Če se ozrem, bi rekla, da novembra sploh bilo ni. Vrnila sem se ob času razsvetljenih pokopališč. Prva stvar, ki sem jo videla na televiziji, je bil bager, ki je porival goro plastike. Svečka, lučka, simbol dogorevanja, ja, zelo lepo, a zakaj moramo pretiravati. Na grob moje mame celo leto ne pride nihče, zdaj pa je gorelo osem lučk. Menda ljudje najamejo nekoga, ki raznosi ikebane. Že to, da se tej inštalaciji reče ikebana, že to pove, da ne gre za star slovenski običaj. Kdo nam je to podtaknil? Nekdo od nekje uvaža tiste stiroporne podloge. In gotovo so storži iz Kitajske.
Spomnim se, da mi je neka gospa rekla, da so nam koloradskega hrošča Američani stresli z avionov. Je to res?
Okoljevarstvo? Naj izprašam sebe – v Švico sem šla z avtom, sama, pokurila sem 150 litrov goriva. Za mano se je vil oblak strupa. Tam sem kurila na drva, a kurila sem, tudi ko ni bilo mraz. Ker je lepo prasketalo. Jedla sem preveč, saj bi morala shujšati. Pa nisem. In pozabim izklopiti radiator, ko grem ven. In pozabim uporabiti ekonom lonec. In naredim si preveč solate. Na sejmu sem kupila dvajset knjig, čeprav še nisem prebrala vseh, ki sem jih kupila lani. In pošiljam pisma, ko bi jih lahko nesla osebno. In jabolka lupim. In imam dvanajst pižam.
Angleži rečejo: there is room for improvement. Možnosti izboljšave.
Nisem se še lotila švicarskega dnevnika. Ostal bo v stroju, tako kot fotografije v aparatu. In nisem šla na Kriško Goro, pa sem si obljubila. Nisem šla v Bohinj, ko je bilo jesensko listje in ko so bili zlati macesni, pa sem si obljubila. Nisem šla plavat novembra, pa sem si obljubila.
November torej.
Umrla je Nuša. Besede zastanejo. Nepojmljivo se udejanji. Ne vem, kam bi se dala. Po nekaj dneh je popustil krč, potem pa me je stisnil sram, da živim, ko je toliko mojih najbližjih že mrtvih, in sram se je pomešal z veseljem nad sončnim žarkom in pognala sem se na Rožnik in si zabičala, da moram paziti na življenje, kolikor ga pač še imam. Kakor da je življenje nekaj zunaj mene, nekaj, kar caplja z mano vštric in lahko skrene s poti nenadoma. Lahko mu dam ime: cucek Živko. Nekaj, zavito v mehko tkanino, ki razpade v nitke, če sem groba. Počasnost, počasnost, to naj bo spremljajoča melodija. A koledar je že popisan. Nekaj vabil sprejmem, potem moram pa odklanjati, to pa mi je najtežje. Rada bi obiskala vse, prav vse, s prav vsemi bi jedla potico. Pa ne morem, žal, ne morem. Silvestrovo praznujem sama, vedno, ker je to najin dan, rečem vsem, ki me vabijo. Niso poznali Veseljka, zdi se jim neumno, da praznujem z nekim mrtvim bivšim človekom, a jaz sem še vedno družina, samo njega pač ni. Midva sva vedno praznovala silvestrovo sama. Z nikomer drugim nočem praznovati zadnji dan v letu. Z nikomur drugim se nočem prebuditi prvega januarja.
Tako kakor ne bi hotela z nikomer drugim biti zaprta v avtu deset ur. Z Veseljkom sva se vozila trideset ur, pa se nisva sporekla.
Dan je pač prekratek. December je pa najkrajši mesec.
Rada bi podprla koncerte in predstave v Cankarjevem domu, pa mesečne večere modernega jazza.
