Bil je lep jesenski dan, ko me je poklical prijatelj Tadej in me povabil na zabavo za rojstni dan. Zabava je bila že naslednji dan pri Tadeju doma.
Tadej živi v bloku v tretjem nadstropju. Blok ima tudi dvigalo. Dvigalo pa smo otroci, ki smo se zbrali pri Tadeju, uporabljali tudi za igro, čeprav ni najbolje. Običajno se nas je šlo peljat več prijateljev, a enkrat sem šla sama in ko sem hotela izstopiti, se dvigalo ni in ni hotelo odpreti. Potem sem pritiskala vse gumbe, toda nič. Počasi me je postajalo strah, zato sem pritisnila gumb z zvoncem – klic v sili. Oglasil se je gospod in rekel, da naj kar mirno počakam, da bo prišel in me rešil. Ko so prijatelji opazili, da me ni, so me začeli iskati po nadstropjih. Kmalu so prišli pred vrata dvigala in mi delali družbo. Potem se je dvigalo začelo premikati, brez da bi jaz kaj pritiskala. Nisem vedela, kaj se dogaja. Kmalu se je dvigalo ustavilo in vrata so se odprla. Pred vrati je stal Tadej. Potem je Tadej povedal, da včasih tipke ne delajo. Ker se je moja vožnja srečno končala, sem bila vesela, vendar se nisem šla več peljat sama. Pa tudi naslednjič bomo vedno premislili, kaj se igramo. Drugače pa me sedaj ni nič strah dvigala, saj mi je vožnja z dvigalom bolj všeč kot pa hoja po stopnicah.
Petra Količ, 5. a
OŠ Šmihel, Podružnica Birčna vas
