Kaj pravzaprav so živali? Kakšen znanstvenik bi jih opisal kot »mnogocelična bitja z določenimi sposobnostmi razumevanja«. V resnici pa so veliko več, kot jih opiše suhoparna znanost. So visoke kot drevo in manjše od nohta na otrokovem kazalcu, pisane, zlite z okoljem, hitre, počasne … Gepard lahko teče sto dvajset kilometrov na uro, majhen kolibri osemdesetkrat na sekundo utripne s krili in kitova pesem se sliši milje daleč. Najlepša lastnost pa je morda ta, da so s človekom sposobne navezati izredno pristen prijateljski stik. Čeprav je na tisoče vrst živali, nekaterih sploh še ne poznamo. Zemljo naseljujejo že 570 milijonov let, mi, ljudje, pa komaj dvesto tisoč let. Evolucija nas je postavila v skupno obdobje, zato si moramo prizadevati, da bi ustvarjali in negovali sožitje med dvema ne tako zelo različnima vrstama bitij. Ne gre zgolj za ravnanje z živalmi, pomemben je tudi naš odnos do okolja.
Poznamo nekako dvanajst vrst svetovnih živalskih bivališč: travišča, puščave, tropski gozd, gozd zmernega pasu, iglasti gozd, gore, polarna območja, sladke vode, oceani, obale, koralni grebeni ter naselja. Na žalost pa vsako izmed njih ogrožajo – kdo drug kot ljudje z onesnaževanjem zraka, izsekavanjem dreves, s prekomerno pašo … Lahko bi se le prijeli za glavo in obupali. Na srečo pa ima narava čudovito sposobnost obnavljanja, če ji le dopustimo to možnost. Ni lepšega kot bivanje v čistem okolju in ravnovesju z drugimi bitji. Ne iščimo izgovorov, kajti to ni utopija! Odločimo se, na čigavi strani smo, in prisluhnimo nenavadni zgodbi o prijateljicah, ki sta na sprehodu doživeli vznemirljivo pustolovščino …
Po ozki gozdni poti, prepleteni z zahrbtnimi koreninami, sta mukoma hodili dve dekleti. Le nekaj korakov proč so se dvigovale gorske verige, zastrte z gostimi krošnjami jesenskega listja, na tleh se je svetlikal podlesek in ptice so pozdravljale novo jutro. Vendar nobena od deklet ni kazala primernega navdušenja nad naravo. Ravno nasprotno:
»Kaj nama je bilo, da sva na ta vražje mrzel dan odšli opazovat živali?« je zagodrnjala svetlolaska. »Potrebovala bi več kot samo vetrovko. Najmanj kučmo!«
»Imaš prav, ampak teh krznenih pokrival ne maram. Se zavedaš, koliko živali umre zaradi tega?«
»Govorim v prispodobah, tepka,« je zavzdihnila prva. »Seveda sem tudi jaz proti krznu. Saj je vseeno, treba bo na delo. Vidiš kakšno košato drevo?«
Ozrli sta se naokoli, a vsepovsod so se kvišku vzpenjali vitki gabri, breze ter smreke. Nobene dovolj široke krošnje, v kateri bi prebivale veverice, polhi, taščice, sinice in podobno prebivalstvo.
»Lahko bi …« je upajoče začela temnolaska in s palcem zavrtala po lubju. »Lahko bi si preprosto nekaj izmislili. V tej hosti tako ali tako ne bova našli ničesar.«
»Kar misli si,« jo je zavrnila prva in že hotela dodati pikro pripombo, ko je njen pogled trčil ob nekaj tako osupljivega, da je obstala napol odprtih ust. Prijateljica se je zazrla v isto smer in začutila, kako ji kolena klecajo od mešanice strahu ter občudovanja. Le ducat zajčjih skokov pred njima je stala mačka – ne kakršna koli mačka, temveč čokat, mišičast ris dolgih nog. Prepoznali sta ga po značilnih pegah na hrbtu, belem prsnem košu in žarečih zelenih očeh, ki so ju neizprosno prebadale.
»Ojej,« je tiho izdavila temnolaska. Hoteli sta steči proč, a ju noge niso ubogale. Ris je s trepetajočimi brki še dolg trenutek strmel vanju, nato pa naglo izginil v goščavi.
»Ne morem verjeti,« sta zašepetali v en glas.
