Vaši prispevki za literarni natečaj na temo POTOVANJE

0
745

Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje, v sodelovanju z založbo Primus razpisuje literarni natečaj na temo »POTOVANJE«, in sicer v obdobju od  05.04.-15.06.2021.

Več o natečaju si preberite tu.

 

Vaši prispevki:

 

  1. Potovanja; avtorica Dua Lango, 38 let

 

Že kot majhna deklica sem se neskončno veselila izletov in potovanj. Najbolj sem hrepenela po morskih potovanjih. Spoznavanju novih krajev. Ljudi. Užitku, ob okušanju morske hrane. Brezskrbnem sončenju na plaži; najraje na mogočnih gladkih skalah s pravljicami v roki. Kasneje z vse debelejšimi knjigami. Čofotanju v morju. Plavanju. Raziskovanju morskih gladin. Igranju z valovi. Otroških iger. Lovljenju z žogo.

Potovanju na čolnu. Rada sem obiskovala našo počitniško hišo. Raziskovala okolico. Skoraj vsak konec tedna smo na mamino pobudo obiskali rojstno domačijo (hišo) zanimivih ustvarjalcev. Najbolj  se mi vtisnili Zakojca, kjer stoji rojstna hiša Franceta Bevka.

Spomnim se svojega prvega potovanja z vlakom. Z mami sva odpotovali na Primorsko, na obisk k babici. Uživala sem v štetju postaj in predorov.… Z otroškimi očmi sem zrla v pokrajino. Prelepo… Zraven pa se čudila zgodbam, ki jih je znala pripovedovati le moja mami.

Posebna pustolovščina je bila vožnja z letalom. S prijateljico sva odšli raziskovat grški otok Santorini. Kasneje sem obiskala še veliko grških otokov in se nanje tudi vračala. Zame imajo posebno energijo.

Pa Malta, Sicilija, Lizbona, Barcelona, New York, Washington, Pariz, London, Madrid, Rim… Zanimivo je raziskovati svet, pa tudi Slovenijo, ki me vedno znova prijetno preseneti. Koliko krajev moram še raziskati.

Nekaj posebnega je potovati po literaturi. Slikah. Kipih. Glasbi. V posebnem spominu mi je ostalo prvo potovanje z mojo hčerko. Prvo potovanje z mojim očetom. Družinsko potovanje.

Lepo je potovati v svojih mislih in se veseliti življenja prav vsak dan. Čudovito je razveseliti druge okrog sebe. Jim pokloniti lepo misel. Nasmeh. Objem. Pomoč. Nasvet…

2. Potovanje, avtorica Maja Drolec, 62 let

Zgodnje poletno jutro. Sonce s svojimi toplimi žarki oblizuje še speče vasice  hrvaškega Zagorja.  Potujemo na sončni Pag, kjer nas čaka prijetna vasica Šimuni in družina, kjer se pišejo Fabijanić, tako kot vsi domačini v vasi, in vedno smo lepo sprejeti. To so skromni ljudje, ribiči, ki poznajo morje, poznajo burjo in raje si zbirajo žene na celini, kamor se potem lahko vračajo, »če riba ne prijema«. V marini stojijo čudovite barkače, utrujene od plovbe, galebi se spuščajo na njihove krove in počivajo na poti proti najbližjemu otočku Maunu ali pa dlje; na Kaprije, mogoče na Šolto ali celo na Brač. Poletje mi gnete  srce, misel na svobodo pod neskončnim svodom nebesne modrine in nežni valovi morske gladine me hranijo potem še celo leto. Tudi drugi turisti že na poti uživajo, so polni pričakovanja, veselja, povsod se slišijo  ljubezenski stihi dalmatinske melodije, zato je promet na avtocesti živahen.  Še zadnje besede po Valu 202, potem bo treba preklopiti na hrvaški radio, uživati Dalmacijo v pesmi in besedi, in seveda še zadnje točenje goriva v avtomobil pred vstopom v Hrvaško. Ob postanku še kavica, ki se vedno prileže, razigrani turisti vsepovsod, tuje govorice, pričakovanja so velika.  Kar hitro se odpeljemo dalje, da nas ne prehiti poletna vročina, ko se je treba skriti pred najmočnejšimi sončnimi žarki, in  je senca tvoje zavetje, osvežujoča morska voda pa hladi sončne poljube.

Že prve metre, spet na avtocesti, začutim rahlo drhtenje v avtomobilskem motorju. »Pa saj nismo dolgo posedali, le kaj bi to bilo?«  Najprej nisem hotela obremenjevati sopotnikov; prijateljice Jane in sina, a motor se je začel oglašati z rahlim  pojemanjem moči. Tedaj sem se spomnila, kaj sem napravila narobe; natočila sem bencin namesto dizla. Vedela sem, da bi morala takoj ustaviti, ne bi smela z avtom naprej, a sem kot majhen otrok upala: »Mogoče pa bo, še malo«, tako sem uspela stisniti okoli sto kilometrov, kolikor je še bilo dizla, in nisem razmišljala o škodi, ki jo delam motorju, a na ravnini, tik pred krajem Ogulin, se je avto uprl sam. Ugasnil je. Bila sem v najhujši zapleteni zgodbi od vseh, ki sem jih kdaj doživela na poti na dopust, pa še tako daleč od doma.  Nič.  Kar hitro smo dobili pomoč; asistenco na cesti, avto so odpeljali k mehaniku, in nato v Ljubljano, mi pa smo nadaljevali potovanje z nadomestnim vozilom in prijaznim voznikom, domačinom iz Ogulina, ki je pripovedoval, kako živijo ljudje v teh krajih.  Namesto ob dvanajstih smo bili v Šimuniju ob petih. Pričakala sta nas Vladimirjeva in Tejina topla objema, sprejem s hladno pijačo in veliko toplimi besedami.

Tako so se začele naše počitnice.  Dogodek so zamenjali čudoviti dopustniški dnevi ob zvokih škržatov, ob vonju sveže pečenih orad in brancinov, ki sem jih kupovala od ribičev  na pomolu zgodaj zjutraj, ko so se pripeljali z barko ob spremljavi jate galebov, romantičnih večernih sprehodih v marino in na hribček, kjer  nam je mladi oštir postregel z domačim vinom, pa občudovanje nočnega neba, posutega z zvezdami, z velikim in malim vozom. Tudi znance od doma smo srečali in se smejali dogodkom, ki se lahko zgodijo, če si nepreviden, ampak: »Konec dober, vse dobro,« saj se nam je še dobro razpletlo. Imeli smo razburljivo potovanje, a srečo, da smo srečali dobre ljudi, ki so nam pomagali, ko smo potrebovali pomoč.

