Že ob samem pogledu na njegov črn klobuk sem se z mislimi vrnila domov – v Slovenijo. Par let nazaj. Na obisk njegovega prvega koncerta. Še v živo se spomnim njegove kasete z Beltinško bando. Črno beli ovitek. In Lili Marlen. In kasneje njegov CD. Lastnoročno podpisan, v bratovi lasti. Z njim se je ravnalo kot s svetinjo. Pa nato Beltinška banda v Cankarjevem domu. Banda, ki ni nikogar pustila ravnodušnega. Banda, ki je prebudila tudi najbolj mrtvega. Obisk njegovih koncertov – od mariborskega Lenta preko Ljubljane, pa vse do Pirana – je bilo resnično nepopisno doživetje. Vladek je znal vedno narediti fešto. Že samo njegov skovik med petjem te je podžgal pod petami, prebudil energijo, ki te je gnala v ploskanje, petje in ples. Še zdaj se nasmejem sama sebi, ko se spomnim trenutka, ko sva s prijateljico v tistih srednješolskih letih pogumno stali pred njim in ga vprašali: „Vladek, kaj nama boš pel na dekliščini?“ „Punci, kaj še nista premladi za to?, je vprašujoče odgovoril z nasmehom.
Vstopil je v Foyer Hrvaškega narodnega gledališča v Splitu, s stilom, kakor samo on ve in zna. Še vedno takšen, kakršnega se spomnim, kot da ne bi minil niti dan, odkar sem ga nazadnje videla. S klobukom na glavi in kitaro v rokah, v temni obleki z belo srajco. S svojim razpoznavnim, globoko „hripavim“ glasom je ob Prešernovem dnevu nagovoril publiko – Slovence, njihove družine in prijatelje v Splitu in okolici. Prvi toni in ritmi mi skorajda privabijo solze v oči. Naježim se. Telo mi vzdrhti. Zopet spomini. O vrba, srečna vas domača! Opažam, da skupaj z menoj poje tudi desna stran foyerja, mlajša generacija. Vladek nas spodbuja s svojimi znanimi skoviki. Ima me, da bi vstala s svojim nosečniškim trebuhom in začela na ves glas peti in plesati. Na trenutke me spominja na Đorđa Balaševića, saj sam koncert popestri z anekdotami in tako pričara izjemno vzdušje. Tokrat na koncu stopim do njega, skupaj s kolegico iz študentskih dni, ki je prav tako v blaženem stanju. Obe s »stomakom do zuba«, kakor bi rekli Hrvati. »Vlado, kaj se lahko dve nosečki slikata s teboj?«
Hvala Slovenskemu društvu Triglav iz Splita, hvala Vladu Kreslinu za izjemen večer. Tudi v najbolj norih sanjah si nisem mislila, da bo preko Mure in preko Drave prišel v dalmatinske kraje. In to prav v moje mesto – Split.
Objavljeno v Planiki – glasilu slovenskega društva Triglav v Splitu
