Pred kratkim sem se udeležila predavanja, ki ga je organiziralo društvo Center za ustvarjalno vzgojo. O ustvarjalni vzgoji je predavala Milica Novković, avtorica „Družinskega priročnika in učenka Petra Savića, ki je program ustvarjalne vzgoje zasnoval leta 1932 v Srbiji.”
Predavanje je bilo zabavno, razgibano, predavateljica je postregla z mnogimi primeri iz prakse. Sedela sem v občinstvu, občasno rahlo prikimala v znak strinjanja, se sem in tja nasmehnila in čakala …
Vse, kar je ga. Milica Novković povedala o pasteh tako imenovane „mehke vzgoje”, mi je bolj ali manj že znano. Vendar sem bila vesela, da nisem edina, ki tako razmišljam, in da tam na odru stoji prisrčna izkušena gospa, avtoriteta na področju vzgoje in izobraževanja, ki mi pritrjuje. Kljub temu pa sem mi je po koncu predavanja zazdelo, da nekaj manjka …
Želela sem si, da bi gospa povedala jasno in preprosto navodilo, ki bi veljalo v vseh situacijah, se lahko uporabilo na vsakem otroku, ne glede na njegovo starost, in bi bilo popolnoma družbeno sprejemljivo. Gospa ni zrecitirala takega univerzalnega navodila, ker ne obstaja. Niti na področju vzgoje otrok niti na kakršnem koli drugem področju življenje pač ne ponuja instant rešitev.
Prepričana sem, da obstaja mnogo mam, ki si otroka želijo, se nanj pripravijo, preberejo vso ustrezno literaturo, potem pa pride nekaj vmes in nenadoma se v družini pojavi cel kup problemov. Morda se izkaže, da je sicer sijajen mož ali partner povsem neuporaben starš, in mlada mamica je nenadoma preutrujena zaradi službe, prvega otroka in stresa, ki ga sprožijo pričakovanja tašče in drugih članov družine. Včasih rojstvo otroka spremlja hujša starostna bolezen starih staršev in ozračje v družini postane težko, kar zelo majhni otroci hitro začutijo. Lahko pride do zapletov pri porodu, ki začasno ločijo novorojenca in njegovo mamo, kasneje pa je stik težje vzpostaviti. Spet drugič se izkaže, da imata starša otroka zelo različne poglede na vzgojo otrok in družinsko življenje, otroci dobivajo zelo nasprotujoče si signale, kar znajo dobro izkoristiti, čeprav si s tem škodujejo.
Večina strokovnjakov, ki zagovarjajo alternativne pristope k vzgoji otrok, govori o otrocih kot o na pol božanskih bitjih, v katerih je iskrica dobrega nekaj samoumevnega. No, jaz nisem ravno prepričana, da je temu tako. Spomnim se namreč marsičesa, kar sem počela kot otrok. Nisem bila priden otrok, niti malo. Ker mi je bilo ljubše pri babici, kjer se je peklo, kuhalo in dišalo, sem se ob svojih prvih obiskih vrtca dobesedno branila z vsemi štirimi, da me mama ne bi pustila tam, pri tem sem kot štiriletnica večkrat obrcala vzgojiteljico, ki me je ob prihodu v vrtec prijela za obe roki, da ne bi pobegnila in stekla skozi vrata. Kaj naj rečem, nič nisem imela proti vzgojiteljici, doma obnašanja, ki sem ga kazala v javnosti, nikakor niso spodbujali, prej obratno, ampak po moji otroški logiki so bili razlogi, zakaj brcam vzgojiteljico precej preprosti: „Nočem biti tu, hočem k babici, ker se tam vedno nekaj dogaja, tu pa mi je dolgčas, pa še vse igračke smrdijo. Izpusti me.” Ampak takrat se še nisem znala tako jasno in premišljeno izražati, zato sem jokala in se drla na ves glas. In brcala, seveda. Ko se je mama odpeljala in je bila še ena bitka izgubljena, sem se potuhnila nekam, kjer se name ni nihče oziral, nesrečna in zagrenjena, dokler me ni zmotil eden od fantkov v naši skupini, ki mi je šel nepredstavljivo na živce. Zdel se mi je izjemno grd in ogaben, ker je imel gnile zobe in očala z debelimi stekli, zato sem ga, če je le prišel dovolj blizu, pošteno zlasala. Enkrat sem mu izpulila cel šop las. Če bi odraščala zdaj, ne pa v začetku osemdesetih, bi vzgojiteljica verjetno presodila, da imam vedenjske težave in obe z nedvomno hudo osramočeno mamo bi se morda znašli pri psihologinji. Vse to bi se zgodilo zaradi tega, ker me je babica razvajala bolj kot vzgojiteljice v vrtcu, ker so bile moje igračke boljše, kot tiste v vrtcu, hrana pa vsekakor okusnejša.
