Sodoben človek ne more živeti brez nakupovanja. Drzna misel, ki pa drži. V potrošništvo usmerjena družba, ki hlepi po materialnih dobrinah, se je zavlekla v še tako zaklenjeno in odmaknjeno hišo. A kaj, ko družina v hiši gleda televizijo, kjer jih v oglasnih blokih bombardirajo z nepomembnimi izdelki, ki jih morajo kupiti, se igra na vrtu in gre na izlet ter jih veliki panoji ali napisi vabijo v okrilje svoje trgovine. ‘Naslednjič bomo šli na izlet kar v enega izmed trgovskih centrov,’ na koncu popustijo. Tam imaš trgovine, zabavišča, gostilne, mogoče še koga poznanega srečamo. Nakupovanje že dolgo časa ne pomeni zgolj surovega kupovanja izdelkov, temveč predstavlja tudi zabavo, prijetno prostočasno dejavnost, druženje, sprehajanje, sanjarjenje, ogledovanje … Potrošništvo je na vsakem koraku in težko se mu je upreti. Radi bi pokomentirali tak neprimeren način življenja, ko otroke namesto na izlet v naravo peljemo v ‘šoping’ center, vendar se bomo raje posvetili bolj nevarnemu kompulzivnemu nakupovanju, ki pripelje do zasvojenosti.
Kdaj ‘normalno’ nakupovanje preraste v zasvojenost?
Včasih se zgodi, da posameznik nakupovanju daje večji pomen, kot ga le-to ima, in sicer do te mere, da z njim uravnava svoje življenje. Govorimo o kompulzivnem nakupovanju, ki posameznika vklene v začarani krog in ga ne spusti. Ne gre za kupovanje dobrin, ki bi posamezniku služile, ampak za nakupovanje samo po sebi. Normalno nakupovanje preraste v zasvojenost, ko:
- pretirano nakupujemo in s tem presegamo svoje denarne zmožnosti ter se zadolžujemo;
- na račun zanemarjanja drugih področij življenja vedno bolj povečujemo čas, namenjen nakupovanju;
- se nakupovanju ni moč upreti, nudi hipno zadovoljstvo, moč in evforijo;
- nakupujemo stvari, ki niso potrebne;
- je nakup kot trenutno zdravilo za določene težave (osamljenost, depresija …) in pomeni trenutno olajšanje;
- vsak nakup po dejanju povzroči nezadovoljstvo, občutek krivde, sramu, tesnobe, dodatnega stresa.
Kompulzivni nakupovalci si celoten dan ponavadi organizirajo okrog nakupovanja: listajo kataloge, označujejo izdelke, nove trende, trgovine, iščejo bližnjice do trgovin, brez kreditnih kartic se počutijo izgubljene, neprestano mislijo na denar, nakupujejo predvsem, ko so jezni, depresivni, žalostni, zdolgočaseni, saj so prepričani, da jim bo to izboljšalo slabo počutje. Nakup pomeni zanje beg iz realnosti in jim za trenutek res izboljša razpoloženje, vendar potem kmalu spoznajo, da jih še vedno čakajo iste, morda še hujše težave, postanejo ponovno žalostni in nezadovoljni ter tako se krog lahko nadaljuje več let. Kje je vzrok za tako obnašanje? Ljudi ženejo v tovrstno nakupovanje potrebe in želje, ki so vezane na občutke moči, uspeha in družbene potrditve. Zasvojenec je prepričan, da so določeni izdelki ključ do boljšega statusa, izgleda … Pomemben zunanji dejavnik je družba, v kateri živi in ki daje materialne dobrine na prvo mesto, oglaševanje, družina in njihove nakupovalne navade ter vzgojni prijemi. Neprimerna je bodisi preveč permisivna ali preveč represivna vzgoja. V obeh primereih je posledica pomanjkanje avtonomije pri otroku.
Ni vse zlato, kar se sveti na televiziji
Zelo pomembna v času, ko otroci pred televizijo preživijo vedno več časa, pa je tudi medijska vzgoja. Otrokom moramo preprosto pokazati, da ni vse zlato v življenju, kar se sveti na televiziji. Pomagajte jim, da bodo prepoznali, razumeli in kritično ocenili sporočila, ki jih dobijo preko televizije. Pa četudi gledajo risanko, glasbene spote, filme ali oglase. Medijska pismenost pomaga, da postanejo otroci manj ranljivi za medijska sporočila in da razumejo, da so vsa sporočila narejena z namenom: oglas za jogurt prodaja jogurt, spot nove popevke prodaja nov album, film o Shreku prodaja nalepke, igrače in še kaj se bo našlo vzporedno s predvajanjem filma na trgovskih policah.
Naj navedemo nekaj smernic za medijsko opismenjevanje, ki vam bodo v pomoč, ko boste z otrokom želeli kritično gledati televizijo, reklamni pano, televizijski ali tiskan oglas, napis … Najprej mu zastavite nekaj vprašanj, npr. ali ti ta oglas poskuša nekaj prodati? Če da, kaj? Ali je ta izdelek koristen za tvoje zdravje? Kako te sponzor tega izdelka poskuša prepričati, da ga kupiš? Ali v tebi poskuša vzbuditi občutek, da nisi priljubljen, da bi te imeli rad, če ne boš poskusil tega izdelka? Ali v tebi poskuša vzbuditi občutek, da si »bela vrana«, ker tega ne kupuješ (češ, vsi to kupujejo, zato ne pusti, da bi bil samo ti izjema)? Kaj meniš o tem izdelku zdaj? Kaj v resnici prodaja ta oglas? Je to izdelek ali občutek, življenjski slog? Ali verjame vse, kar pravi oglas? Ali izdelek res zagotavlja to, kar obljublja oglas? Kaj še bi lahko povzročal ta izdelek ali storitev, česar pa oglas ne omenja?
Naslednjič se mu pridružite ob gledanju televizije, poskušajte ugotoviti, zakaj mu program, ki ga gleda, všeč, in ga sprašujte o njem. Pogovarjajte se o tem, kakšni so videti ljudje v resničnem žvljenju in kakšni na televiziji ali v filmih – ali se mu zdijo enaki oz. v čem so si različni. Ali želi živeti tako življenje, kot ga prikazujejo? Je to resnično?
Ustvarita lastne oglase ali reklame. Prosite otroka, naj izbere in si zamisli izdelek ali storitev in zanj nato ustvari oglas. Otrok lahko nastopi kot v televizijski reklami, napiše predlogo za radijski oglas ali nariše oglasni pano. Pogovarjajta se o tem, zakaj je uporabil določene slike in besede. Lahko sodelujete in tudi sami ustvarite oglas.
Za konec
Če že morate, pojdite kdaj pa kdaj z družino v ‘šoping’ center, vendar pojdite tudi v gozd, na kakšen ribnik, si organizirajte svoj piknik v naravi. Ne dajte vedeti otrokom, da so trgovina in zabaviščni centri ter televizija edini možen in kakovosten način preživljanja prostega časa. Že tovrsten način življenja lahko kasneje pomaga, da otrok v materialnih dobrinah ne bo videl nekaj, česar mu le-te tako ali tako ne ponujajo – ljubezni, varnosti, pozornosti, ugleda, privlačnosti …
Viri:
http://www.ediplome.fm-kp.si/Valencic_Helena_20070927.pdf
http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/japelj-taja.pdf