Še smo se vračali v Šimuni, hiška ob obali je postala naš drugi dom. Sanjarjenje v gozdičku ob plaži, druženje s prijatelji, sklepanje novih znanstev, in prebiranje čudovitih knjig, ki te vodijo v nove svetove, da slišiš glasbo lastnega srca, strmiš v nove čase, se sprijazniš z dejstvi zgodovine… Zrenje v modro nebo ureja utrujene misli, telo in duša se obnovita, in če najdeš čas za igro, dosežeš skrivnost večne mladosti. Misli potujejo v najlepše trenutke, za katere si želim, da bi se še kdaj povrnili, in želim odkrivati nove oceane v življenju, če bom tako pogumna, da bom zapustila obalo.

3. K oblaku, Minka Jerebič, 53 let

Bilo je zgodaj zjutraj, ko me je mož pripeljal v bolnišnico. Hitro so me sprejeli, potem pa v veliko dvorano. Poleg mene je sedla nadvse prijazna sestra Irena. Prijetna je bila, nežnega in izredno pomirjajočega glasu.

Ne spomnim se, ali je čas hitro mineval ali počasi. Sestra me je večkrat prijela za roko in me tolažila. Večinoma sem imela zaprte oči. Bolečina je bila vse močnejša in močnejša. Ko odprem oči in stisnem roko sestri ter ji želim povedati, da zelo boli, opazim okoli sebe bele postave. Nemo gledam, nič mi ni bilo jasno. Zaprem oči, stisnem zobe … Ponovno pogledam okoli sebe. Še več jih je bilo. Niso bili v belem, bili so v zelenem. Na obrazih so imeli maske. K meni pristopi visok moški, prime me za roko in reče: »Nič ne skrbite, pomagali vam bomo …«.

Morda je kirurg rekel še kaj, ne spomnim se. Začelo se je potovanje. Postalo mi toplo. Tako prijetno mi je bilo. Okoli mene se je pojavila čudovita bela svetloba. Moje telo se je začelo zibati. Gledam okoli sebe. Na oblaku sem. Sinjem modrem oblaku. Tako lepo mi je …

»Gospa, gospa … Zbudite se! Zbudite se!« zaslišim glas sestre Irene. Začnem premišljevati. Kaj je sedaj to, rada bi bila na oblaku, tako lepo je, prijetno, toplo, brez bolečine … »Gospa, gospa … Zbudite se!«

Odprem oči in se zazrem v oči sestre Irene. »Imamo jo, imamo jo …« Vse okoli mene je tako megleno, sestra me drži za roko, zastavlja mi čudna vprašanja … Še trenutek nazaj je bila tako prijazna, sedaj pa je tako nemogoča. Kaj je z njo? Zaprem oči … Potujem k svetlobi, na moj oblak …

»Gospa, gospa … Zbudite se! Zbudite se!« Nekdo me trese. Glas sestre Irene je vedno močnejši … Odprem oči in ji odgovorim z zadnjimi močmi: »Kaj je.«

Nekje v daljavi se sliši močan glas, ki pravi: »Hitro, deset minut imamo, da ju rešimo. Hitro kri sem …« »Gospa, zamenjala vam bom masko. Globoko vdihnite … še en …« Ničesar več se ne spomnim, bila je tema …

»Gospa, gospa, ste tu. Sina imate. Kako mu boste dali ime? Gospa, odprite oči. Me slišite …«, so besede sestre Irene. Odprem oči, se zasmejem, toda govoriti ne morem. Želim si nazaj, na oblak … Tako lepo je tam. Toplo, sinja modrina … Oblak pa mehak kot puh, ki me ziblje sem ter tja …

»Gospa, gospa …« Odprem oči in rečem: »Prosim, bodite tiho, rada bi spala …« »Ne, gospa, ne boste spala, pogovarjali se bova. Govorili bova o vašem sinu. Spala boste ponoči. Operacija je za vami, z otrokom je vse v redu. Zdrav fantek je in odpeljali smo ga na oddelek. Z vami so problemi, tu vas bomo opazovali. Povejte mi, kako boste dala otroku ime?«

»O, groza, kakšen sršen je ta sestra Irena, pa tako prijazna je bila …« si mislim sama pri sebi in se začnem pogovarjati z njo.

Po šestih urah so me pripeljali k sinu. Pozabila sem na oblak, na modrino, na toplino, na guganje … Moje popotovanje k oblaku se je končalo …

4. Tam, kjer sva sedela, Mateja Toplak, 33 let

Z babico sva šli mimo tiste hiše. Fasada, ki je nekoč bila morda rumena ali bež, je sedaj precej popokana. Tu in tam so razpoke globoke, spominjajo na svinjski koren, ki ga po deževju vsega blatnega potegneš iz zemlje. Okruški fasade ležijo vsepoprek, razpadla je v drobne grude in prah, sedaj kot gosta odeja prekriva beton, ki se vije ob hiši.

Vzdolž raste španski bezeg, drevesce, ki se je takrat belo razcvetalo in se dotikalo lesenih polken, sedaj pa čaka na pomlad. Brenčale so čebele in veter je zibal dišeče cvetove. Mimo naju so stopali popotniki in sprehajalci, prav tako kot sedaj hodiva midve z babi. Njeni koraki so počasni in pripoveduje mi zgodbe, ki sem jih že slišala. V eni roki nosim nakupovalno vrečko, drugo laket ji prepustim, naslanja se nanjo. “Zdaj pa podrtija,” dahne, ko se ustavi in pogleda proti vhodnim vratom. Še zmeraj jih oklepajo tiste tri betonske stopnice. Preko njih teče skoraj ravna črta, ki jih deli na polovice. Bogve, kaj jih še drži skupaj. Zgornja, tista pred vrati, je nabasana s prodniki, ki jih je na kupčke verjetno zložil kak otrok. Babi se oprime zarjavela ograje, na kateri so sledi živo rumene barve. Pogleda v nebo: “Dež bo.” Med nogami mi steče martinček.

Na levi, naslonjene na pročelje stopnic, so zleknjene tri natrpane vreče. Polne so tetrapakov, pločevink, plastenk Coca-Cole in velikih konzerv od vloženih marelic. Nekdo je podnje položil star gumijasti predpražnik. Babi nehote brcne v vrečko in se s konico škornja ujame v plastiko. Strese z nogo, nekajkrat pogladi dlani in stopi nazaj na pločnik.

Ko pešačiva proti domu, se še zadnjič ozrem. Vidim najini glavi, ki se stiskata in slišim tvoj nezgrešljiv smeh. Z roko me objemaš preko ramen in tolažiš. Spet sem jokala. Saj zmeraj jočem. Z naslednjim korakom hiša izgine izpred mojih oči. Stopnice ostanejo same, saj tam, kjer sva nekoč sedela, so zdaj smeti.

