Umik iz sveta, iz stalnega boja tekmovalnih idej, me je vrgel na dno potovalke; tja, kjer se nabirajo bistva starih, skrivnostnih stvari, kjer vohaš začetek in slutiš prihodnost. Nora Iuaga
Mesec marec je v znamenju pomladi in ženskih praznikov, in naj bodo še izbrane knjige v tem duhu. Duhu slavljenja življenja, kakršnega znajo uprizarjati in o njem pisati ženske duše in ženska peresa.
Festival Študentske založbe Fabula je predstavil dve izjemni pisateljici. O eni, katalonski književnici Marii Barbal in njenem tihotnem, lepem in tako zelo ženskem romanu Kamen v melišču sem vam pisala v prejšnji številki PA. Danes naj predstavim drugo pritegovalko ušes in oči, ki je očarala tudi slovensko občinstvo s svojo strastno prezenco in enkratno žensko močjo. Nora Iuga. Oseminsedemdesetletna razkošna ženska je idol romunske mladeži, drvijo na njene literarne nastope, istovetijo se z njenimi občutji in liki, obožujejo njo in njeno poezijo ter prozo, ki jo je začela pisati v zrelih letih. Nora Iuga je kljub svojim letom zaščitni znak mlade generacije, piše Lidija Dimkovska v spremni besedi romana Šestdesetletnica in mladenič (Študentska založba 2008). In citira avtorico: »Ta pogum, da se slečem, se pravim v zadrego pred celim svetom, mi je nedvomno prinesel nepričakovano spoštovanje, še posebej med mladimi. » In dodaja: »Res je, nihče drug v romunski literaturi ne uživa tolikšnega ugleda in tolikšnega oboževanja s strani mladih, izjemno kritičnih, ciničnih in zahtevnih pisateljev in bralcev.
Svojstven roman Nore Iuge me je pritegnil s pripovedjo, ki se bere kot Šeherezadine zgodbe v 21. stoletju. Danes nas pač ne morejo prepričati pravljice, lahko pa nas pričevanje o življenju, o resničnem življenju konkretnega človeka danes in tukaj. Beroč zgodbe šestdesetletne bivše lepotice Anne, ki jih govori četrt stoletja mlajšemu moškemu zato, da bo ostal pri njej, ji napolnil prazno stanovanje in osamljen dan — ves dan, dopoldne, popoldne in večer – s svojo prisotnostjo in pozornostjo, se počutimo nekam znano. Opis diktature v Romuniji, vseprisotna prisluškovanja, zapiranja in ubijanja drugače mislečih, nas popeljejo v jugoslovanski čas po drugi svetovni vojni. A to je samo okvir, v katerega pisateljica polaga (avtobiografsko) zgodbo mlade ženske, ki je danes priznana pesnica, včasih pa je bila lepotica, da ji ni bilo para. S svojo pripovedjo šestdesetletnica zapeljuje mladeniča tako lucidno, duhovito in napeto, da smo na povodcu tudi bralci. Vrv, s katero nas drži, je najbolj žlahtne sorte. Ženske. Erotične. Erotika pri Nori Iugi nikakor ni samo seks, čeprav obilo tudi ta: Le kaj me žene, se sprašuje pripovedovalka, da petindvajset let mlajšemu moškemu razkrivam toliko obscenosti? Še bolj pa me bega to, da nespodobnih prizorov ne iščem namerno, ampak po zaporednih slikah, ki so se odvile naključno, pripovedujem svoje življenje in presenečeno ugotavljam, da ni spomina, ki v ozadju ne bi imel seksualnega motiva. Toda slike, ki jih pisateljica postavlja pred nas, niso seksualne samo zaradi posamičnih nabreklih prizorov strasti, temveč zaradi mojstrstva jezika, s katerimi jih riše. Zaradi strasti pisanja, s katero kreira svoj erotični akt, kar ji pisanje pomeni. »Ko čutiš, da moraš pisati, se telo skoraj enako vzburi kot pred grehom, gre za isto praznjenje bitja, ki naj bi ga odkril Onan, ko se je ljubil sam s seboj. Pomislim celo na Boga, saj je na začetku bila beseda. Torej je beseda nosila vznemirjenje, ki ga je prenesla na dejanje«, pravi Nora Iuga, slaveč besedo in življenje, ki je po njej nastalo.
