaški radio, uživati Dalmacijo v pesmi in besedi, in seveda še zadnje točenje goriva v avtomobil pred vstopom v Hrvaško. Ob postanku še kavica, ki se vedno prileže, razigrani turisti vsepovsod, tuje govorice, pričakovanja so velika.  Kar hitro se odpeljemo dalje, da nas ne prehiti poletna vročina, ko se je treba skriti pred najmočnejšimi sončnimi žarki, in  je senca tvoje zavetje, osvežujoča morska voda pa hladi sončne poljube.

Že prve metre, spet na avtocesti, začutim rahlo drhtenje v avtomobilskem motorju. »Pa saj nismo dolgo posedali, le kaj bi to bilo?«  Najprej nisem hotela obremenjevati sopotnikov; prijateljice Jane in sina, a motor se je začel oglašati z rahlim  pojemanjem moči. Tedaj sem se spomnila, kaj sem napravila narobe; natočila sem bencin namesto dizla. Vedela sem, da bi morala takoj ustaviti, ne bi smela z avtom naprej, a sem kot majhen otrok upala: »Mogoče pa bo, še malo«, tako sem uspela stisniti okoli sto kilometrov, kolikor je še bilo dizla, in nisem razmišljala o škodi, ki jo delam motorju, a na ravnini, tik pred krajem Ogulin, se je avto uprl sam. Ugasnil je. Bila sem v najhujši zapleteni zgodbi od vseh, ki sem jih kdaj doživela na poti na dopust, pa še tako daleč od doma.  Nič.  Kar hitro smo dobili pomoč; asistenco na cesti, avto so odpeljali k mehaniku, in nato v Ljubljano, mi pa smo nadaljevali potovanje z nadomestnim vozilom in prijaznim voznikom, domačinom iz Ogulina, ki je pripovedoval, kako živijo ljudje v teh krajih.  Namesto ob dvanajstih smo bili v Šimuniju ob petih. Pričakala sta nas Vladimirjeva in Tejina topla objema, sprejem s hladno pijačo in veliko toplimi besedami.

Tako so se začele naše počitnice.  Dogodek so zamenjali čudoviti dopustniški dnevi ob zvokih škržatov, ob vonju sveže pečenih orad in brancinov, ki sem jih kupovala od ribičev  na pomolu zgodaj zjutraj, ko so se pripeljali z barko ob spremljavi jate galebov, romantičnih večernih sprehodih v marino in na hribček, kjer  nam je mladi oštir postregel z domačim vinom, pa občudovanje nočnega neba, posutega z zvezdami, z velikim in malim vozom. Tudi znance od doma smo srečali in se smejali dogodkom, ki se lahko zgodijo, če si nepreviden, ampak: »Konec dober, vse dobro,« saj se nam je še dobro razpletlo. Imeli smo razburljivo potovanje, a srečo, da smo srečali dobre ljudi, ki so nam pomagali, ko smo potrebovali pomoč.

Še smo se vračali v Šimuni, hiška ob obali je postala naš drugi dom. Sanjarjenje v gozdičku ob plaži, druženje s prijatelji, sklepanje novih znanstev, in prebiranje čudovitih knjig, ki te vodijo v nove svetove, da slišiš glasbo lastnega srca, strmiš v nove čase, se sprijazniš z dejstvi zgodovine… Zrenje v modro nebo ureja utrujene misli, telo in duša se obnovita, in če najdeš čas za igro, dosežeš skrivnost večne mladosti. Misli potujejo v najlepše trenutke, za katere si želim, da bi se še kdaj povrnili, in želim odkrivati nove oceane v življenju, če bom tako pogumna, da bom zapustila obalo.

3. K oblaku, Minka Jerebič, 53 let

Bilo je zgodaj zjutraj, ko me je mož pripeljal v bolnišnico. Hitro so me sprejeli, potem pa v veliko dvorano. Poleg mene je sedla nadvse prijazna sestra Irena. Prijetna je bila, nežnega in izredno pomirjajočega glasu.

Ne spomnim se, ali je čas hitro mineval ali počasi. Sestra me je večkrat prijela za roko in me tolažila. Večinoma sem imela zaprte oči. Bolečina je bila vse močnejša in močnejša. Ko odprem oči in stisnem roko sestri ter ji želim povedati, da zelo boli, opazim okoli sebe bele postave. Nemo gledam, nič mi ni bilo jasno. Zaprem oči, stisnem zobe … Ponovno pogledam okoli sebe. Še več jih je bilo. Niso bili v belem, bili so v zelenem. Na obrazih so imeli maske. K meni pristopi visok moški, prime me za roko in reče: »Nič ne skrbite, pomagali vam bomo …«.