5. Potovanje v Črno Goro, Irena Ida Katarina Zupan, 12 let

Zelo rada potujem. Zelo mi je bilo všeč moje potovanje v Črno Goro. Šla sem s svojo mami. Zelo mi je bilo všeč, ker sem tja odletela z letalom. Tam sem z mami preživela štirinajst nepozabnih morskih dni. Najprej sva odleteli v Podgorico, glavno mesto Črne gore. Potem sva se z avtom odpeljali v morsko mesto Bar. Živeli sva v apartmaju, ki je bil zelo velik in lep, vendar sva več časa preživeli zunaj, kjer sva raziskovali Bar, hodili na plažo in pluli z ladjo. Zelo mi je bilo všeč, ko sva hodili v več različnih restavracij ob morju. Plaže so bile kamnite in peščene, vse so bile čiste, kar je bilo zelo dobro. Večkrat sva se zvečer sprehajali ob morju. Šli sva tudi na plaže, ki niso bile dostopne peš, ampak samo z ladjo. Vsi dnevi so bili lepi in vsak dan je bilo vroče. Hodili sva tudi na večerne koncerte in si ogledovali znamenitosti, galerije in muzeje. Zelo mi je bilo všeč potapljanje, ker sem našla veliko školjk in zanimivih kamnov. Kasneje sem iz njih naredila mozaik, bilo je odlično raziskovanje. Šli sva tudi na festival Barski ljetopis, kjer sva bili očarani nad razstavo knjig, slik in muzejskih predmetov. Glasbene in gledališke predstave so se vrstile vsak dan. Vsak dan sem napisala dnevnik in narisala risbo morja in naredila tudi veliko lepih fotografij morja in stavb. Zvečer sva si ogledovali zelo lepe sončne zahode, zjutraj pa sončne vzhode. Tudi drugim bralkam in bralcem Ventilatorja besed želim lepa potovanja po vsem svetu.

6. Potovanje, Darja Primožič, 53 let

Rinem skozi ozke prehode, želim se prebiti iz te zadušljive ujetosti. Tesno in neudobno mi je. Tema okrog in okrog. Objema me leden oklep, le moja notranjost je še živa. Z zadnjimi atomi moči se opotečem do izhoda. Ni konec. Vrtinec posrka moje okorelo telo in ga neusmiljeno nosi preko ostrih čeri. Sila je premočna, da bi se ji lahko še upirala. Spustim željo, ki mi je risala upanje. Leden oklep razpoka, teža bremena zgrmi v prepad pod menoj. Postanem lažja in gibčna. Čeri zamenjajo brzice. Zrak je bolj svež, zvoki dobivajo ritem. Premetava me. Postajam radovedna želim vedeti kam me nosi tok. Stegujem se levo in desno, potonem in se zopet dvignem. Butnem ob skalo, se odbijem, nadaljujem potovanje po brzicah. Včasih se mi zazdi, da vidim cilj, a se izkaže za lažen privid. Občutek imam, da sem že stotič na istem mestu. Utrudim se, raziskovanje mi postne odveč. Ležem na brzice ter se zazrem v nebo. Tok se umiri, čutim le rahlo valovanje, ki me nežno pozibava. Preplavi me mir, zlijem se s tokom, popolnoma mu zaupam. Prijetno udobno mi je.

»Hojla!« zaslišim nežen glasek. Nisem sama, se razveselim. Oziram se, a nikogar ne vidim. Kličem, a se nihče ne oglasi.

Nato še enkrat zaslišim: »Živijo, zapri oči pa me najdeš!« ubogam in zaprem oči. »Kje si? Kdo si? Kaj želiš?« sprašujem saj sem popolnoma presenečena.

»No, no, počasi! Za spremembo le prisluhni.« mi odgovarja glasek. Oddaljujem se od meni znane resničnosti, postajam prosojna, širim se na vse strani.

Prostor se napolni z nešteto različnimi zvoki: žvrgolenje, šelestenje, žuborenje, brenčanje, piskanje, momljanje, čivkanje, vse v ubrani melodiji.  Objame me prijetna mehkoba. »Vidim, vidim!« zakličem, ko se v rahlih vijugah pred menoj pojavijo živahne barve. Stapljajo se ena v drugo in nastajajo nove.

Zopet se pojavi glasek: »Pripotovala si v deželo kjer se rojevajo zgodbe, skupaj jih bova ustvarjali. Ti določi, kakšno si želiš,« mi reče.

Težko razumem kaj se dogaja, a vseeno sledim. »Jaz bi tako, veselo, razigrano in malo navihano zgodbico,« mu odgovorim.

»Pa dajva!« še reče, in v trenutku se na platnu pred menoj naslika sončen jesenski dan. Javorjev drevored, rahlo rumenkasti listi migetajo v vetru. Izza ovinka se sliši otroški smeh. Najprej se prikaže svetlolasa deklica. Hopsa iz noge na nogo, drobno naviti kodri kot majhne vzmeti poskakujejo po zraku. Še vedno so dnevi topli zato nosi lahno belo oblekico posuto z modrimi krogci. Glasno se smeje, ko z rokami izmenično zamahuje, da se dviga od tal. Za njo priteče popolnoma enaka deklica, le, da je njena oblekica prekrita z zelenimi krogci. »Vrni mi bombonjero! Moja je, meni je bila namenjena!« zakliče druga deklica. Prva pa ji med smehom zapoje:» Peter in Lina to je lepi par, jutri v nedeljo gresta pred oltar, hi, hi, hi… A ni zabavno, da naju nihče ne loči? Oblečem tvojo obleko in že sem ti, ha, ha.« Lana objame Lino, ji vrne bombonjero in spravno pripomni: »Oprosti nisem vedela, da ti je Peter tako všeč.«

»Obljubi, da ne boš več ponovila tega!« resno zažuga Lina. »Obljubim!« zatrdi Lana, nato pa sedeta na klopco blizu drevoreda in odpreta bombonjero.

»To pa je potovanje!« sem navdušena »Kdaj ga lahko ponovim?« vprašam v upanju, da še zaslišim glasek. »Poznaš pot, zdaj me lahko obiščeš kadar koli, saj sem tvoja domišljija,« mi odvrne glasek.

7. Miselno potovanje – Antonija Jereb, 69 let

Moj svet se spreminja. Potegne me v naravo. Tam sem našla prostor svojih sanj. V njem se počutim varno, izpolnjeno. Ne potrebujem ne potovanj, ne morja. V naravi, na ležalniku potujem.