»Greva za njim?«
Skoraj bi jo raje mahnili nazaj, toda čez cesto je znova hušknilo nekaj majhnega, hitrega, kuni podobnega. To je bilo preveč mamljivo: noge so ju same ponesle v smer, kjer sta izginila oba skrivnostna prebivalca gozda. In ne vedoč kako, sta prispeli do samega roba tihe jase ob potoku. To ni bila romantična jasa za zasanjane ljubimce, niti za srhljiv prizor s pobesnelim morilcem. Povsem navadna gozdna tratica. Druščina živali pa je bila vse prej kot običajna: ris – na las podoben tistemu, ki jima je pred kratkim prečkal pot, želva, podlasica, kragulj in droben pajek (suha južina), komaj viden z razdalje nekaj metrov.
Dekleti sta se presenečeno spogledali. V okoliščinah, s kakršnimi sta bili seznanjeni onidve, bi se te vrste pobile med sabo. Zdaj pa so vzravnano mirovale kot ob kakšnem slovesu, podobne človeku in hkrati tako zelo drugačne. Ena izmed prijateljic je hotela nekaj pripomniti, a jo je druga sunila med rebra, kajti ris je s taco pokazal proti njunemu skrivališču in preden sta se dobro zavedli, sta že sedeli med živalmi sumničavih, pretečih obrazov.
»Tako, tako,« je zamrmral ris. Potlačili sta krik nejevere in se nehote pripravili na beg, toda velika mačka ju ni opazovala z agresijo, zato sta se počasi sprostili.
»Pojavita se v gozdu in zatrjujeta, da nikjer ni ekosistemov. Mar sta slepi ali kaj?« V risovem glasu je bilo čutiti zanimanje, a brez posmehljivosti. Morda ta lastnost živalim ni dana? Prijateljici sta morali zbrati veliko poguma, da sta druga čez drugo jecljajoče pričeli zatrjevati, da nista slepi in da jima je resnično žal, če sta kogar koli užalili.
»Ne vem, zakaj se opravičujeta,« je začudeno rekel ris, »a poslušajta ostale. Odkar so izvedeli za vajin mali projekt, hočejo človeškemu svetu povedati kar veliko stvari.«
»Natanko tako,« se je rezko vmešala podlasica, vitka živalca gladke dlake in ostrih zob. »Niti sanja se nam ne, kaj so ti vaši " ekonekaji", dobro pa vemo, kakšne so naše pravice do doma. Pred veki vekov so predniki …«
»Hvala,« jo je odločno ustavil ris. »Želi povedati, da imamo tudi živali nekaj pripomb. Prispelo nas je šest prostovoljcev in radi bi vam povedali, kakšne so razmere v naših domovih. Danes je dan, ko zakoni narave ne veljajo. Danes je dovoljeno vsem vrstam brez strahu hoditi skupaj.«
Nato so živali povedale, kakšne težave jih pestijo. Želvo izsuševanje Ljubljanskega barja stiska na vedno manjša območja in zastrupljevanje voda ji povzroča bolezni, podlasici zmanjkuje hrane zaradi izsekavanja številnih dreves, na katerih živijo ptice, kragulj vse težje najde prostor sredi gora, iz klaterih izsekavajo ogromne količine kamenja, in suha južina se sooča z morda najbolj neprijetno težavo od vseh: čeprav lovi škodljive žuželke, jo človeški rod vztrajno preganja iz svojih domov.
Naposled so vse obmolknile in pričakujoče motrile prijateljici, ki sprva nista vedeli, kako bi se odzvali. Resničnost se iz ust žrtev zmeraj zdi še hujša. V njiju se je prebudilo nekaj novega, čisto nasprotje pubertetniškemu dolgočasju, ki ju je prežemalo še nedavno. In tako sta se, ne meneč za hlad in veter in grozečo bližino zveri, odprli za živalske besede. Pozabili sta na čas, kajti naloga, ki je bila pred njima, je bila tako neznansko velika, da jo bodo morali reševati tudi njuni pravnuki in njihovi potomci. V enem samem trenutku sta doumeli veličastje narave, kjer nihče in nič ni samostojen delec. Vse je pomešano med seboj kot barve na paleti abstraktnega slikarja.
