Moj prosti čas

0
304

Moj prosti čas… Ker sem dijak in razmišljam »po dijaško«, bo morda moje razmišljanje zvenelo malce čudno, morda tudi malce nerealno za tiste, ki razmišljate drugače. Sam menim, da ima čisto vsak na voljo toliko prostega časa, kolikor si ga vzame. Vprašanje pa je, kako ga porabi. Zakaj tako mislim, pa boste izvedeli v nadaljevanju.

 

Če izpostavim svojo generacijo, lahko rečem, da je današnja mladina vse preveč razvajena, kar pa je gotovo posledica prevelike količine prostega časa, ki ga imajo dijaki. Dandanes je po šolah zelo popularno, da greš namesto k matematiki malce »zalit« oziroma si vzameš prosto uro, saj pri matematiki tako ali tako ne počnemo nič pametnega. Vsak misli le na to, kako bo čim prej prišel domov, na hitro pojedel kosilo in se zasidral na svoje najljubše mesto pred računalnik ter celo popoldne komentiral prijateljeve slike na Facebooku. Nihče pa ne misli na to, kaj bo čez nekaj let, ko bo potrebno pričeti »migat«, saj denarja, ki ga sedaj dobivamo od staršev, ne bo več. Kar naenkrat se nam bo cel svet obrnil na glavo in vsi okoli nas bodo krivi, da nimamo službe in da smo popolnoma »suhi«. A verjemite, takrat bo že prepozno, saj ko človek postane razvajen, tak ostane do konca. Mogoče sem malce zašel, a sem s tem hotel povedati le to, da prevelika količina prostega časa za nas ne pomeni nič dobrega. O tem, da mladina večino prostega časa preživi za računalnikom, ne bi več govoričil, saj take in podobne teme danes beremo že povsod. Raje bi izpostavil malce drugačno temo in sicer organizacijo našega dnevnega reda.

 

Med sošolci se najbolj aktualna vprašanja: »Ali si se kaj učil? Ali ti je vse jasno? Ali sploh kaj znaš?« Tem sledijo skoraj vedno isti odgovori, kot je: »Heh, kdaj pa naj bi se učil, saj nikoli nimam časa.« Take in podobne izjave se mi zdijo poneumljanje samega sebe. Zame bi bil ustreznejši odgovor/izgovor: »Nisem se učil, ker sem preveč časa porabil za druge stvari.« To je velikokrat tudi res. Veliko ljudi se v določenem trenutku sploh ne zna odločiti, kaj bi delali in koliko časa bi za to porabili. Taki situaciji bi lahko rekli krizna točka, kjer je velika večina ljudi poraženih, ker si sami sebi ne znajo reči, da se bodo eno uro učili, da se rešili določene nadloge, nato pa bi si privoščili nekaj časa zase. Ampak ne. Večina ljudi na tej preizkušnji pade in si rečejo na primer: »Zakaj pa ne bi pogledal, kaj počnejo drugi, morda pa dobim kakšno idejo.« In tako se zopet kar nevede znajdemo na Facebooku, kjer pustimo kar nekaj ur našega dragocenega časa. Samega sebe ne bi natančneje uvrščal ali pa se izpostavljal, lahko pa rečem, da sem pri organizaciji dela kar dober in mislim, da se, v primerjavi z drugimi, to kar pozna. Glede na te trditve, lahko zopet rečemo, da imamo prostega časa ravno toliko, kolikor si ga vzamemo. Če pa se vprašamo, kaj je krivo, da mnogi tega ne znajo, mislim, da je tu več razlogov za to. Seveda je med najpomembnejšimi razlogi nedisciplinirano življenje mladine pa tudi ostalih, ki iz leta v leto narašča. Starejši ljudje vedno govorijo, da bi morali mladi fantje v vojsko, da pridobijo kako delovno navado, kar je seveda dobra ideja. Ko poslušam očeta in njegove sovrstnike, kako so se imeli v vojašnicah, me včasih kar zmrazi. Tam ni bilo vprašanj hočeš, nočeš. Bila je le beseda MORAŠ. Veliko se jih je sprva upiralo, a niti eden ni imel od tega nič. Prej si popustil, bolje si se imel. Današnjim razvajencem, ki se jih bojijo že njihovi starši, bi taka vzgoja močno koristila in jih posedla na realna tla, kamor tudi sodijo, in verjetno bi tako postali veliko bolj iznajdljivi in predvsem bolj uporabni. Zakaj bolj uporabni? Ja kakšne koristi pa imamo od nekega človeka, ki se ves čas le šopiri in gleda, kje ga bo kdo poslušal? Nekdo, ki je komunikativen, marljiv ter iznajdljiv, nam na splošno lahko prinese veliko več kot pa le kup nepotrebnih besed, ki jim ni konca. Mogoče sem zopet malce zašel, a sem čisto prepričan, da me razumete, kaj mislim povedati. Lahko še dodam, da med krivce za vzgojo takih ljudi spadajo tudi straši, ki svojim otrokom ustrežejo vedno, ko jim nekaj manjka. Sami seveda mislijo, da delajo dobro, a temu ni tako. Dolgoročno gledano jim koristijo le z dajanjem kakih naukov za življenje in pa tudi z učenjem delovnih navad. Če pa tega ob vzgoji ni, pa otroci kasneje pristanejo na nekakšni invalidni ravni. Z njimi sicer ni nič narobe, a vseeno ne znajo poskrbeti zase.

 

Za konec bi rad rekel le to. Prostega časa si vzemite, kolikor hočete, a ga tudi pametno uporabite. Obenem pa še to: vedno morate misliti na to, kar počnete sedaj, a še bolj pa na to, kar boste počeli v prihodnosti.

 

Janez Koren, 3. Ra

Elektrotehniška in računalniška šola

TŠC Nova Gorica

Mentorica: Bojana Modrijančič Reščič