Zazrem se v nebo in potujem z oblaki. Primem svinčnik in potujem z rimo. Zaprem oči in že nabiram školjke, se sprehajam po plaži, hladim v senci borovcev. Zakoračim v vodo, zaplavam proti odprtemu morju, se obrnem proti plaži, grgram slano vodo

in pogledujem za galebi, ki krožijo nad menoj. Ko odprem oči, sem doma. Brez napornih priprav, brez prtljage, sproščena in spočita. Ozrem se naokrog, prisluhnem petju ptic in šelestenju listov, ki se igrajo v vetru. Počivam in uživam.

Vstanem, si pripravim kavico, sedem za mizo na terasi in opazujem okolico. Vzamem puzzle in jih raztresem po mizi. Med tem, ko srebam kavico, s prsti desne roke potujem med delci in iščem ter razvrščam kose z robovi. Ko ustvarim rob, se z očmi sprehajam med preostalimi barvami. Iščem enake, opazujem predstavitveno sliko, trenutni sestavljanki dodajam kos za kosom in jo izpopolnjujem. Tudi to je potovanje. Miselno potovanje, ki skrbi, da moje sive celice ne zakrnijo.

8. POTOVANJE PO NOTRANJOSTI – Ana Gantar, odrasla oseba

Že kot otroka me je želja vlekla preko meja naše mlade državice. Slovenija se mi ni zdela dovolj velika. Ker pa nisem imela sreče potovati, sem velikokrat s prstom po zemljevidu obiskovala kraje in po internetu iskala slike, da bi si jih lažje predstavljala. Potovati je nekaj čudovitega, ne glede na to kakšna prevozna sredstva bi si izbrala. Vsako potovanje vtisne nove izkušnje v zavest, s tem se gradi lastna podoba.

Že kot deklica sem rada potovala. Ne samo po cestah, ulicah, neprehodnih poteh tega ozemlja… Ustvarila sem si notranji svet, kjer sem odkrivala zmožnosti lastne zavesti in kam me je bila pripravljena popeljati. Premetavala sem domišljijo iz enega konca na drugega, jo mlela in razvijala. Od namišljenih prijateljev, do novo ustvarjenih svetov in ras. Od ideje do romana. Ni lepšega kot ustvariti nov svet, mu vdahniti življenje in ga pustiti da se ti v mislih sam razkrije. Še danes je praznjenje glave preko domišljije na papir zame najbolj sproščujoče delo izmed vseh, ki mi jih ta resničnosti ponuja.

Že kot najstnici so mi pravili, da misel požene idejo v razvoj in nastanek. Vesolje fantazijo spreobrne v stvarnost, četudi se stvaritelj in stvarnik nikoli ne bosta srečala. Še danes verjamem temu. Zato ne tratim domišljije po nepotrebnem ali polnim možgane s stvarmi, ki se mi zdijo nepomembne. Liki, ki zrastejo v moji glavi in se tam razvijejo, z njimi diham in živim, kakor da so del mojega vsakdanjega življenja. Rodijo se v meni, umrejo v meni. Liki, ki vabijo na potep vsakega, ki si želi doživeti njihovo zgodbo. Kot ekipa sprejmejo bralca medse ter skupaj potujemo po neverjetnih dogodivščinah, v katerih ta svet omejuje. Raziskujemo in odkrivamo nove svetove, navezujemo zavezništva, rastemo v razvoju zavesti, vase vsrkavamo modrost opravljenih dobrih dejanj in jih širimo med druge. Branimo tisto kar nam je ljubo in gojimo občutke, ki se razraščajo v ljubezen. Nikoli nam ni dolgčas. Z mislimi sem v tem življenju prepotovala daljše razdalje, kot mi jih lahko ponudi ta omejena stvarnost.

Tudi kot odrasla oseba vem, da bom v kasnejših letih življenja potovala po tem čudovitem planetu. Ko mi zmanjka domišljije. Če mi je zmanjka. Kajti ta svet ima svoj začetek in svoj konec, imaginacija je neomajna. Tudi ko se ta svet konča, bo imela domišljija nadaljevanje na drugem krajcu vesolja, dokler bo slednje gorelo z iskrico diha.

9. VRAČANJE, Katja Rijavec, 28 let

Stopim na ulico in globoko zajamem zrak ter upam, da mi do večera ne bo zmanjkalo sape. Prej negotovi koraki so postali odločni. Moji čuti se izostrijo, kot plenilec planem nad mesto. Požiram ga s široko odprtimi očmi. Korak za korakom si ga prisvajam, in ko se ustavim, si pogled spočijem na dobro znanih lokalih. Prisluhnem uličnim glasbenikom, vendar le za kratek čas. Njihova glasba mi vsiljuje spomine.

Zdaj, ko se ponovno vzpenjam na ta hrib, da bi se lahko iz varne razdalje naužila kaotičnega mestnega vrveža v miniaturi, mi vsaka stopnica pospeši srčni utrip. Me daje vznemirjenje ali kondicija? Minila so leta, odkar sem neke soparne avgustovske noči prvič stopila na razgret beton tlakovane ulice, ki je zaudarjala po urinu. Taksi je odpeljal, jaz pa sem se utrujeno odvlekla do vhoda turistične nastanitve ter pozvonila. Celo noč sem se premetavala po neudobni postelji prenatrpane skupinske sobice in se spraševala, kaj mi je tega treba. Mesto, ki sem ga sprva prezirala, mi je postopoma zlezlo pod kožo. Tako zelo, da prvi ne najbolj posrečen obisk ni ostal zadnji. Moja pot se je začela prepletati z drugimi. Z vsakim obiskom sem nekaj pustila in nekaj odnesla. Popotniki smo neusmiljeni osvajalci: neznane poti postanejo del nas samih, tuji kraji niso več strašni in čudni, tako domačni in varni se nam zdijo, ko naveličani lastne rutine od doma zbežimo.

Zvečeri se, jaz pa še kar pijem mesto in mu dovolim, da me zavaja s svojo idilično podobo. Poveznem si klobuk na glavo: čeprav me ta več ne ščiti pred neusmiljenim soncem, me lahko skrije pred radovednimi pogledi, ko se spuščam po stopnišču Gibralfara. Zlijem se z množico, ki se vije po glavni ulici kot dolga kača. Nato izstopim iz nje, zanese me na plažo, kjer se bosa sprehodim po mivki. Slečem svojo kožo in si nadenem novo: jaz sem postala Málaga. Zjutraj bodo druga stopala poteptala moje sledi, morska voda bo odplaknila vse, kar je v njenem dosegu. Nazadnje bodo moje stopinje popolnoma izginile.