Sestanek je trajal dolge ure, a dekletoma se je zdelo, da je čas odhoda prišel vse prehitro. Še bi lahko poslušali nenavadne živalske glasove, jim svetovali, pomagali in obljubljali, vendar je mrak legal na pokrajino. Želva je tiho zlezla nazaj v potok, podlasica švignila na bližnje drevo, kragulj v spiralah odletel v nebo, pajka se v poltemi ni videlo več. Nazadnje je ostal le še ris.
»Zdaj vesta,« je preprosto rekel in dostojanstveno odkorakal v temo.
Obe prijateljici sta danes priznani ekologinji. Osvojili sta največje nagrade in vodili najbolj napredne naravovarstvene projekte. Kaj je skrivnost njunega uspeha? Tega ne izvrta noben učenjak. Saj se še njima fantastični dogodek iz mladosti včasih zdi kot sanje.
Toda govoriti je ena, uresničiti obljube pa druga zgodba. Kamor koli pogledamo, nas obkrožajo napotki za varovanje narave – tematika, ki je še pred nekaj desetletji marsikomu predstavljala špansko vas. Dandanes pa je najpogosteje obravnavana ne zgolj v znanstvenih, tudi v povsem navadnih krogih. Že od malih nog nas s pomočjo slikanic in iger učijo ravnati ekološko. Ločevanje neuporabnih snovi, metanje odpadkov v smetnjak, uporaba varčnih žarnic, „na kolo za zdravo telo“ … K čistejšemu planetu lahko prispevamo na stotine različnih načinov, vendar jih nekateri povsem zanemarjajo. Čas je, da s svoje vesti pobrišemo prah in – v dobro vsega planeta – dosledno izvajamo preproste postopke, ki pripomorejo k ohranjanju naravnih ekosistemov.
· Smeti ne sodijo na tla. Ne velja samo za naravo, tudi mesto je prijetnejše čisto. To pravilo se nekaterim zdi tako samoumevno, da jih bo morda začudilo, a le poglejmo: po pločnikih še zmeraj ležijo žvečilke, cigaretni ogorki, ovoji hrane, časopisi … Tisti, ki to počnete, pomislite, zakaj so postavili smetnjake.
· Ločujmo odpadke in nikar ne pozabimo na odpadni papir. Za lesno in papirno industrijo letno posekajo na tisoče dreves (ob Amazonki ozemlja, velika kot Slovenija). S tem krčijo bivalni prostor mnogim vrstam živali in prispevajo k večji količini ogljikovega dioksida.
· Posadimo vsaj eno drevo, ga negujmo in opazujmo, kako visoko bo čez nekaj desetletij, koliko živalim bo nudilo zatočišče, nam pa prijetno senco.
· Nikdar pod nobenim pogojem ne uporabljajmo divjih odlagališč. Ne le da zastrupljajo podtalnico, zemljo in zrak, neprevidne živali se na ostrih robovih lahko smrtno poškodujejo.
· Skušajmo uporabljati naravne pralne praške, detergente in šampone. Naj nas reklame z vzhičenimi družinami v opranih puloverjih iz kašmirja ne zavedejo. Pesticidov, herbicidov ter nevarnih tekočin ne zlivajmo v odtok, ker bodo posledično skoraj zagotovo umrla mnoga bitja (ljudje niso izvzeti).
· Če imamo vrt, ga ne „bogatimo“ z umetnimi gnojili. Rastline najlepše rastejo brez kemične pomoči. Postavimo ptičjo hišico za privabljanje ptic, ki se rade hranijo z raznimi škodljivci.
· Na cesti vozimo po varnostnih predpisih. S tem ne varujemo le človeških, ampak tudi živalska življenja. Ježi ponavadi ne stečejo s ceste, zato bodimo v gozdu, kjer se nahaja več živali, še posebno previdni.
· Predvsem pa: živalim nudimo zaščito, če so ogrožene, zdravila, če so bolne, in ljubezen, če so zapuščene. Z njimi ravnajmo tako, kot bi ravnali s sočlovekom. Saj poznate pregovor: drugim ne delaj tistega, česar ne bi želel, da delajo tebi.
Avtorici: Višnja Jerman in Tjaša Gaber, 9. razred
Mentorica: ga. Tatjana Pecin Završan
Lektorirala: Danica Iskra
Šola: OŠ Polje
Del natečaja, objavljenega na naši strani.
