Izgubila sem se v labirintu

0
161

Bilo je pozno zvečer. Bila je polna luna in na nebu ni bilo niti enega samega oblačka. S prijatelji smo se zbrali pred labirintom, ki naj bi bil zgrajen v času starih Grkov. Širile so se govorice, da v njem straši, in s prijatelji smo hoteli izvedeti resnico.

Razdelili smo se v pare, vsak je dobil žepno svetilko ter rdečo luč, ki utripa. Če bi prišli neznano kam, bi drugi vedeli, kje smo.

Vstopila sem v labirint. S prijateljico sva šli levo in čez nekaj časa sva prišli v majhno temno kamro. Na stenah je bilo nekaj zapisano z barvo, ki je bila videti kot kri. Pisave nisva poznali. Vsaka je odšla do svoje stene. Ko pa sem se obrnila, da bi partnerko nekaj vprašala … je ni bilo pri steni. Sama sem ostala v kamrici. Pognala sem se v tek po vijugastem predoru. Naenkrat sem se spotaknila ob nekaj. S svetilko sem posvetila na stvar. Bila je človeška lobanja. Postalo me je zelo strah. Ko sem hotela prižgati rdečo luč, sem ugotovila, da je nimam več. Po hodniku sem posvetila, da bi jo poiskala. Nikjer je ni bilo.

Naenkrat sem zaslišala glasove za sabo. Niso zveneli človeško. Nisem izgubljala časa, da bi pogledala, kaj je bilo za mano. Pognala sem se v zelo hiter tek. Glasovi so bil še kar za mojim hrbtom, a zdaj so bili glasnejši. Pritekla sem v slepo ulico. Bilo me je strah, kaj je za mano … Kar naenkrat pa so glasovi utihnili. Ozrla sem se nazaj in posvetila s svetilko. Skoraj bi omedlela. To, kar sem gledala, ni moglo biti res. Bili so moji prijatelji, ampak bili so … mrtveci. Za njimi pa je stala pošast. Nagnusna črna pošast, ki je imela tri velike črne oči. Zakričala sem tako na glas, da je odmevalo po celotnem labirintu. S svetilko sem posvetila proti njim. Začudeno sem pogledala in mrtveci, s pošastjo vred, so si zakrivali oči in naredili so prehod, skozi katerega sem hitro zbežala.

Čez nekaj časa sem pred sabo uzrla izhod. Z vso hitrostjo sem stekla do izhoda in skozi njega. Ko sem odprla oči, sem spet zagledala prijatelje – žive in zdrave. Nikoli več se nismo vrnili k labirintu.

 

Klara Hribernik, 7. b

OŠ Polzela