10. LOGIKA MOŠKEGA, Mira Sušić, odrasla oseba

Bil je vikend v mestu ob Dravi pod Pohorjem. Koncert benda  je bil že mimo. Janez Miklavec ni lenaril v postelji, čeprav  bi lahko še malce potegnil lenarjenje, konec koncev se mu ni nikjer mudilo. Frajer se je vseeno skobacal s posteljnine, zavil  naravnost  v kopalnico v kabino tuša, se oprhal, sveže obril, oblekel in obul  in počesal, skratka uredil ter jo mahnil v avlo hotela, kjer ni bilo nikogar, ker je bilo še zgodaj. Dežurni je sameval za pultom v recepciji.

Janez Miklavec  je pokukal v kavarno hotela, kjer se je mudila okrog  miz  mlada natakarica, ki je začela izmeno. Mlado dekle kostanjevih las se je mudilo okrog  praznih miz. Natakarica je bila oblečena v črne žametne hlače in snežno belo bluzo, čez  katero je imela privezan predpasnik z usnjeno denarnico, ki se je  zazibala v ritmu njenih veščih gibov. Pramen gostih las,  počesanih v konjski rep, je padal  čez čelo. Dekle si je  popravilo lase z urno kretnjo roke in nadaljevalo delo. Natakarica je pripravljala mize za goste hotela in mimoidoče obiskovalce. Pogrnila je vsako mizo s belim prtom, postavila nanjo samostoječe namizne ponudnike, steklene pepelnike in lesene posodice s sladkorčki v vrečkah.

» Me bo natakarica vesela ob tako zgodnji uri? Ji bo v veselje družba tujca, popolnega neznanca, gosta hotela?« je ugibal Janez Miklavec, ko je pritisnil na kljuko in potisnil steklena vrata, ki so ločila avlo od kavarne hotela. Rjavolasi sivooki moški postavne  rasti je naravnost zavil k šanku, pravzaprav pultu, kjer je bila vitrina. V vitrini  so se bohotile slaščice vseh vrst: čokoladne, orehove, sadne torte, kremne rezine, jabolčni zavitki,  češnjeve pite.

Neonsko osvetljen raj sladic in slaščic v vitrini ni pretirano zamikal zgodnjega gosta kavarne, ki je očitno nekaj globoko tuhtal, ko je stal pred pultom. » Močno si jo želim, črnolasko seveda,« je bila  misel, ki se je naenkrat tatinsko prikradla na dan  in nesramno dražila Janeza Miklavca. Misel je frajerja mučila že nekaj dni. Na dlani je bilo, da je tip za fotko pogrešal svoje ljubko dekle. Janez Miklavec si ni mogel kaj, misel na izvoljenko srca, je prebudila moško  domislijo. Fant si je  marsikaj predstavljal v živo, ko je stal globoko zamišljeno pred stekleno vitrino polno slaščic.

Malce osivela  stoječa ženska okroglega obraza in čokate postave , ki se je bližala Abrahamu, je čakala za pultom na namig zgodnjega obiskovalca kavarne, ki je molče gledal dobrote pred sabo. » Vi pa niste od tukaj, kajneda?«  je uslužbenka zmotila  zamišljenega Janeza Miklavca, ki je zaplaval daleč stran od sladic v vitrini, in ga neusmiljeno postavila na trdna tla. Moški je molče prikimal. »To je naša specialiteta,« je točajka trmasto drezala vanj, pokazala okusno torto iz gozdnih sadežev, bogato obloženo s smetano. » Ste jo že probali , gospod?« je vztrajala trmoglava ženska za pultom. » Nisem,« je kratko odgovoril Janez Miklavec. » Pravo božanstvo za sladokusce. Mi verjamete na besedo?« je uslužbenka  namignila  na naročilo okusne  rezine tortice.  Fant je molče prikimal. » Boste zraven tortice še kavico, gospod?« je zanimalo točajko. Janez Miklavec je zopet molče prikimal, nato pa naročil : » Dvojno črno kavo s kapljico mleka.« » Vi kar sedite k mizi, natakarica vas  bo postregla, ko bo kava gotova,« se je prijazno nasmehnila točajka, postavila rezino torte iz gozdnih sadežev in smetano na krožnik ter se lotila priprave kave.

Janez Miklavec je sedel za mizo. Tortica in kavica sta bili grenka tolažba za frajerja brez punce za vikend. Avtobus je medtem pripeljal pred hotel. Gruča turistov se je vsula kot  jabolka in hruške z drevesa. Pred hotelom je bil pravi živžav ljudi, ki so jemali prtljago iz prtljažnika vozila in se nato razpršili v avli hotela, medtem ko je vodička urejala namestitev gostov z dežurnim v recepciji.

Janez Miklavec je prelistal novice v časopisu ob kavi in tortici, medtem ko je sameval v kavarni hotela. Vsa vesoljna domovina je že zvedela o uspelih koncertih na Štajerskem priljubljenega benda Jeznih psov. Kamere in mikrofoni nacionalne televizije in zasebnih televizijskih hiš so spremljale vsak korak vrlih in uspešnih fantov. Novinarji so pisali članke o bendu leta, na spletnem pregledu novic pa so se vrstile same pohvale in laskave besede rok-pop zvezdnikov trenutka glasbene scene. » Dve muhi na en mah, pa zraven še denarci  za en  dih : prvi na lestvici  prodanih cedejev, polne hale navdušene množice za bend,« je ugotovil  tip za fotko, ko je odložil časopis. Polno glavo je imel vriskanja fenic, zato  je stopil na pločnik pred hotelom. Sameval je na cesti pred stavbo. Zgradba je gledala na ulico, po kateri je vozil  mestni avtobus.

Nad strehami hiš se je dvigalo hribovje, poraščeno z gozdovi in zavito v goste  meglice. Meglice so se vlekle po rečni gladini. Labodi so se zibali na reki ali čepeli na nabrežju. Niso se bali  zgodnjih redkih sprehajalcev, ki so zašli na tisti konec mesta ob Dravi.

Frajer, v karirasti srajci, črni usnjeni jakni in modrih kavbojkah,  je prižgal cigareto in potegnil dim. Njegove misli so begale daleč stran. Njegovo srce je premetavalo čustva iz kota v kot. Njegovi možgani so premlevali  eno in isto misel: » Kje si sedaj deke, ki si mi vzelo srce? Mislim nate in si želim, da bi bilo z mano, ko tule sam cigret kadim.«  Tip za fotko je  imel samo dobre namene v srcu. Ni  nosil maske na obrazu, ko je bil z njo, bil je tak kot v resnici, fant z ulice in  iz sosednjega bloka.

Janez Miklavec je kadil cigareto za cigareto, metem ko se je sprehajal, da bi potešil votlo čustveno praznino, ki ga je žrla in glodala že nekaj dni in mu ni dala miru. Potegnil je iz žepa usnjene jakne vsestransko uporabni mobilnik. Njegov prst je zdrsnil po ikonah na gladkem displeju pametnega telefona. Mu je črnolaska pisala, ga poklicala? Je dobil esemes?

