Motnje hranjenja postajajo v zadnjih desetletjih vse večji problem našega okolja; statistike namreč kažejo, da ima v t. i. »razviti« družbi kar deset odstotkov deklet katero od oblik motenj hranjenja! Mladi, naša prihodnost, uničujejo sami sebe. Motnje hranjenja so kompleksna psihosocialna motnja, ki se kaže kot škodljiv način hranjenja in ravnanja z lastnim telesom, vsebuje pa tudi elemente zasvojenosti.
/Jasna Jauk, Rubrika: Najstniki, str. 32, 33; Otrok in družina, januar 2007/
Hrana je zelo pomembna za zdrav razvoj posameznika kot gorivo fizičnega razvoja in obstoja. Ko je odnos do nje porušen, ko postane središče človekovih mislih, fizično telo pa edini kriterij samovrednotenja, lahko govorimo o motnjah hranjenja.
Lahko govorimo o anoreksiji in bulimiji.
Anoreksija je pretirano, ekstremno zavračanje hrane, bolezensko hujšanje celo do stradanja. Ne gre za izgubo apetita, vendar je ta iz strahu pred debelostjo zatiran. Taki bolniki vzbujajo na videz občutek moči in samonadzora.
Za bulimijo sta značilna prenajedanje in samoizzvano bruhanje.
Kompulzivno hranjenje pa je motnja, pri kateri se bolniki bolj ali manj »bašejo« s hrano, čeprav niso lačni.
Razlogov za težave s hranjenjem je veliko. Največkrat se pojavijo v družini: visoka pričakovanja, čustveno hladni odnosi, odtujenost, spolne zlorabe …
Nujna je strokovna zdravniška pomoč.
