Dan žena

0
182

Rezervirala je mizo v znani splitski »konobi«, v centru mesta, za nas deset, deset sodelavk. Vsaka iz drugega dela Evrope. Tisto, kar nas povezuje poleg delovnega mesta v turistični agenciji, je ljubezen. Ljubezen, ki nas je pripeljala v to čudovito obmorsko mesto. Močne, odločne, pripravljene narediti ta ogromen korak in se za vedno odseliti daleč stran od doma – vse zaradi ljubezni, ljubezni do partnerja.

»On ve, da se mora še toliko bolj truditi, me razumeti in podpirati. Ve, da mora vedno držati skupaj z menoj, se postaviti zame, saj sem se izključno zaradi tega odrekla nekaterim pomembnim stvarem v svojem življenju in se preselila k njemu. Ker spoštuje moj pogumni korak …,« je dejala s svojim francoskim naglasom.

Ideja, da odidemo na večerjo ravno na dan žena, se ji je porodila le nekaj dni prej. Na ta dan je s svojimi prijateljicami za čas študija v Italiji že tradicionalno organizirala žensko večerjo v znani milanski restavraciji. To je bil edini dan v letu, ko so se prav vse, brez izgovorov, zbrale na istem mestu, podelile svoje strahove, dvome, skrite želje, se nasmejale do solz, zaplesale in se neizmerno zabavale dolgo v noč.

Leta 1909 je bila prvič sprožena ulična demonstracija tovarniških delavk iz Chicaga, ki so zahtevale krajši delovni čas, boljše plače in volilno pravico. Temelje dneva žena je postavila nemška voditeljica ženskega delovnega gibanja Clara Zetkin leta 1910 v sklopu Druge mednarodne socialistične konference. Samo leto kasneje se je praznik začel masovno proslavljati. Namreč točno pred 100-timi leti se je na javnih mestih v Avstriji, Švici, Nemčiji in na Danskem zbralo več kot milijon žena in moških z zahtevami, da le-te pridobijo volilno pravico, da se jim omogoči javni položaj, pravica do dela in pravica do izobrazbe. V svetu je ta dan prvič zabeležen kot dan žena. Žene so bile na svoj praznik oproščene običajnega delovnega ritma, po kolektivih pa se je praznovalo. Simboliko je predstavljal nagelj, ki so ga moški običajno poklonili nežnejšemu spolu. Kasneje je le-ta izginil iz »mode«, češ da preveč asocira na socializem, na njegovo mesto pa se je usidrala vrtnica ali bombonjera.

 

Kar še vedno občudujem, je včlanitev moje babice v Društvo žena. Tako se ženske različnih starostnih skupin iz okoliških vasi in mest vsaj enkrat mesečno zberejo v gostilni, kjer organizirajo tombolo (kasneje mi je postalo jasno, zakaj ima babica toliko kavnih servisov) pa tudi skupne izlete, nazdravijo, podelijo nove recepte, ob posebnih priložnostih pa tudi zaplešejo. Dedek je babici ob takšnih srečanjih vedno stisnil v žep nekaj dinarjev, najbolj srečen pa je bil, ko je pozno ponoči zaslišal odpiranje garažnih vrat. Da, babica vozi avto in še kako! Pred samo nekaj leti jo je zaustavil policaj, misleč, da za volanom fieste sedi mulec, ki ne spoštuje predpisov o omejitvi hitrosti. Na njegovo veliko presenečenje je za volanom našel babico, ki se ji je mudilo na srečanje žena, saj se je obisk pri frizerju, ki je njene srebrne lase poživil z nekaj črnimi prameni, zavlekel.

 

Smeh je krčil naše trebušne mišice, za sledi maskare na naših obsijanih obrazih pa so bile krive solze radostnice. Izgubile smo občutek za čas in prostor. Natakar nas je nemo, na nevsiljiv način z rahlo pritajenimi lučmi, opomnil, da naš delodajalec kapitalističnega sistema jutri zjutraj gotovo ne bo imel razumevanja za našo zaspanost. Časi so se spremenili, vendar smo me ostale iste. Ženstvene, a hkrati močne.