11. Odrešilni poljub sonca, Tanja Fitisemanu (40 let)

Dvakrat sem se ozrla nazaj, da bi ga zagledala v množici na letališču, pa ga ni bilo na spregled. Po duhamornem letu me je prevzela želja po mehki postelji in spancu, čim daljšemu in brez maminih nasvetov. ‘Jona, ne pozabi na jakno, ‘ je klicala Tehica. Sploh je nisem registrirala. V moje misli se je prikradel spomin na njegove čuteče ustnice ter njegov pogled globoko v mojo še vedno najstniško dušo. Kje se mudi, je morda pozabil name? Mama me je potegila proti avtu, vsi so se obnašali, kot da ga ni bilo več med nami. Sedeč v avtu sem se zdramila in se končno opogumila: ‘Je kdo videl Kay-a?’ Sestra in mama sta se spogledali. ‘Jona. Kdo je Kay?’ je rekla mama začudeno. Je to tvoj nov prijatelj iz Afrike? Sestra Tehica je samo skomignila z rameni.

Oblil me je mrzel pot. Morda mi ni več dobro od vsega napora. Kot da bi se z njim pogovarjala ta trenutek, se mi je pred očmi odvrtel izsek iz spomina. Morda se motim. Na vratu sem še vedno čutila njegove roke in poljub afriškega sonca. ‘Bil je z mano v Afriki. Ti nisem nič omenila?’ ‘Odšla si za dva meseca na misijonarsko delo sester Uršič. Nobenega fanta niso imele tam med njimi, vsaj tega nismo slišali od vaju dveh s Tehico ali organizacije, s katero si odpotovala.’ Mama me je gledala še nekaj časa čudno in me potem spraševala kaj smo jedli in pili zadnji dan in če sem slučajno padla kam na trda tla. Prav vsega sem se spomnila in tudi tega, da je sedel ob meni na poti domov. A videti je bilo, kot da sem si vse to lepo izmislila. Ah, res potrebujem počitek.

Kay-a nisem omenila nimkomur več, zapisala pa sem si njegovo ime v zvezek. Morda pa tudi to pozabim jutri! Nahitro sem se poslovila od vseh in se zaprla v svojo sobo. Sestri Tehici nisem rekla nič, tudi ona me je sumničavo gledala. Ravno sem zagrnila zavese, ko je vstopila v sobo čisto potiho: ‘Jona, si še pokonci?’ ‘Ja, ravno grem spat. Kaj bi?’ Namuznila se je in zašepetala: ‘Si pa mami pošteno zagodla. Ona res misli, da si nekoga spoznala!’ ‘Moram se naspati, daj pojdi ven. Saj veš kako se rada navzame zgodb o potovanju. Morda pa jim povem še kakšno jutri.’ Tehica se je zasmejala in odšla iz sobe. V trenutku, ko sem uglasnila luč, sem se začela spominjati najinega potepa po mestu, načrtov prihodnosti in velike pokrajine, kjer sva si želela postaviti kmetijo. Skoraj obupano sem se usedla na posteljo. Začela sem brskati po telefonu, da bi našla njegovo številko. Tudi nikjer nisem imela slik, prav nič kar bi me odrešilo te mučne ideje, da imam pač zelo bujno domišljijo. Trkanje na vrata. Potuhnila sem se v posteljo, da je izgledalo, kot da sem spala. Ta trenutek nisem mogla prenašati še njihovih dvomljivih in skoraj pomilujočih pogledov. Nisem nora. Ne morem biti. Kay obstaja in jaz sem njegova.

Naslednje jutro sem se zbudila v postelji doma. Še vedno ista tepka, zaljubljena do ušes. Na ustih njegovo ime. Kay! Moram ga najti. Brskala sem zopet po svojih torbah in potovalki. Zopet brez sledu. Torej spet smo tam. Zagledana v duhove. Hitro sem skočila iz postelje in se odpravila do kuhinje na hitri zajtrk. Vsi so bili nenavadno veseli in skoraj vzhičeni. ‘Pojej hitro, Kay in Tehica prihajata.’ Še vedno v neznanskem šoku sem strmela pred seboj in zajecljala: ‘Kkkaj pa je plan dddanes?’ Mama je porinila predme dva sendviča in vročo čokolado. ‘Kaj si pozabila? Odhajamo na najlepši dan v letu. Generalka pred poroko!’ Minila me je lakota in predme se je sesul ves moj svet. Omamljena od žalosti sem se komaj premaknila od mize in se odvlekla do sobe. Sporočila sem, da sem zbolela. Danes pač ni bil moj dan. Danes sem povsem sama. Mama je samo vzdihnila in zaprla vrata za mano. V poroku solz sem se spravila v posteljo in zaprla oči. Vse bo bolje jutri.

Moji prsti so se dotaknili tople dlani. Skoraj sem zamižala od močnega sonca. ‘Ljubica, prinesel sem ti tvoj najljubši čaj. ‘Kay!’ skočila sem iz postelje, pa me je nežno potisnil nazaj. ‘Ne vstajaj, s konja si padla. Pravijo, da je bil lahek pretres. Mord izguba spomina. Na varnem si in jaz sem ob tebi.’ ‘Oh, hvala bogu. V mojih sanjah niso imeli pojma o tebi, v drugih pa si se ženil z mojo sestro! Še sreča, da je bil padec tu in ne tam.’ Oba sva se zasmejala in se zazrla v vzajajoče sonce v tej čudoviti deželi sreče in oranžnega sonca. Sanje so včasih povsem drugače od poteh sreče.

12. Moje potovanje, avtorica “Babica”, 70 let

Bila sem še premajhna, da bi vedela, kaj je potovanje. Premikala sem se v prijetnem toplem kraju in nič mi ni manjkalo. Poslušala sem petje in čutila prijetno božanje. Začutila sem, da se nekaj dogaja okoli mene. Slišala sem neznane glasove. Neznan pritisk me je odnesel iz mojega toplega kraja v svetel kraj. Neznana oseba me je dvignila in očistila. Prvič sem glasno zajokala. Neznana oseba me je položila v toplo naročje. Slišala sem tiho znano petje in se pomirila.

Doma sva z mamo spali v slami na podu. Ko je mama delala pri sosedih na njivi, me je pustila kar v košu na koncu njive. Tam sem spala ali jokala. Mama je delala za kruh in mleko, da sva preživeli. Pozneje sem se v košu tudi igrala z domačimi igračami. Nisem več jokala in čas brez mame je hitreje minil.

