Moja mlajša sestra Ana je stara osem let, torej je šest let mlajša od mene. V višino meri okoli sto trideset centimetrov, težka (lahko bi rekli, da je za svojo velikost kar lahka) pa je okoli petindvajset kilogramov.
Njeni lasje so dolgi in ravni, na nekaterih predelih rahlo skodrani ter svetlo rjave barve. Lepo sovpadajo z njenim podolgovatim obrazom. Oči ima modre barve, še posebno pa so lepe, ko se smeji in veseli.
Ker je njena najljubša barva vijolična, velikokrat nosi oblačila te barve. Najbolj ji pristojijo krila, puloverji, kavbojke in številne majice živih barv. Za posebne priložnosti velikokrat obleče nogavice in obleke temnih barv, na roke si posadi zapestnice, obuje pa svetle čevlje.
Ob poplavi današnje hitre hrane je Ana med svojimi vrstniki prava izjema – ne mara hitre in ocvrte hrane, če manj pa mastnih jedi. Babica se ji najbolj prikupi, če ji za kosilo skuha njen najljubši pražen krompir.
Ana živi skupaj z mano, mamico in očijem v hiši na Polzeli. Skupaj hodiva tudi na OŠ Polzela – čeprav ne v enak razred. Ona obiskuje tretji razred osnovne šole.
V prostem času velikokrat riše, gleda risanke in posluša glasbo. Vsak dan se tudi igra s svojo psičko Luno, na katero je še posebej ponosna.
Ana je zelo odprt človek, zna pomagati drugim in je prijazna do tujcev. Rada ima živali in naravo. Zelo si je želela psička in lansko leto se ji je želja uresničila. Občuduje tudi konje, ki se mnogokrat pojavijo na njenem slikarskem platnu ali pa na listu v zvezku.
Talent risanja je pridobila od babice Mojce. Verjetno je k temu pripomoglo tudi naključje, da sta se obe rodili na enak dan – 16. december. Seveda se je moja sestrica rodila veliko let kasneje kot babica.
Ker je vseskozi zelo zgovorna, nima težav s pridobivanjem prijateljev, za svoja leta pa zna misliti zelo modro, zrelo in pozitivno.
Kot starejši brat jo poznam že od malega in skupaj sva doživela veliko stvari. Tako dobrih kot tudi tistih malce manj dobrih. Velikokrat sva se že skregala, vendar se potem zelo kmalu tudi spoprijateljila. Skupaj si pomagava in se spodbujava. Zato menim, da je moja sestra Ana res tista oseba, brez katere bi težko živel in preživel.
Jan KOROŠEC, 9. c
OŠ Polzela
Mentorica: Marija Kronovšek
