Jutranje žvrgolenje ptic,
sonce, ki na obraz posije,
svet, v katerem ni krivic,
toplota, ki telo oblije.
Kot da je svet obstal.
Prebujanje cvetlic spomladi,
tiha glasba narave,
zvončki, ki nabiramo jih radi,
soncu pošiljamo pozdrave.
Kot da je svet obstal.
Plavanje v brezskrbni modrini,
čudovit občutek neskončnosti,
sama na svetu, v tišini,
obraz v čustvu radosti.
Kot da je svet obstal.
Gozdovi kot slikarjeva paleta,
namešane barve so življenja,
spomini na pretekla leta,
trenutke samega veselja.
Kot da je svet obstal.
Magična belina vsepovsod,
veder praznični je čas,
snežink z neba veseli prihod,
vsako drevo ima svoj okras.
Kot da je svet obstal.
Sedenje v tihi mesečini,
sester zvezd svetleč pozdrav,
šumenje vetra v večerni milini,
vrhovi, z luno osvetljeni, bližnjih so dobrav.
Kot da je svet obstal.
Vsakdanji mestni kraval,
stolpnice namesto polj,
v vsakem kraju festival,
onesnaženo vse je, vedno bolj.
Svet ni več obstal.
Kje so naša zlata polja?
Slišiš pesem sester ptic?
Kje modrina in bistrost našega je morja?
Na tem svetu polno je krivic.
Svet ni več obstal.
Narava se je spremenila,
mi utišali smo pesmi ptic,
da spet se nazaj bo ustalila,
prisluhnimo, poslušajmo njen klic.
Takrat bo spet tako, kot da je svet obstal.
Ina Poteko, 8. a
OŠ Polzela
Mentorica: Karmen Zupanc