Pozneje je bilo moje raziskovanje moje potovanje. Po vseh štirih sem sledila mami. Ko sem shodila, mi je mama pokazala trte, na katerih je zorelo grozdje. Poskusila sem grozdje. Bilo je kislo. Kar naprej sem mamo spraševala. Mama mi je našla odgovore na vprašanja. Na vseh gričih okoli so bile cerkvice. Zvonovi so glasno zvonili. Ob cerkvicah so stali visoki mlaji.

Preselili smo se bližje večjemu mestu. Na hribu smo živeli v drvarnici. Spodaj je bilo veliko pokopališče. Moje potovanje je bil pogled pred spanjem skozi režo na rdeče lučke. Pred svojo drvarnico smo imeli hlevček, kjer je bila koza, kokoši in zajčki, s katerimi sem se rada igrala. Kakšen zajček je bil tudi za kosilo, ko drugega ni bilo.

Ata, ki sem ga redko videvala, je kupil staro hišo. Delal je na železnici in je bil bolj malo doma. Hišo smo vrsto let obnavljali. Bila sem najstarejša v družini in sem morala paziti na mlajše. V jeseni sem imela prvo potovanje v osnovno šolo. Rada sem hodila v šolo. Potovanja v šolo in domov so bila prava raziskovalna potovanja. Obredla sem travnike in močvirja. Mami sem vedno prinašala travniško cvetje. Nadaljevala sem svojo pot na srednji šoli. Zanimalo me je urejanje parkov in ne sajenje topolov. V praktičnem delu sem morala okopavati topole. To je bilo zelo težko. Ilovnata zemlja je bila trda kot kamen. Torej sem se prepisala drugam.

Med počitnicami sem prakso opravljala v Termah kot natakarica in tam spoznala fanta. Z veseljem sem hodila na delo in stregla tudi njega. Moje potovanje se je spremenilo. On je bil sedaj glavni cilj mojega potovanja. Sprehajala sva se po parku objeta in se veliko pogovarjala. Spoznala sva, da imava enake poglede na življenje. Imela sva se rada. Ko sem ga prvič pripeljala domov, starša nista bila zadovoljna.

Midva sva načrtovala skupno življenje v prestolnici, kjer je bil doma. Njegov oče nama je rad pomagal. Našel je zame delo v tovarni. Poiskala sva si skromno kletno sobico. Ni dolgo trajalo, ko sem začutila, da nisva več sama. Načrtovana poroka se je hitro bližala. Kot je bila navada, se je na poroko povabilo vse sorodstvo. Tudi na najini poroki je bilo tako. Komaj sva čakala, da se vrneva v svoj skromni dom. Na svojem prvem izletu sva z avtobusom obiskala Bled. Z možem se rada spominjava tega izleta.

Oba sva hodila delat v tovarno. Skrbno sva varčevala, da bi si ustvarila boljši dom. Na mojem potovanju v porodnišnico se je rodil prvi otrok. Po letu in pol se je rodil drugi otrok. Starejši bratec naju je težko čakal z atijem v našem najemniškem stanovanju. Moja mama ni mogla verjeti, ko je prišla na obisk, da imava svoj domek. Še danes živiva v njem, toda je najin, ker sva ga odkupila.

Potovanja z otrokoma so bila drugačna, kot najina prej. Oba sem učila spoštovati naravo, ki jo imam zelo rada. Otroka sta rastla in skupaj smo potovali po svojih planinah. Pripravljali smo se na za vzpone na višje gore. Starejši sin je imel pet let in pol, drugi pa štiri leta, ko smo skupaj stopili na vrh Triglava. Ponosna sva bila, da sva z obema otrokoma srečno prišla na vrh. Pri poti navzdol proti koči na Kredarici so nama pomagali planinci. Srečno brez praske smo se vrnili domov.

Tega potovanja nisem načrtovala, prišlo je nepričakovano. Desetletje pozneje smo bili na počitnicah v koči na Veliki planini. Pod srcem je bil nov član družine. Otrokoma sem razložila, da bosta dobila bratca ali sestrico. Oba sta si zaželela sestrico. Toda to moje potovanje se je končalo na urgenci, kjer sem se poslovila od mojega ne rojenega otroka. To moje potovanje je bilo žalostno. V naslednjem letu.je na moje potovanje prišla hčerkica, ki sem si jo tako zelo želela. Vsi trije so težko čakali, da prideva domov. To potovanje se je srečno zaključilo.

Vsa potovanja niso bila načrtovana. Tudi to ni bilo. Nisem še imela 50 let, ko sem morala na težko operacijo. Odstranili so mi rodila. To moje potovanje mi je vzelo vso dobro voljo in zelo sem se bala. Mama mi je umrla za rakom na rodilih stara 49 let. Neprijetno potovanje sem prestala. Vesela sem se vrnila na svoje potovanje k družini.

Moja potovanja so se nadaljevala. Hči je postala prava lepotička. Nekega dne je prišla k meni v službo objokana. Zdravnica jo je poslala nujno na urgenco, ker je nekaj otipala v trebuhu. Tudi to potovanje s hčerko ni bilo predvideno. Odšla je v ordinacijo. Po dolgem čakanju je le prišla iz ordinacije. Ko sem jo pogledala, se mi je zdela kot angel. Ona je stopila k meni in me pobožala po licih. Slišala sem njene besede: »mami nič ne jokaj, nič ni hudega, babi boš postala:.« Takrat so se mi šele vlile solze toda to so bile solze veselja. Objela sem jo in odpravili sva se na potovanje domov.

Mož oziroma ati je pravkar lupil krompir za kosilo. Vprašal naju je, ali je dovolj en krompir ob zrezku za vsakega. Z nogo sem jo malo dregnila pod mizo in ji namignila, da je čas ,da atu pove. »Ati kar daj še enega moram jesti za dva«. Ostala je sama z otrokom pod srcem. Vsi domači smo ji pomagali. Skrbno je pripravljala svojo sobico za novega člana. Bila sem pri porodu svojega prvega vnuka. Tresle so se mi roke, ko sem dobila v roke škarje. Prerezala sem popkovino in ločila sina od mame

Prvi sin si je ustvaril dom in družino. Tudi drugi sin se je poročil. Pričakovala sta prvega otroka. Sama sem se odpravila na konec skoraj štirideset let dolgega potovanja. Upokojila sem se. Snaha je pomagala že z velikim trebuščkom pripraviti mojo poslovilno zabavo. Njeno potovanje tokrat ni bilo prijetno. Na hitro so morali prekiniti nosečnost, zaradi popuščanja srčne mišice.

Tako sem postala drugič babica.

