Lačni ljubezni I.
Prvi korak pri zdravljenju zasvojenosti s trdimi drogami, alkoholom, zdravili na recept, avtohtonimi in manj avtohtonimi zelišči je abstinenca. Zdravljenje zasvojenosti s hrano ne more temeljiti na abstinenci. Zasvojenost s hrano je precej širok pojem, v strokovni literaturi pa se omenjata predvsem dve motnji hranjenja, anoreksija in bulimija. Morda je anoreksija bolj nevarna, ker vodi v gotovo smrt, če se je ne zdravi. Bulimija pa je njena bolj potuhnjena sestra.
Pol stoletja nazaj so psihiatri bulimijo nervozo obravnavali kot atipično obliko anoreksije nervoze. Za razliko od žrtev anoreksije nervoze pa imajo bulimiki ponavadi normalno ali celo nekoliko povišano telesno težo. Obdobjem stradanja, bruhanja na silo, jemanja diuretikov ali pretirane telesne aktivnosti sledi namreč obdobje prenajedanja oziroma volčje lakote.
Kljub temu pa obstajajo znaki, ki strokovnjakom namignejo, da imajo verjetno opravka z bulimikom. Za purgativni tip bulimikov je namreč značilen vedenjski vzorec bruhanja po vsakem obroku. Da bi se lahko izbruhali, si bulimiki v usta tlačijo prste. Če se tak vedenjski vzorec ponavlja, zgornji sekalci poškodujejo kožo na vrhnji strani prstov. Želodčna kislina pa sčasoma poškoduje zobno sklenino, kar pripomore k širjenju kariesa po zobovju in nastanku parodontalne bolezni. Dolgotrajno ponavljajoče se bruhanje povzroči popuščanje mišice zapiralke, ki loči želodec od požiralnika, kar pomeni, da se vsebina želodca vrača v požiralnik, tudi kadar bulimik ne bruha, s tem pa poškoduje sluznico požiralnika in posledično povzroči nastanek razjed na požiralniku. Težje se je soočiti z žrtvijo bulimije, ki obdobja prenajedanja izmenjuje z obdobji pretirane telesne aktivnosti ali stradanjem (nepurgativni tip bulimika), saj so znaki v tem primeru precej manj očitni. Vendar pa tudi nepurgativnemu tipu bulimika grozijo resne zdravstvene težave oziroma bolezni, med njimi vnetje trebušne slinavke, diabetes tipa II, vnetje oziroma poškodbe ledvic, prepočasno bitje srca oziroma bradikardija in aritmije oziroma motnje srčnega ritma.
Kar 75 % ljudi, ki trpijo za motnjo hranjenja, spremlja tudi depresija. Bulimija se zdravi predvsem s psihoterapijo, individualno ali v skupini, psihiater pa bulimiku lahko predpiše tudi antidepresive. V povprečju le 20 % bulimikov po zdravljenju ne kaže izboljšanja, ostalim se kakovost življenja bistveno popravi, saj svojega življenjskega ritma ne prilagajajo več ciklusom prenajedanja in bruhanja. Kljub temu pa obstaja nevarnost, da se bo bolezen ponovila, če se bulimik znajde v hudo stresni življenjski situaciji.
Tia je o svoji izkušnji z bulimijo spregovorila na forumu:
„Da imam dejansko problem, sem dojela šele na dan, ko me je med mojim "obredom" zalotila mama. V njenih očeh sem videla ogromen strah in žalost in takrat sem spoznala, kaj si dejansko počnem. Odločila sem se, da preneham. Obiskovala sem skupinske terapije v svetovalnici za motnje hranjenja in terapevta, vendar brez večjega uspeha. Stvari so šle s slabega na slabše. Na najnižji točki sem bruhala tudi po petkrat na dan. Bila sem izčrpana telesno, psihično in duševno. Izolirala sem se od prijateljev in družine, v ogledalu pa sem videla debelo in grdo osebo, ki počne gnusne stvari.
Stvari so se začele spreminjati šele, ko sem se zaradi faksa odselila od doma. Občutek sem imela, da lahko začnem na novo. Imela sem cimro, pred katero sem želela sveto skriti svojo sramoto. In to mi je tudi uspelo. Frekvenca prenajedanja in bruhanja se je zelo zmanjšala. Bila sem sama stran od doma in lahko sem razmislila o sebi, o tem, kdo sem in kaj hočem postati. Izkazalo se je tudi, da mi način dela na faksu dosti bolj ustreza. Velik del pritiska, povezanega s šolo, je namreč popustil. Odločila sem se tudi zaposliti preko študenta in to se je izkazalo kot tista zadnja sprememba, ki sem jo potrebovala. Zaposlena sem bila namreč večji del dneva in večera, časa za razmišljanje o hrani in prenajedanju pa je bilo vse manj. V delu sem zelo uživala, spoznala pa sem tudi veliko novih prijateljev, ki v meni niso videli bulimičnega dekleta, temveč sposobno, duhovito žensko in dobro prijateljico. Tako so minevali meseci, meni pa se je stanje počasi izboljševalo. Veliko sem potovala, ponovno sem se začela ukvarjati s športom, vse to mi je pomagalo okrepiti samopodobo. Na hrano pa sem začela gledati kot na zdravilo in ne kot strup.”
Viri:
http://www.psihiater-leser.com/452/42401.html?*session*id*key*=*session*id*val* (14. 2. 2009)
http://www.tosemjaz.net/clanki/610/detail.html (14. 2. 2009)
http://sl.wikipedia.org/wiki/Bulimija (14. 2. 2009)
http://users.volja.net/muza1/Bulimija_nervoza.html (14. 2. 2009)
http://vizita.si/clanek/dusevnost/ljudje-z-bulimijo-se-skrivajo-za-veselostjo.html (14. 2. 2009)
http://www2.arnes.si/~tbolko/R06/projekt2c1/bulimija.html (14. 2. 2009)
http://ljubezen.forumotion.com/stiske-tezave-in-problemi-f4/anoreksija-in-bulimija-t1011.htm (14. 2. 2009)
http://www.webmd.com/skin-beauty/what-is-beautiful-a-brief-look-through-history?page=2 (14. 2. 2009)
http://www.cnn.com/2009/LIVING/wayoflife/02/04/mf.dubious.diets/index.html (14. 2. 2009)