Morda je kirurg rekel še kaj, ne spomnim se. Začelo se je potovanje. Postalo mi toplo. Tako prijetno mi je bilo. Okoli mene se je pojavila čudovita bela svetloba. Moje telo se je začelo zibati. Gledam okoli sebe. Na oblaku sem. Sinjem modrem oblaku. Tako lepo mi je …

»Gospa, gospa … Zbudite se! Zbudite se!« zaslišim glas sestre Irene. Začnem premišljevati. Kaj je sedaj to, rada bi bila na oblaku, tako lepo je, prijetno, toplo, brez bolečine … »Gospa, gospa … Zbudite se!«

Odprem oči in se zazrem v oči sestre Irene. »Imamo jo, imamo jo …« Vse okoli mene je tako megleno, sestra me drži za roko, zastavlja mi čudna vprašanja … Še trenutek nazaj je bila tako prijazna, sedaj pa je tako nemogoča. Kaj je z njo? Zaprem oči … Potujem k svetlobi, na moj oblak …

»Gospa, gospa … Zbudite se! Zbudite se!« Nekdo me trese. Glas sestre Irene je vedno močnejši … Odprem oči in ji odgovorim z zadnjimi močmi: »Kaj je.«

Nekje v daljavi se sliši močan glas, ki pravi: »Hitro, deset minut imamo, da ju rešimo. Hitro kri sem …« »Gospa, zamenjala vam bom masko. Globoko vdihnite … še en …« Ničesar več se ne spomnim, bila je tema …

»Gospa, gospa, ste tu. Sina imate. Kako mu boste dali ime? Gospa, odprite oči. Me slišite …«, so besede sestre Irene. Odprem oči, se zasmejem, toda govoriti ne morem. Želim si nazaj, na oblak … Tako lepo je tam. Toplo, sinja modrina … Oblak pa mehak kot puh, ki me ziblje sem ter tja …

»Gospa, gospa …« Odprem oči in rečem: »Prosim, bodite tiho, rada bi spala …« »Ne, gospa, ne boste spala, pogovarjali se bova. Govorili bova o vašem sinu. Spala boste ponoči. Operacija je za vami, z otrokom je vse v redu. Zdrav fantek je in odpeljali smo ga na oddelek. Z vami so problemi, tu vas bomo opazovali. Povejte mi, kako boste dala otroku ime?«

»O, groza, kakšen sršen je ta sestra Irena, pa tako prijazna je bila …« si mislim sama pri sebi in se začnem pogovarjati z njo.

Po šestih urah so me pripeljali k sinu. Pozabila sem na oblak, na modrino, na toplino, na guganje … Moje popotovanje k oblaku se je končalo …

4. Tam, kjer sva sedela, Mateja Toplak, 33 let

Z babico sva šli mimo tiste hiše. Fasada, ki je nekoč bila morda rumena ali bež, je sedaj precej popokana. Tu in tam so razpoke globoke, spominjajo na svinjski koren, ki ga po deževju vsega blatnega potegneš iz zemlje. Okruški fasade ležijo vsepoprek, razpadla je v drobne grude in prah, sedaj kot gosta odeja prekriva beton, ki se vije ob hiši.

Vzdolž raste španski bezeg, drevesce, ki se je takrat belo razcvetalo in se dotikalo lesenih polken, sedaj pa čaka na pomlad. Brenčale so čebele in veter je zibal dišeče cvetove. Mimo naju so stopali popotniki in sprehajalci, prav tako kot sedaj hodiva midve z babi. Njeni koraki so počasni in pripoveduje mi zgodbe, ki sem jih že slišala. V eni roki nosim nakupovalno vrečko, drugo laket ji prepustim, naslanja se nanjo. “Zdaj pa podrtija,” dahne, ko se ustavi in pogleda proti vhodnim vratom. Še zmeraj jih oklepajo tiste tri betonske stopnice. Preko njih teče skoraj ravna črta, ki jih deli na polovice. Bogve, kaj jih še drži skupaj. Zgornja, tista pred vrati, je nabasana s prodniki, ki jih je na kupčke verjetno zložil kak otrok. Babi se oprime zarjavela ograje, na kateri so sledi živo rumene barve. Pogleda v nebo: “Dež bo.” Med nogami mi steče martinček.