Šla sem gledat komedijo Toneta Partljiča Sprava v Cafe teater. Igrata Janez Hočevar Rifle in Sandi Pavlin. Že zaradi njiju se je splačalo. Režiral je mojster komičnih scen Boris Kobal. Tudi zaradi njega se je splačalo. Posrečeno in preprosto. Partljič pokaže nesmiselnost kuhanja zamere. Njemu pač človek verjame, ker je pisal o komunističnih kulakih, ko je bil komunizem še trdno ugnezden, ko pa je "izbruhnila" demokracija, je bil Partljič eden redkih, ki je v parlamentu govoril tako, da mi ni bilo nerodno, da me predstavlja. Ko sem ga gledala kot predanega vodjo mariborskega gledališkega festivala, sem spoznala njegovo požrtvovalnost. Ko sem brala njegove zgodbe iz otroštva, sem ga spoznavala kot čistega človeka. Smejala sem se tudi njegovemu romanu o življenju v domu upokojencev. Pregnal mi je strah pred starostjo – tudi takrat ga bom lahko sračkala. Igra Sprava je o starem izseljencu, ki se na silvestrovo vrne iz Avstralije. Po naključju mora večer prebiti s sorodnikom, ki je bil med vojno na drugi strani. Igra je polna klišejskih predsodkov in obsodb, kise vse zvodenijo. Partizansko pesem je mogoče zapeti na melodijo božičnice in domobransko pesem na borčevsko melodijo. Tukaj smo zdaj, zaželimo si srečo in zdravje! Všeč mi je bilo, ker Partljič niti za trenutek ni sprostil hujskaške mrzlice. Ni se postavil na nobeno stran, nikogar ni osmešil – ravno zato, ker je oba enako ironiziral. Hkrati pa je vendarle izpostavil temeljno ost spora med Slovenci, tako da ima komedija tudi resno sporočilo.
Pristopila je, po predstavi, neka znana gospa, ki je butnila na dan ravno s tistim, kar je Partljič hotel preprečiti. Rekla je, da vsak dobi kazen, ki mu gre, in da Zupanovih sedem let ni nič v primeri s trpljenjem odpisanih in da je demokracija možna šele takrat, ko se lahko opravičiš za napake. Takoj sem planila pokonci, se postavila za Zupana, seveda, a o napakah sem rekla, da je bistveno, da jih nehamo delati, potem pa se tudi opravičevati ne bo treba.
To življenje, ki hodi z nami vštric, ta mehka cunja, ki se cefra na robovih, dokler ne razpade. Pridno ščene, moje ljubo življenje, pridno, ob bok, ne vleci, ob boku, bodi tiho in me počasi popapaj.
V klubu Cankarjevega doma je nastopal tudi moj Ab Baars. Rečem "moj", moja velikanska platonska ljubezen, ki traja od leta 2006, ko je prvič nastopal v Ljubljani. Dopisujeva si, izmenjujeva si pesmi, hodim na njegove koncerte, če le morem, kamor le morem. Moj ljubi Ab Baars, saksofonist in klarinetist iz Amsterdama, igra tudi na posebno glasbilo, tradicionalno japonsko flavto, ki jo na japonskem nastavljajo vetru. Dobesedno. Tako kot jadrnico obračaš, obračaš tudi piščal. Zelo japonsko. Pravi stari čajni obred se je začel s kepo gline. Naredil si skodelico, jo odžgal, vzel iz ognja, počakal, da se je shladila, še v toplo natočil čaj in pil in se stapljal z naravo. Tega seveda nisem doživela, a si lahko predstavljam. Ab je tokrat igral s kontrabasistom Wilbertom de Joodeom in bobnarjem Martinom van Duynhovenom, ta dva mojstra poznam že od prej, in z gostoma iz Amerike, pevko Fay Victor in igralcem na francoski rog Vincentom Chanceyem. Napisal je glasbo na temo Nevidni udarec, Invisible Blow. Izraz je iz boksa. To je udarec, ki se ga boksar najbolj boji, udarec, za katerega ne veš, od kje pride. »Blow« v angleščini pomeni udarec, a tudi »to blow«, pihati, kar gre skupaj z Abovimi saksofoni in klarineti in piščalmi. Na temo nevidnega udarca pa je poezija, ki jo je izbral. Emily Dickenson, W. B. Yeats, C. Bokowski, Sheamus Heaney, tudi Mohamed Ali in drugi. To je prava uglasbena pesniška jazz antologija. Poezija o udarcih, ki nas doletijo v življenju. Nepričakovano. Vpišejo se v nas, zakajlajo se v srce, naredijo nas izkušene. Smrt kot kraljica učiteljic življenja! Ko Fey Victor na pomenljiv način, nabit z zadahom, z dihom, s sapo kot dokazom ali nosilko bivanja izpoje besedo izkušnja, »experience«, mi gre srh po koži. Nekaj verzov sikajo, šepetajo, izdihujejo v kvintetu, tako da verz resnično postane stih, to, kar lahko izrečeš v eni sapi. Zdelo se mi je, da je bila pesem sama inštrument, besede so bile izpihane iz ogrodja.
