Kako sem srečal »Razgaljeno bližino«

0
218

Vladkine utrinke srečam, ko raziskujem skrivnostnostnost, že kar magijo časa. Vladka me zasuje z zrni nekega časa, mi podarja nežne minute čakanja, nore ure, belo leto v neskončnem mraku ob upočasnjenem kazalcu na stenski uri, vabi me v trenutek, kjer že ždi ujeto hrepenenje,…

 njen čas polzi, prši, se vozla, šelesti, trepeta in se sladka, spolzi,…

 je razpasan, nesluten, posreban, izmiljen, odmerjen,…

 je blažen trenutek, hrepeneča večnost, bežen hip, večno potovanje v ….

 Kam? V trenutek? V Svetlobo? Morda išče prabesedo za čas? ….

Vladka išče, kuje opise, hrepeni izreči nepovedano, kar še ni zavito v besedo,.. njena čustva, vse njeno astralno telo z njenim miselnim telesom, z njenim svinčnikom vred, ostane brez mince, zmanjka besed, radirka samo nemo strmi, papir popije zadnje črnilo, beseda se raztopi, kot se vsem Iskalcem seseda navidezna resničnost, tisti še donedavna tako sveti izmišljeni res našega uma, kopni, postaja prozoren, se razblinja kot oblaki,…

Z zadnjimi atomi moči še zapiše, izrodi,..na papirju ostane prgišče besed,..

 Vonj starih borovcev.

Zamolkla tišina.

Posreban čas.

 

Dolga peščena obala.

Tisočero kamenčkov in školjk.

Zrna nekega časa.

 

Tu me pušča samega, z vsemi obnemelimi zunanjimi čuti, a napolnjenega z nečim, kar je vame vstopilo skozi skrivna vrata, v trenutku, prav blizu tistega Edinega Trenutka, ki ga resnično moremo polno Živeti, … ko v Samosti občutim Eno z vsem,….Povezanost….

Razkriva in razgalja se mi Resnica, Ljubezen, zablešči se Pot,..

Do Višjega Človeka? Oplemenititi sebe in se predati služenju Človeštvu…..do konca …

 

Sklonjeno hrepenenje

novorojenega dne. 

V razsejane delce samote     

potopljena slutnja.                  

Plešoče črne dlani.               

Poležana tesnoba. 

Gib zbledele sence               

skozi priprta polkna.  

Počesano jutro.                      

Odeja mehkih besed. 

Božajoč pogled.                       

Otrplost zastalega trenutka. 

 

El anhelo inclinado

del dia recien nacido.

En esparcidas particulas de soledad

inundado sentir.

Las palmas negras bailando.

Angustia amorronada.

Movimiento de una sombra palida

por persiana baja.

Un amanecer peinado.

Colcha de palabras blandas.

Mirada acariciante.

Congelar el momento parado.

 

Hvala Vladka, hvala.