Na levi, naslonjene na pročelje stopnic, so zleknjene tri natrpane vreče. Polne so tetrapakov, pločevink, plastenk Coca-Cole in velikih konzerv od vloženih marelic. Nekdo je podnje položil star gumijasti predpražnik. Babi nehote brcne v vrečko in se s konico škornja ujame v plastiko. Strese z nogo, nekajkrat pogladi dlani in stopi nazaj na pločnik.

Ko pešačiva proti domu, se še zadnjič ozrem. Vidim najini glavi, ki se stiskata in slišim tvoj nezgrešljiv smeh. Z roko me objemaš preko ramen in tolažiš. Spet sem jokala. Saj zmeraj jočem. Z naslednjim korakom hiša izgine izpred mojih oči. Stopnice ostanejo same, saj tam, kjer sva nekoč sedela, so zdaj smeti.

5. Potovanje v Črno Goro, Irena Ida Katarina Zupan, 12 let

Zelo rada potujem. Zelo mi je bilo všeč moje potovanje v Črno Goro. Šla sem s svojo mami. Zelo mi je bilo všeč, ker sem tja odletela z letalom. Tam sem z mami preživela štirinajst nepozabnih morskih dni. Najprej sva odleteli v Podgorico, glavno mesto Črne gore. Potem sva se z avtom odpeljali v morsko mesto Bar. Živeli sva v apartmaju, ki je bil zelo velik in lep, vendar sva več časa preživeli zunaj, kjer sva raziskovali Bar, hodili na plažo in pluli z ladjo. Zelo mi je bilo všeč, ko sva hodili v več različnih restavracij ob morju. Plaže so bile kamnite in peščene, vse so bile čiste, kar je bilo zelo dobro. Večkrat sva se zvečer sprehajali ob morju. Šli sva tudi na plaže, ki niso bile dostopne peš, ampak samo z ladjo. Vsi dnevi so bili lepi in vsak dan je bilo vroče. Hodili sva tudi na večerne koncerte in si ogledovali znamenitosti, galerije in muzeje. Zelo mi je bilo všeč potapljanje, ker sem našla veliko školjk in zanimivih kamnov. Kasneje sem iz njih naredila mozaik, bilo je odlično raziskovanje. Šli sva tudi na festival Barski ljetopis, kjer sva bili očarani nad razstavo knjig, slik in muzejskih predmetov. Glasbene in gledališke predstave so se vrstile vsak dan. Vsak dan sem napisala dnevnik in narisala risbo morja in naredila tudi veliko lepih fotografij morja in stavb. Zvečer sva si ogledovali zelo lepe sončne zahode, zjutraj pa sončne vzhode. Tudi drugim bralkam in bralcem Ventilatorja besed želim lepa potovanja po vsem svetu.

6. Potovanje, Darja Primožič, 53 let

Rinem skozi ozke prehode, želim se prebiti iz te zadušljive ujetosti. Tesno in neudobno mi je. Tema okrog in okrog. Objema me leden oklep, le moja notranjost je še živa. Z zadnjimi atomi moči se opotečem do izhoda. Ni konec. Vrtinec posrka moje okorelo telo in ga neusmiljeno nosi preko ostrih čeri. Sila je premočna, da bi se ji lahko še upirala. Spustim željo, ki mi je risala upanje. Leden oklep razpoka, teža bremena zgrmi v prepad pod menoj. Postanem lažja in gibčna. Čeri zamenjajo brzice. Zrak je bolj svež, zvoki dobivajo ritem. Premetava me. Postajam radovedna želim vedeti kam me nosi tok. Stegujem se levo in desno, potonem in se zopet dvignem. Butnem ob skalo, se odbijem, nadaljujem potovanje po brzicah. Včasih se mi zazdi, da vidim cilj, a se izkaže za lažen privid. Občutek imam, da sem že stotič na istem mestu. Utrudim se, raziskovanje mi postne odveč. Ležem na brzice ter se zazrem v nebo. Tok se umiri, čutim le rahlo valovanje, ki me nežno pozibava. Preplavi me mir, zlijem se s tokom, popolnoma mu zaupam. Prijetno udobno mi je.