Emily Dickinson
I stepped from Plank to Plank
A slow and cautious way
The stars about my Head I felt
About my Feet the Sea.
I knew not but the next
Would be my final inch –
This gave me that precarious Gait
Some call Experience.
Hiter prevod: Previdno stopam, zvezde imam nad sabo, nebo pod stopali. Vem samo to, da bo eden od naslednjih korakov zadnji. Od tu ta zadržanost, nelagodnost, ki ji rečejo izkušnja.
Včasih si z Abom pošljeva kakšno pesem, vedno kot pripis, kot poudarjen izraz tistega, kar pravzaprav skušava sporočiti drug drugemu. Kot izraz trenutnega občutja. Če izbereš pravo pesem, ti sploh ni treba ničesar razlagati. Moja neizčrpna pesmarica je Vitomilovih osem knjig. On je opisal vsako možno stanje. Posrečeno: Vitomil je tudi boksal, dobil je najhujši udarec: odvzem svobode. Tudi o tem ima pesem.
Včasih pogledam na Abovo spletno stran, samo zato, da vem, kje je, na katerem kontinentu. Njegova fenica sem, kaj hočem, tako je. Prijateljice se mi smejejo, ker sem zaradi njega lahko popolnoma evforična, pri teh letih je to res malce smešno. Kot pubertetnica nisem imela nikogar, ki bi si ga hotela nalepiti na zid. A jaz pravim, da tudi sreča udari z nevidnim zamahom, nepričakovano, in meni zelo prija njen udarec. Pravzaprav sem nenehno na preži, da ga prestrežem, da me ne zgreši. In zadovoljim se z metuljem, sploh ni treba, da v past ujamem slona. Ponavadi bolečina, ki jo zada sunek sreče, mine hitreje kot bolečina, ki izvira iz nesreče. In mene sreča bolj prizadene. Nisem vajena. Ko sem srečna, me nosi, čebljam, govorim glasneje, kličem ljudi …, dokler me spet ne prelije plaz tožba. Ob žalostnem človeku se pač ne morem smejati.
Včasih mi smeh uide. Včasih se smejem od žalosti, ker ni primernih solz. Ker tudi vsaka solza ni dobra za vsako priložnost.
Ab mi je poklonil nov CD:Time to do my lions. Solo klarinet, saksafon in japonska piščal. Na zavihku je citat iz kritike Marka Millerja, ki jo je objavil v angleških časopisih The Globe in Mail. Pravi, da Ab igra kot pijanec, ki poje ljubezenske pesmi obcestni svetilki. Duhovito. Ko ga poslušam jaz, se mi prikazuje divji petelin, skrit v velikanski smreki. Redek ptič. Ranljiv, gluh, ko dvori svojim kokoškam.
Preprosto: ljubim ga. Ni me sram priznati, nikogar ne varam, nikomur ga ne jemljem, ne zapeljujem ga. Preprosto ljubim in to me osrečuje. Osrečuje me, ker je. Pač tak udarec. Rdečica, ki ne zbledi.
