Za koga sploh je tale zapis?
Tisti, ki ima težave s prekomernim pitjem alkohola, si ne bo tega priznal. Priznal bo kasneje, ko bo že ozdravljen, da je nekoč imel težave.
Prav tako je tudi pri anoreksiji. Tisti, ki ima težave s hrano, si tega ne bo priznal. Priznal si bo kasneje, ko bodo te težave že odpravljene. Če bodo in če bo on še tu. Tvegano, pa vendar, resnično. In anoreksija je ena tistih zadev, o kateri je tudi potrebno govoriti. Ker je in obstaja, pa čeprav tisti, ki je del nje, tega noče priznati.
Zato ponujam v branje njo, ki je že premagala to nadležno bolezen, ki iznakazi vid, ki zamegli možgane in ki prinaša več gorja, kot ne. Ona jo je premagala, se z njo borila in zato ve, kako je. Mija pripoveduje o sebi …
Začelo se je povsem preprosto
»Stara sem bila 13 let. V tistih letih, ko začneš gledati za fanti in ko se zaveš, da moraš biti urejena, privlačna, da te bo moški spol sploh opazil. Sama sem bila nekoliko močnejše postave. Pa ne pretirano. Če bi se ukvarjala s športom, bi vsekakor imela čudovito in zdravo telo. Ampak veliko lažje se mi je zdelo stradati kot pa telovaditi.
Normalen zajtrk, kosilo, vmes morda kakšen sadež. Potem pa nič več. Večerjo sem črtala. Bila sem vztrajna, trmasta. K temu je najbrž pripomoglo tudi to, da sem bila do ušes zatreskana v fanta, ki me niti opazil ni. In bila sem prepričana, da – če bom nekoliko shujšala, me bo videl. Ga bom pritegnila.«
Uspeh je bil kmalu viden
»Kmalu mi je uspelo nekoliko shujšati in to so opazile tudi moje prijateljice. Njihova pohvala mi je vsekakor dobro dela in dala novih moči za naprej. Vedno, ko sem stopila na tehtnico in je ta pokazala nekaj gramov manj, sem bila zelo zadovoljna s sabo. Ampak hotela sem več in še več. Kmalu mi nekaj gramov ni bilo dovolj in do sebe sem postala še bolj stroga. Spominjam se, da sem počasi pričela črtati kosilo. Po malem. Najprej nisem več jedla krompirja in riža, potem sem se odrekla še solati. Ampak tudi to ni bilo zadosti in nazadnje sem za kosilo pojedla še samo majhno skuto ali pa sem popila jogurt. To seveda niti ni bilo težko. Kosila sem v šoli in starši niso imeli pregleda nad mojo prehrano. Najbrž pa jim niti na kraj pameti ni padlo, da plačujejo za kosilo, ki sem ga sčasoma nedotaknjenega nosila nazaj v kuhinjo. Čez čas pa na kosilo sploh nisem več hodila. Kilogrami so kopneli in jaz sem bila zadovoljna.«
Hodeči obešalnik
»Ja, prav res sem se spremenila vanj. Ampak še vedno nisem bila popolnoma zadovoljna s sabo. Še vedno me je zgrozil pogled na moje stegno, ko sem sedla na stol in se je raztegnilo po njem. Še vedno sem imela občutek, da so moja stegna predebela. Ampak kaj še lahko storim?! Kosila nisem več, namesto tega sem jedla še samo sadje. Vedela sem, da bo počasi potrebno črtati zajtrk. Ampak zjutraj sem bila vedno tako zelo lačna. Pa sem premagala še to. Nazadnje sem si za zajtrk privoščila skorjico kruha in nekaj jogurta. Celega nisem upala pojesti, ker bi bilo preveč!
Ljudje okrog mene so opazili, da vidno hujšam. Še vedno se je našel kdo, ki mi je dejal, da mi zavida mojo suhost, kar me je bodrilo in mi dajalo moč za naprej. Mama in brat pa sta počasi pričela majati z glavo. Za njiju sem bila pretirano suha. Sploh mamo je skrbelo. Ampak jaz sem iz njenih prošenj, naj jem, takrat razbrala le, da mi je nevoščljiva, ker sem bolj suha kakor ona.«
Hrana, sovražim te!
»Nisem več jedla. Na dan kako skorjico kruha, morda nekaj sadja ali nekaj žlic goveje juhe brez vsega. In vedno, ko sem pojedla nekaj žlic juhe, sem se bala, da se bom zredila. Sošolke sem premagala vse. Bila sem najbolj suha v razredu in to sem si štela v ponos.
