Med psilocibinske gobe štejemo vse vrste gob, ki vsebujejo substanci psilocibin in psilocin, ki povzročata halucinogene učinke ob zaužitju. Najdemo jih povsod po svetu in spadajo med najbolj razširjene halucinogene droge. Po nekaterih podatkih naj bi imelo uživanje »norih gob« zelo dolgo zgodovino, ki sega daleč v prazgodovinske čase. Že zgodnji človečnjaki v vzhodni Afriki (homo africanus, homo boisei) naj bi se hranili z njimi pred milijonom let.
Nekatere arheološke najdbe potrjujejo uporabo psilocibinskih gob v šamanistične namene. Severnoafriška kapsijska kultura, ki je cvetela med 10.000 in 6.000 leti pr. n. št. je pustila za seboj stenske risbe, s katerih je razvidna uporaba gob. Uživanje halucinogenih drog ima dolgo zgodovino tudi med mnogimi ljudstvi Srednje Amerike. Na mnogih mezoameriških arheoloških najdiščih so odkrili kipce v obliki gob, ki kažejo na njihov religijski pomen.
Azteki so psilocibinske gobe imenovali teonanacatl (dobesedno božje gobe, iz teo (bog, sveto) in nanacatl (goba) v jeziku nahuatl). Španski viri poročajo, da so jih obredno zaužili med kronanjem vladarja Moctezume II. leta 1502. Frančiškanski menih Bernardino de Sahagun, ki je po Cortesovi osvojitvi Mehike potoval po azteških deželah, je v svojih zapiskih omenil uporabo teonanacatla med verskimi rituali. V naslednjih stoletjih so španski osvajalci poskušali zatreti uporabo halucinogenih gob med podjarmljenimi Indijanci, saj so bili mnenja, da prek njih komunicirajo s hudičem. Z razmahom katolicizma je postala ta navada sicer precej manj razširjena, a je niso uspeli nikoli zares izkoreniniti, tako da še danes med določenimi indijanskimi skupnostmi Srednje Amerike najdemo ritualno uporabo teonanacatla.
Psilocibinske gobe so bile v evropski medicinski literaturi prvič omenjene leta 1799 v časopisu London Medical and Physical Journal. Članek opisuje bizaren dogodek, ko je nek Londončan nevede nabral nore gobe v mestnem parku in jih s svojo družino pojedel za zajtrk. V petdesetih letih 20. stoletja so znanstveniki prvič resno raziskali psilocibinske gobe, jih znanstveno opredelili in odkrili njihove halucinogene sestavine. V šestdesetih letih je znani ameriški psiholog in pisec Timothy Leary propagiral uporabo norih gob med mladostniško hipijevsko subkulturo. V zgodnjih sedemdesetih je bilo uživanje halucinogenih drog že razširjeno med mladino po vsem zahodnem svetu in tako je ostalo do danes.
Psilocibinske gobe ne povzročajo zasvojenosti in ne vsebujejo nobenih strupov. Psilocibin je, na primer, po ocenah znanstvenikov manj strupen od aspirina. Kot pri vseh drugih halucinogenih substancah je učinek norih gob zelo odvisen od samega uživalca. Glede na dozo, način priprave in uživalčev metabolizem lahko halucinacije in fizični efekti trajajo od 3 do 8 ur. Nevarnost uživanja tovrstnih gob se skriva predvsem v uživalčevi psihi. Za psihično nestabilne ljudi se lahko uživanje gob spremeni v pravo moro, saj psilocibin potencira vse njihove strahove in psihoze in lahko utrpijo dolgoročne posledice.
Glede prepovedi in kazni za posedovanje psilocibinskih gob ni mednarodnih regulativ in to ostaja v domeni vsake posamezne države. Psilocibin in psilocin sta sicer na spisku Združenih narodov kot substanci z visokim potencialom za zlorabo in brez vrednosti za medicino, vendar ni nobenega mednarodnega zakona, ki bi ju izrecno prepovedoval. Glede na to, da obstaja veliko nevarnejših drog, ki povzročajo hudo zasvojenost in prinašajo dobičke mednarodnim kriminalnim kartelom, bo verjetno tako ostalo še nekaj časa. Posamezne države pa imajo zelo različno politiko do psilocibina; ponekod sploh ni prepovedan (npr. na Češkem), drugod pa je v istem rangu s heroinom (Nova Zelandija). Noben zakon pa ne more spremeniti dejstva, da ljudje nore gobe uživajo že dolga tisočletja in jih bodo tudi v prihodnosti.