In ne ljubim samo njega! Brez skrbi. Take ljubezni so predragocene, da se jim ne bi odzivala, če kličejo. Ali ne svetuje prav to Mila Kačič, ki jo tudi ljubim.
Še vedno november. Z Manco sva šli obiskat člane krožka Berimo z Manco v Sevnico. V knjižnici imajo razstavo fotografij na temo čuvanja gozdov. Kje vse živijo ljudje in kako prisrčni so! In delavni, požrtvovalni. Sama sem šla v gimnazijo Velenje, krasni mladi, na katerih stoji svet. In profesorice in knjižničarke, ki ljubijo slovensko literaturo in jezik. Da sem počaščena, ker me vabijo. Same bi znale bolje povedati vse. Jaz sem preveč evforična.
Spet ta beseda. Evforija. V slovarju knjižnega jezika med drugim piše, da je evforija bolnikovo pretirano dobro počutje in razpoloženje. Pa tudi tole: po evforiji je bila bolečina še močnejša. Kakor nalašč za moje novembrsko občutje.
Knjižni sejem. Prodala sem stol, dobila sem gotovino, ne smem pozabiti prijaviti na davčni urad. Slišim, da lovijo sardinice, požrešne pse pa ščitijo z luknjami v zakonih. Dva študenta sta dobila osem knjig Vitomila Zupana, ker sta pokazala zanimanje. En komplet sem podarila Vincentu, pa naj ga nese v antikvariat, če je lačen. Vitomil bi naredil isto.
Kupila sem si nekaj slikanic. Pravljico Najlepše darilo za rojstni dan je napisala Mojiceja Podgoršek, ilustrirala jo je Mojca Sekulič Fo, izdala pa jo je založba Lepa beseda. Gre za majhno založbo, ki jo vodi Amanda Mlakar. To živahno gospo videvam skoraj vsak vikend ob Ljubljanici, kjer prodaja slikanice slovenskih avtorjev v slovenskem jeziku, a tudi v angleščini, italijanščini, ruščini, kitajščini in grščini. Pravljica iz Slovenije je pač lepše darilo za tuje obiskovalce Ljubljane kakor magnetna figurica dekleta v slovenski narodni noši, na kateri brez zadrege piše: Made in China. Mojiceja Podgoršek je napisala vrsto knjig za otroke. Spomnim se, da sem za revijo Poslovna asistenca pisala o njeni knjigi o medvedku, ki je popravljal slovnične napake, in o knjigi o romskem dečku, ki je bil dober plavalec (knjižica je izšla dvojezično, v romskem in slovenskem jeziku). Pravljica o darilu govori o pingvinu v živalskem vrtu, ki je za rojstni dan dobil letalsko vozovnico za vrnitev k svoji mami na južnem tečaju. Na potovanje so ga pospremili prijatelji, slon, žirafa, medvedka, povodni konj, krokodil, želva, živali, ki so vajene toplih krajev, a so bile pripravljene pospremiti prijatelja v ledeno deželo. Knjižico pa sem kupila predvsem zaradi odličnih ilustracij. Mojco Sekulič Fo spremljam že nekaj let. Slaščičarna galerija Grad v Rožni dolini je polna njenih slik, tam ima tudi studio. Njene majhne slike na platnu sem prvič videla na stojnici ob Ljubljanici, potem pa v nekaj galerijah in knjigah. Če me oko ne vara, slika z gostimi akrili ali tempero, ljubi viola, turkizne, sive barve, ki nikoli niso monotone. Predvsem pa je mojstrica slikanja živali in pravljičnih pokrajin. Živali so nepopisno dobrodušne in radovedne. Celo nilski konj se smehlja. Ljubke hišice, prijazni hribčki, čez vse pa nekakšen avtoričin podpis iz pikic, ki so lahko tudi luknjice pri luknjicah ali lučke repatice, ki sliko spremenijo v barvno čipko. Da pa se mamica ne dolgočasi, ko že stotič bere pravljico, umetnica mimogrede naslika ušesnike za pingvina, klobuček za medveda, ježka v skritem kotičku, tako da tudi stodrugič odkrije nekaj, kar ji izvabi hudomušen nasmeh. Fojeva slika z užitkom, to je očitno celo pri slikah v melanholičnih viola odtenkih.
