Lačni ljubezni II.

0
240

Lačni ljubezni II.

Nekdanja manekenka Cindy Crawford naj bi nekoč izjavila, da ji danes preboj med svetovno znane modele ne bi nikoli uspel, ker izgleda preveč zdravo. Mediji pri omenjanju motenj hranjenja že nekaj časa s prstom kažejo na modno industrijo, ki je trenutno dežurni krivec za porast primerov anoreksije med mladimi dekleti, očitki pa letijo tudi na grafične oblikovalce, saj z računalniškimi programi še prepogosto brišejo kilograme lepoticam na naslovnicah modnih revij. Vendar pa anoreksija nervoza ni bolezen sodobnega časa. Najzgodnejši opisi tega stanja segajo daleč nazaj v 16. stoletje.

Izraz anoreksija nervoza je leta 1873 skoval sir William Gull, osebni zdravnik kraljice Viktorije. O anoreksiji se je v tistem času razpisal tudi francoski zdravnik Charles Lasègue. V najzgodnejših zapisih o anoreksiji nervozi zdravniki omenjajo pacientke, redkeje paciente, ki vztrajno zavračajo hrano, so na pogled podhranjeni, kljub temu pa v vsakdanjem življenju skušajo biti čim bolj aktivni oziroma skoraj nemirni.

Sodobni psihiatri in psihoterapevti ugotavljajo, da anoreksija nervoza največkrat prizadene dekleta, ki so po eni strani zelo občutljiva, imajo nizko samozavest, po drugi strani pa kažejo visoko stopnjo motivacije, imajo dobro razvite sposobnosti, drugi pa jih dojemajo kot perfekcionistke.

Anoreksija nervoza je motnja hranjenja, ki se v 10 % primerov konča s smrtjo, saj se žrtve anoreksije izstradajo do smrti, nekatere pa naredijo celo samomor.

Začne se z dieto, cilj je izgubiti nekaj odvečnih kilogramov. Večina posameznikov z dieto prekine, ko cilj doseže. Nekateri posamezniki, še večkrat posameznice, pa izgubijo nadzor nad hujšanjem. Dnevni vnos hrane se zmanjša na minimum, anoreksik s svojega jedilnika črta vsa potencialno redilna živila, predvsem ogljikove hidrate in maščobe, poveča obseg fizičnih in športnih aktivnosti, nekateri pa se med stradanjem zatečejo tudi k bruhanju po obrokih in uživanju odvajal oziroma diuretikov. Bulimiki in anoreksiki se med sabo razlikujejo predvsem po indeksu telesne teže, pri anoreksikih pade pod 17,5 (običajno se vrednost indeksa telesne teže nahaja med 20 in 25), medtem ko bulimiki pogosto ohranijo normalne vrednosti indeksa telesne teže.

Ob napredovanju bolezni dekleta in ženske izgubijo menstruacijo (amenoreja), zniža se krvni tlak, nastopijo motnje na EKG-ju, motnje v ritmu srčnega utripa, porušeno je ravnovesje elektrolitov v telesu, zniža se število belih krvničk in krvnih ploščic v telesu, posledica znižane koncentracije hormonov v telesu pa je lahko tudi neplodnost. Anoreksikom se sčasoma zniža telesna temperatura, na hrbtu, po rokah in po obrazu pa jim zraste puh.

Uspešno izgubljanje teže za anoreksika pomeni občutek kontrole nad lastnim telesom. Dejstvo, da ima nad svojim telesom popolno kontrolo, je za anoreksika celo pomembnejše od same izgube teže.

Prekomerna izguba teže lahko ogrozi življenje anoreksika, v takem primeru je potrebna hospitalizacija. Zdravljenje se po hospitalizaciji nadaljuje s psihoterapijo, kjer žrtev in terapevt poskušata identificirati resnične vzroke za nastalo stanje. Kadar so žrtve anoreksije najstnice, je ne samo priporočljivo, temveč nujno, da se v terapijo vključi celotna družina. Tipično gojišče anoreksije je družina, ki poudarja ambicije, pretirano skrbi za zunanji videz, hkrati se notranji konflikti potlačujejo oziroma zanikajo, negativna čustva pa so nedobrodošla. Oče v takih družinah si prizadeva, da bi bil svoboden. Čustvene opore ne nudi niti svoji ženi niti drugim članom družine. Mati svoja čustva zaupa otrokom, ker je njen partner na tej ravni komunikacije nedostopen. Anoreksična dekleta zaradi lojalnosti do staršev pogosto potlačujejo svoje lastne potrebe. Od njih se pričakuje nesebičnost, žrtvovanje, prizadevnost, notranja moč. Lastne potrebe so znak šibkosti. Skrb za drugega je pomembna, vendar v smislu zagotavljanja materialnih dobrin. Anoreksik pogosto prevzame vlogo mirovnika oziroma posrednika v konfliktih med obema staršema.

Boj z anoreksijo je lahko dolgotrajen, mnogi anoreksiki pa se nikoli ne počutijo popolnoma ozdravljeni. Vendar tisti, ki so bolezen premagali, zatrjujejo, da se je bilo vredno potruditi. Srečni so, da se njihovo življenje ne vrti več zgolj okrog hrane. Počutijo se drugače, boljše, bolj svobodno. V njih raste in se krepi prava notranja moč, potrebna za življenje.

 

Viri:

http://www.dlib.si/documents/znanstveni_clanki/psiholoska_obzorja/pdf/URN_NBN_SI_doc-1NV5OEK2.pdf (22. 2. 2010)

http://terapija-numina.net23.net/index.php/motnje-hranjenja/anoreksija (22. 2. 2010)

http://sl.wikipedia.org/wiki/Nervozna_anoreksija (22. 2. 2010)

http://med.over.net/zasvojenost/hranjenje/anoreksija_nervoza.php (22. 2. 2010)