Svet postaja zelo »čuden«. Vse se dela in vrti hitreje. Ljudje postajamo drugačni, vse več je nestrpnosti, nasilja in nenasičenosti. Toda kljub temu lahko okrog sebe še vedno najdemo lepoto. Če se dobro ozremo okoli sebe, lahko opazimo, da je narava še vedno čudovita, čeprav človek vse pogosteje in močneje posega vanjo. Sliši se petje ptic, šum voda in otroški smeh.
Otroci te stvari doživljamo drugače. Živimo v svoji brezskrbnosti in svetu otroške domišljije. Srečni smo lahko tisti, ki imamo ob sebi starše, ki nas spodbujajo in nas imajo radi. Otroci imamo mnogo želja, ne zavedamo pa se, da nam starši vsega tega ne morejo omogočiti. Vse več jih ima denarne stiske, katerih posledice so tudi nerazumljiva dejanja. Zaradi žalosti se utapljajo v alkoholu in drogah.
V naši deželi imamo veliko organizacij, ki skušajo pomagati ljudem v stiski. Dostikrat človek potrebuje pomoč, a včasih to pomoč dobi takrat, ko je že prepozno. Vse več ljudi potrebuje osnovne življenjske potrebščine, nekateri pa si zanje ne upajo niti zaprositi. Obstajajo pa tudi ljudje, ki ne želijo delati in s svojim nedelom izkoriščajo pomoč države.
Sama izhajam iz kmečkega okolja in vem, da morajo moji starši veliko narediti za moje zadovoljstvo. Vem tudi, da sem velikokrat prezahtevna, a se tega takrat ne zavedam.
Trudim se, da tudi sama kdaj komu priskočim na pomoč in ga razveselim. Velikokrat pa si tudi jaz želim, da bi bil svet drugačen, a kaj moramo, na žalost je pač tako kot je. Zavedam se, da se moramo za dobro vseh truditi po svojih najboljših močeh. In ko se bo tega zavedal prav vsak posameznik, bomo ponovno na poti, da naš svet ne bo več tako »čuden«.
Monika Rakun, 6. razred
OŠ Polzela
Mentorica: Karmen Zupanc