Drugo in tretjo slikanico velikega formata sem tudi kupila zaradi iste ilustratorke. Slikanico Zaspančki je napisala Vanja Tanjšek, Zgodbo o mali Dorimu pa Živa Voga. Posebnost te slikanice je punčka Dorimu. Avtorica namreč šiva punčke. Naročniki si lahko izberejo barvo las, oči, obleko, velikost …, vse punčke Dorimu so unikatne umetnine. Lahko jih naročimo po internetu.
Knjižica manjšega formata pa je zbirka pesmi Katjuše Trampuž Smeholovčki. Pesmi bereta dve prijateljici in se potem o njih pogovarjata na "moderen" način: pošiljata si telefonska sporočilca. Hkrati, ko beremo pesem, vstopamo v prisrčen svet dveh deklic, ki radi bereta in ki sta si v knjižnici obe izposodili enaki knjigi, da se lahko potem pogovarjata o njih. Pravzaprav ni jasno, kaj je bolj pomembno, pesem ali sporočilce. Pesmi se nanašajo na vsakdanje dogodke, vendar upoštevajo hitro rast in dozorevanje otrok, tako da pridejo na vrsto strgane hlače malčka in prva ljubezen pubertetnice, pa babica in mamica s trebuščkom. Zbirko je ilustrirala Taja Sever. Sproščeni akvareli. Vesela knjižica, rečeno na kratko.
Vesela sem bila, da je nagrado za ilustracijo dobil Damijan Stepančič, ravno umetnik, ki je ilustriral tudi slikanico Vitomila Zupana Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo (Založba Miš). Počutila sem se, kakor da sem se srečno vkrcala na Noetovo barko.
Ena od knjig, ki sem jo prinesla v hišo novembra, pa je res resna: Dosežki slovenskega gradbeništva (1918–1941), monografija o delu Josipa Slavca, ki jo je sestavila Zvonka Zupanič Slavec. Gospod Josip je bil delodajalec mojega dedka v Kranju, zato veliko vem o njegovi družini. Fotografije so neverjetne. Kako so gradili mostove, kakšne tovornjake so imeli, kakšne čevlje, kako skromno obleko, nobene zaščite.
Po vojni je bil gospod Slavec oropan vsega, čeprav je že sam poklonil opremo novemu socialističnemu podjetju Gradbinec. Z njegovimi stroji so gradili prve avtoceste in mostove v Jugoslaviji. O tem priča arhiv fotografij z velikih gradbišč legendarnega profesorja železnih konstrukcij Miloša Marinčka, ki sem jih pregledovala z njim, a še niso objavljene.
Doletelo pa me je priznanje knjižnice NUK, ki sem se ga silno razveselila. Zaradi "ohranjanja rokopisne dediščine". Zaradi Zupana, Dolenca, Škerla, Zagoričnika. Spet sem se sesula od evforije. Nisem se zahvalila za priznanje, nisem posebej pozdravila Vitomilovih sorodnikov, ki so prišli na podelitev. Slava me je opijanila. Če oni ne bi ohranili Vitomilovih rokopisov, pač ne bi imela kaj početi tista štiri leta, ko sem pesmi iz zapora in pesmi s prostosti prepisovala. Najbrž bi si kupila nekaj parov čevljev. Mogoče bi šla v Novo Zelandijo. Umrla bi ravno tako. Naj se zahvalim knjižnici. Naj se oddolžim dedičem z Vitomilovo pesmijo iz tretje knjige Pesmi iz zapora.
Stanca o ladji
Če ladja ne tovori prave teže,
nenadna vihra rada jo prevrne,
in če prenizko kljun njen vodo reže,
lahko zgodi se, da jo val zagrne.
Kadar vihar nesreče nas doseže,
takrat nam teža skušnje dolg povrne:
kdor pravo mero je gorja občutil,
ohrani v stiski mir, ki ni ga slutil.