Z leti nisem postala nič kaj bolj pridna, edino, kar je bilo mami prihranjeno, so bile težave zaradi slabih ocen, ker slabih ocen nikoli nisem dobivala.
Nikoli ne obsojam strogih staršev, pod pogojem, da ne pretiravajo z nemogočimi zahtevami, ki jih njihovi potomci ne morejo izpolniti, ker so še premajhni ali pa nimajo naravnih danosti za to. Kot štiriletnica sem neznansko zamerila mami, da me je vpisala v vrtec, vendar sem to zamero že zdavnaj prerasla. Zdi se mi bolj zaskrbljujoče, če otrok nikoli nima razloga, da bi staršem kaj očital. To največkrat pomeni, da starši vedno ali pa skoraj vedno popustijo, v otrokovih očeh pa ostanejo najboljši starši na svetu, še posebej, če od njega ne pričakujejo nobenih posebnih dosežkov ali izpolnjevanja kakršnih koli zahtev. Kot štiriletnici mi ni prišlo niti na misel, da bi poskušala spoznati katerega od sovrstnikov v vrtcu, meni je bila dovolj moja babica, nje pa ni bilo, zato sem bila nesrečna. Stara sem bila štiri leta. Nekateri radi živijo s svojimi starši, pravzaprav ne vejo, kaj bi brez svojih staršev, njihovi starši znajo vse najboljše, jih razumejo, so njihovi najboljši prijatelji in zaupniki. Včasih so taki otroci stari že trideset let ali več.
Občudujem tiste, ki se odločijo, da bodo imeli otroke. Vzgajati ni lahko, dostikrat je treba v otrokovo življenje nekako vključiti vse ostalo, kar prinaša življenje, ločitve, smrti, bolezen, pa še svetovno gospodarsko krizo. Verjamem, da se večina staršev trudi po svojih najboljših močeh, in verjamem, da prej ali slej nastopi trenutek, ko si starši tudi sami marsikaj očitajo in razmišljajo, kako bi lahko vse skupaj izpeljali drugače. Čeprav so predavanja o vzgoji zelo koristna stvar, se na njih ponavadi znajdejo dobri starši, ki jim pri vzgoji kdaj pa kdaj spodleti ali pa se jim zdi, da jim je spodletelo, ker se njihov potomec jezi na njih. In na stolih pred predavateljico ali predavateljem na takih predavanjih sedi skupinica staršev, ki posluša, kakšno škodo lahko povzročijo svojim otrokom, če bodo ravnali tako, in kakšne travme, če bodo ravnali kako drugače. Kot nekoč precej poreden otrok, ki se je reformiral v dokaj pridnega odraslega, bi rada povedala staršem, da ni nič narobe, če se otroci včasih jezijo na starše, če starši otroke kdaj razočarajo, pa ne prepogosto, tudi v prepiru pride marsikaj na dan, kar včasih koristi tako staršem in otrokom, da eni druge boljše razumejo. Morda se kdo z mano ne bo strinjal in bo še naprej stremel k popolnemu starševstvu, takemu staršu lahko odgovorim le: „Če boste preveč popolni starši, vas otroci nikoli ne bodo zapustili. Se vam zdi, da je to pravi cilj starševstva?”