Spominjam se, da je nekoč k meni pristopil sošolec in mi dejal, naj dam pulover čez hlače, da ne bo videti, kako zelo suha sem. Ampak jaz sem želela pokazati prav to, zato sem se oblačila v oprijete obleke, da se je videlo mojo postavo.
Z zanimanjem sem opazovala druge pri jedi, vonjala vonj po hrani, a me ni premagal. Nadvse rada sem tudi kuhala za domače in potem gledala, kako jedo. Cedile so se mi sline, ampak bila sem neomajna.«
»Sedaj je pa dovolj! …
… je nekoč sklenila moja mati. Morala sem na preiskavo krvi in vode, a izvidi so bili dobri. Pa je vztrajala. Vsak popoldan sta me z bratom prisilila, da sem pojedla košček kruha in popila nekaj toplega mleka. Oh, kako sem trpela! Prepričana sem bila, da je mojih ‘suhih’ dni s tem konec. Tudi ob sobotah in nedeljah, ko smo imeli skupno kosilo, sem morala pojesti nekaj krompirja in mesa. Ponavadi sem si vse skupaj natlačila v usta, nato pa odhitela na stranišče, kjer sem hrano izpljunila v straniščno školjko.
Morala sem na pogovor k učiteljici, na pogovor k psihologinji. Vse to na pobudo matere in mojega starejšega brata. Vsi so mi zatrjevali, da sem presuha, da bom zbolela. Ampak jim nisem verjela. V njih sem videla sovražnike. Bila sem prepričana, da mi vsi le zavidajo mojo lepo postavo!«
Anoreksija
»Skoraj tri leta je trajalo moje ravnanje, moje odklanjanje hrane. Tri leta sem bila ponosna nase, če nisem jedla, če sem dan preživela le s skorjico kruha, z žvečilnim gumijem, ki je postal moj najboljši prijatelj. Tri leta sem vsako jutro stala na tehtnici in upala, da bom izgubila še vsaj pol kilograma. Tri leta sem bila prepričana, da bom imela prijatelje, ljubezen in srečno življenje le, če bom stradala, če bom popolna.
Imela sem celo rekord. Brez da bi pojedla najmanjšo drobtinico, sem zdržala 38 ur.«
Zbogom in nikoli več
»Nihče mi ni mogel pomagati, dokler si nisem hotela pomagati sama. Nihče me ni mogel prepričati, da je to, kar počnem, nevarno, nezdravo in tvegano za moje življenje. Vse dokler nisem sama pri sebi razčistila, ‘pospravila’ vse zadeve v svoji glavi. Se odločila, da hočem živeti normalno življenje, imeti nekoč kariero, dom, družino, otroke, sanje. Da nočem več poslušati, kako se moj želodec neusmiljeno oglaša. Dovolj mi je bilo tega, da sem neprestano lačna.
In tisti ‘klik’ v glavi je prišel sam od sebe. Danes vem, da tudi s pomočjo drugih, a največ je bilo odvisno od mene. Počasi sem pričela jesti. Res počasi, ker moj želodec ni bil vajen hrane. Pomagala mi je mami, ki je molče opazovala moj napredek. Tudi brat mi je stal ob strani. On me je tudi navdušil za kolesarjenje. Večkrat sem odšla z njim na potep s kolesom po gozdnih poteh. Sprva na krajše, ko sem imela že dovolj moči, pa tudi na daljše. Z bratom sva se zelo zbližala in kasneje sem mu priznala moje težave. Povedala sem mu vse in on je meni povedal, kako se je bal zame in kako je srečen, da sem premagala bolezen.«
Pa danes
»Še vedno imam vitko postavo. Toda s to razliko, da imam zdravo postavo. Veliko kolesarim, gledam tudi, da jem veliko zdrave hrane. Rada se gibljem in skrbim za svoje telo. Pa četudi kdaj pa kdaj pojem celo tablico čokolade, nimam slabe vesti. Saj danes vem, da vse odvečne kalorije lahko porabim s športom. Ki je dobro za moje psihično in fizično počutje. Nikoli več nočem stradati, hočem živeti in se smejati, živeti zdravo in nekoč imeti otroke. Njega že imam, mojega ljubega fanta. Ki me ima rad takšno, kot sem. In zato vem, da me ima resnično rad!
Polagam ti na srce. Nikar se ne uničuj. Življenje je lepo in od tebe je odvisno, ali bodo dnevi sončni ali ne!«