Tudi na Slovenskem imamo pesnico, ki diha besede kot polnokrvno žensko bitje. Zadnjih petnajst let jih piše eseje v rubriki Sprotnosti v Novi reviji oziroma časopisu Ampak, pa tudi v naši reviji, kjer ima rubriko s svojim imenom: Doživimo z Ifigenijo Simonović. Bralke veste, da boste spod njenega peresa deležne opazovanja dogodkov, ljudi in krajev na način, ki je samo njen. Njeni potopisi niso potopisi, ampak ženski risi. Njena razmišljanja niso filozofiranja, ampak ženska modrovanja. Njene ugotovitve niso velike ideje ali teorije, temveč ženske skice življenja, ki nas pritegnejo prav zaradi svojske pisave in globoke iskrenosti zapisovalke. Ifigenija Simonović lavi življenje skozi žensko oko, ga precaja skozi lastno telo in opisuje z žensko pisavo par excellence. Skozi črto svojega bistva: vagina, želodec, srce. Ne glede na to, o čem piše. Pravkar je pri Mladinski knjigi izšel v imenitni zbirki Izpovedi izbor njenih pohajkovanj in potovanj po različnih koncih in krajih sveta, poimenovan prav tako: Konci in kraji. V krajevnem smislu in kot metafora za njena dušna stanja. Za njena vprašanja, na katera ponavadi nima odgovora, zato pa jih toliko bolj neizprosno zastavlja: »Kaj ljubezen sploh je! Samo v glavo vbita ideja? Zakaj se o tem sprašujem na grobnici – spomeniku idealne ljubezni? Je ljubezen idealna šele, ko je zapisana spominu? Lepa šele, ko je umetniško izgotovljena?«
Ifigenija samo sebe sestavlja tako, da – piše. Iz dneva v dan, od teksta do teksta. Tako se pobira: »Zato zdaj to pisanje prebiram in izbiram, zato da se poberem, da se zberem, da presejem misli, si jih zasadim v kamre srca … in še enkrat preživim.« Kajti komuniciranje je zanjo stvar preživetja: »Komunikacija se mi zdi skoraj tako nujna kot zrak – brez zraka umreš, brez komuniciranja pa si mrtev … Pripovedovanje, poslušanje, posredovanje …« Najraje o umetnosti. Saj njo zanima izpoved – in umetnost je izpoved tako umetnika kot tistega, ki s svojim odzivom izpoveduje samega sebe: »Ko govorim o umetnosti, govorim o sebi. Ko govorim o umetnosti, sem najbolj osebno izpovedna«, pravi naša znanka s sosednjih strani.
Konci in kraji so knjiga, ki jo lahko berete od zadaj naprej ali pa od začetka proti koncu. Ne potrebuje reda, ker to ni njen modus vivendi. Je knjiga skuštrane vrste, ki nas kot veter oplazi, poboža, prebudi, veseli … Klekljana kot čipke, ki jih vsak po svoji meri šiva na robove nevidne srajce – vsakomur na kožo pisane od rojstva pa do konca dni. Na robove šiva dneve in noči, kot poje pesem na koncu te čutne in čustvene nove knjige Ifigenije Simonović.
Nazadnje, za še en veseli vzklik radosti, priporočam knjižico naše bralke Majde Labotar z naslovom Balončkova juha in druge zgodbe (samozaložba 2008). Štiri zgodbice o štirih živalcah – medvedku, kokoški, pujsku in kužku, predvsem pa o krasnih babicah in dedku, pa o otrocih, ki ne vedo, kako in kaj, a jim srčnost in modrost ljubečih starih staršev pokaže pot — so vredne branja. In gledanja. Kajti ilustracije mojstra Sama Jenčiča so res imenitne. Živo naslikajo čustva žalosti in veselja glavnih junakov, ko se jim kaj zaplete in potem razplete na najboljši možen način. Z jasno moralo na koncu. Štiri zgodbe, štiri modrosti: Pridnost je skleda, iz katere se lahko vedno naješ. Solze vztrajnosti uresničujejo sanje. Radovednost uči, dom osreči. Pravi prijatelj najde pot do srca. Avtorica Majda Labotar je v uvodu zapisala: »Kar naenkrat se je v meni prebudil speči otrok. Prinaša srečo in veselje. Prisluhnite mu. Iz srca za vas, dragi otroci.« Veliki in majhni otroci, naj se veselimo vsi, ki bomo knjižico brali sebi, svojim dečkom in deklicam ali pa vnučkom. Za slavljenje življenja gre in to znamo ženske res odlično!