»Hojla!« zaslišim nežen glasek. Nisem sama, se razveselim. Oziram se, a nikogar ne vidim. Kličem, a se nihče ne oglasi.

Nato še enkrat zaslišim: »Živijo, zapri oči pa me najdeš!« ubogam in zaprem oči. »Kje si? Kdo si? Kaj želiš?« sprašujem saj sem popolnoma presenečena.

»No, no, počasi! Za spremembo le prisluhni.« mi odgovarja glasek. Oddaljujem se od meni znane resničnosti, postajam prosojna, širim se na vse strani.

Prostor se napolni z nešteto različnimi zvoki: žvrgolenje, šelestenje, žuborenje, brenčanje, piskanje, momljanje, čivkanje, vse v ubrani melodiji.  Objame me prijetna mehkoba. »Vidim, vidim!« zakličem, ko se v rahlih vijugah pred menoj pojavijo živahne barve. Stapljajo se ena v drugo in nastajajo nove.

Zopet se pojavi glasek: »Pripotovala si v deželo kjer se rojevajo zgodbe, skupaj jih bova ustvarjali. Ti določi, kakšno si želiš,« mi reče.

Težko razumem kaj se dogaja, a vseeno sledim. »Jaz bi tako, veselo, razigrano in malo navihano zgodbico,« mu odgovorim.

»Pa dajva!« še reče, in v trenutku se na platnu pred menoj naslika sončen jesenski dan. Javorjev drevored, rahlo rumenkasti listi migetajo v vetru. Izza ovinka se sliši otroški smeh. Najprej se prikaže svetlolasa deklica. Hopsa iz noge na nogo, drobno naviti kodri kot majhne vzmeti poskakujejo po zraku. Še vedno so dnevi topli zato nosi lahno belo oblekico posuto z modrimi krogci. Glasno se smeje, ko z rokami izmenično zamahuje, da se dviga od tal. Za njo priteče popolnoma enaka deklica, le, da je njena oblekica prekrita z zelenimi krogci. »Vrni mi bombonjero! Moja je, meni je bila namenjena!« zakliče druga deklica. Prva pa ji med smehom zapoje:» Peter in Lina to je lepi par, jutri v nedeljo gresta pred oltar, hi, hi, hi… A ni zabavno, da naju nihče ne loči? Oblečem tvojo obleko in že sem ti, ha, ha.« Lana objame Lino, ji vrne bombonjero in spravno pripomni: »Oprosti nisem vedela, da ti je Peter tako všeč.«

»Obljubi, da ne boš več ponovila tega!« resno zažuga Lina. »Obljubim!« zatrdi Lana, nato pa sedeta na klopco blizu drevoreda in odpreta bombonjero.

»To pa je potovanje!« sem navdušena »Kdaj ga lahko ponovim?« vprašam v upanju, da še zaslišim glasek. »Poznaš pot, zdaj me lahko obiščeš kadar koli, saj sem tvoja domišljija,« mi odvrne glasek.

7. Miselno potovanje – Antonija Jereb, 69 let

Moj svet se spreminja. Potegne me v naravo. Tam sem našla prostor svojih sanj. V njem se počutim varno, izpolnjeno. Ne potrebujem ne potovanj, ne morja. V naravi, na ležalniku potujem.

Zazrem se v nebo in potujem z oblaki. Primem svinčnik in potujem z rimo. Zaprem oči in že nabiram školjke, se sprehajam po plaži, hladim v senci borovcev. Zakoračim v vodo, zaplavam proti odprtemu morju, se obrnem proti plaži, grgram slano vodo

in pogledujem za galebi, ki krožijo nad menoj. Ko odprem oči, sem doma. Brez napornih priprav, brez prtljage, sproščena in spočita. Ozrem se naokrog, prisluhnem petju ptic in šelestenju listov, ki se igrajo v vetru. Počivam in uživam.

Vstanem, si pripravim kavico, sedem za mizo na terasi in opazujem okolico. Vzamem puzzle in jih raztresem po mizi. Med tem, ko srebam kavico, s prsti desne roke potujem med delci in iščem ter razvrščam kose z robovi. Ko ustvarim rob, se z očmi sprehajam med preostalimi barvami. Iščem enake, opazujem predstavitveno sliko, trenutni sestavljanki dodajam kos za kosom in jo izpopolnjujem. Tudi to je potovanje. Miselno potovanje, ki skrbi, da moje sive celice ne zakrnijo.