S hčerko in sto ženskami sva bili trikrat na Triglavu. S planinskim društvom smo raziskovale kraško podzemlje. Tu pa se moje potovanje zaključi za nekaj časa. Klopa sem imela in ga odstranila. Zbolela sem z meningitisom. Na infekcijski kliniki v Ljubljani so možu in hčerki dejali, naj se pripravita na najhujše. Iz tega mojega potovanja se spominjam samo hudega glavobola.

Nekaj lepih spominov pa je odšlo za vedno na tem potovanju.

Nekaj let pozneje sem si uresničila željo. Odpotovala sem v Zambijo kot botra na daljavo. Cilj je bil obisk sirote, ki sem mu leta plačevala šolnino. Ko sem ga prvič objela prestrašenega, se je nekaj v meni prelomilo. Postal je del naše družine. Imela sem priliko preživeti en dan z njim. Peljali smo se na veliko farmo. Del farme je bil naravni rezervat za zavržene opice. Ko sem se od njega poslavljala proti večeru, je tudi nebo jokalo z menoj. V mislih sem že delala načrt, da se bom vrnila v Afriko. Dobila sem le nekaj mesecev pozneje sporočilo, da je za vedno odšel.

 

Mojega potovanja ni konec.

Nadaljuje se z veliko družino, ki mi pomeni vse.

 

13. Izgubljen v Firenzah, Nuša Bohak, 13 let, OŠ POLZELA, mentorica: Karmen Zupanc

Aprila 2019 smo se z atijem ter mojo babico in dedkom odpravili na 5-dnevno potovanje po Italiji, natančneje Toscani. Naš namen si je bil ogledati nekaj znamenitosti, najpomembnejša točka pa naj bi bil obisk babičinih sorodnikov v Livornu.

Celoten izlet je bil fantastičen; bivali smo v čudovitem apartmaju z zunanjim bazenom, v katerem smo se enkrat za hec sredi aprila tudi kopali ( kopali smo se vsi razen babice, ki kopanja v bazenu z devetnajstimi stopinjami takrat niti pod razno ni podpirala).

Ogledali smo si Piso, San Gimignano ter Sieno in spoznali sorodnike, naš apartma pa je bil v Sighueri. Odločili smo se, da se na dan, ko potujemo nazaj domov, odpravimo pogledat še Firenze, in kot naročeno je bila Velika noč – ljudi je bilo ogromno, igrala je godba ipd. Babici in dediju je največ pomenilo, da sta lahko v miru sedela na trgu in med srkanjem kavice uživala ob pogledu na svetovno znano umetnino Davida, z atijem pa sva skakala naokrog kot nora – med drugim sva šla tudi na Ponte Vekio in pojedla velikanski sladoled, saj je bil dan za april neizmerno vroč. Tudi magnet sem si kupila, okoli opoldneva pa smo se odločili, da se počasi vrnemo proti avtu, a kaj, ko si je babi na vsak način želela kupiti ruto, dediju pa je bilo že blazno vroče. Ati je zaradi dedijeve neučakanosti sprejel odločitev predlagal, da se dedi sam počasi odpravi proti avtu, midva pa ji pomagava izbrati ruto in minilo je kakšnih petnajst minut, preden smo se še mi trije odpravili nazaj.

A ko smo že skoraj pri avtu, ugotovimo, da dedija ni nikjer; spodaj v kleti ga ni, saj smo na potovanje odšli z atijevim avtom in si tako dedi z zaklenjenim avtom ni mel kaj pomagati; zgoraj v parku ga ni, na dogovorjenem mestu tudi ne, zato nam zadeva postane sumljiva in ga pokličemo. Razlaga nam, da hodi mimo železniške postaje in atiju se posveti, da prej mimo nje nismo šli. Posveti se nam, da je izgubljen.

Ker dedi sam ni znal poiskati poti do nas, se je ati odločil, da gre on do njega, midve z babi pa greva počakat spodaj v avto. Ati je dedija hitro našel in odpravila sta se še po hitro hrano za kosilo. Skupaj smo ugotovili, da je dedi pri glavnem delu poti zavil levo namesto desno, zato je zašel.

Ko smo se končno spet združili, smo v miru pojedli kosilo in domov zaradi zapleta prišli dve uri kasneje kakor smo načrtovali, a izlet mi bo za vedno ostal v spominu. Še danes, ko zaradi koronavirusa ne smemo potovati, se ob skupnih popoldnevih smejimo temu nenavadnemu, a hkrati smešnemu pripetljaju, kako se je 75-letnik izgubil v Firenzah.

14. Potovanje, Tadeja Šef, 30 let

Velikokrat potujem. Jadram na krilih želja in spominov po cesti, nasuti s kamenčki svobode. Ptice surfajo po nebu in žvrgolijo hvalnice življenju. Drevesa plešejo valček z vetrom. Ustavljam  se na počivališčih radostnih spominov. Smejim se. Sama sebi, kar tako. Prežeta sem z ljubeznijo, mirom in sprejetostjo. Ustavim se v vasi, kjer prebivajo Ljudje. Njihova lica so zgubana od smeha. Na obrazu imajo tanko liso, ki so jo zaznamovale solze sreče. Krasijo jih oguljene roke, od stiskov in objemov. Njihov sosed je Spoštovanje.

Pot me zanese v manj obiskane predele. Takrat sedim v svoji senci in jočem. V primežu spominov postanem begunka lastnih čustev. Ujeta v tišini dreves, opazujem neme ptice. Odpirajo kljune, a zaman. Niso slišane. Niti opažene verjetno ne. Na krilih je samo tu in tam kakšno perje.  Utrujena sem. Od teže nahrbtnika, ki ga nosim s sabo. Od čevljev, ki so prehodili nepremostljive ovire.

Počasi se prebijam naprej. Dolga, razgibana pot je pred mano. Sezujem čevlje in nadaljujem bosa. Odvržem nahrbtnik. Nad sabo zagledam jato ptic. Njihova krila se mi zdijo trpežnejša, bolj polna. Nadaljujem s trdnim korakom. Niti ne čutim majhnih kamenčkov, ki mi režejo v podplate. Radovedna sem. Želim si izvedeti kaj se skriva za naslednjim hribom. Več poti ko prehodim, bolj radostne so ptice. Sprva je njihovo petje bolj klavrno. A z vsakim korakom, ki ga naredim, je njihov glas lepši, radostnejši.

Ustavim se pred mavrico. Odpre se mi nov pogled na svet. Simfonija ptic je tako ubrana, da bi lahko prijel note. Pred mano je svet priložnosti. Samo korak me loči od odločitve. Če stopim nazaj, padem v kletko. Korak naprej pa odločitev za novo poglavje. Oziram se nazaj. Sprašujem se kaj vse puščam za sabo. Nič. Bojim se spremembe. Saj je samo korak, si govorim. In stopim. V svet, kjer ptice žvrgolijo. V svet, ki daje in jemlje.